Starši-kaj storiti?
Sem v precej neprijetnem položaju in ne vem kaj in kako storiti. Po smrti mame je oče ostal sam. Je še vedno precej pri močeh, vendar sedaj vedno glasneje izraža željo, da bi se priselil k meni in moji družini. Verjamem in vem, da mu ni lahko, je pa precej neprijeten kot oseba in tudi zelo zahteven (še vedno mi pridiga kako naj živim, kako naj vzgajam otroke, zgraža se glede mojega kuhanja, o vsaki stvari ve vse in samo on pravilno itd…). Po moževi strani pa je precej podobna situacija glede njegove mame, ki je po smrti očeta ostala sama. Medve se ne razumeva najbolje, vendar ker sva pač z možem oba edinca, oba starša računata na naju.
Z možem sva situacijo resno pretehtala in ugotovila, da očeta oz. tašče nikakor ne bova vzela k sebi v hišo. Imava srečno družinsko življenje, ki pa bi bilo(žal da tako rečem) uničeno, če bi vzela katerega od staršev k sebi.
Vem, da sta oba starša naredila veliko za naju, vendar v prvi vrsti sedaj gledam kot mama in ne kot hči. Če bi oče/mama živel/a z nami, bi bila ali mož ali jaz zopet postavljena v vlogo otroka, kritizirana in non-stop podučevana. Oba starša sta tudi precej nestrpna do otroškega živžava, da pa o drugačnih vzgojnih metodah sploh ne govorim…
Žal je situacija še precej zakomplicirana, ker tašča živi na enem koncu Slovenije, moj oče na drugem, mi pa v Ljubljani.
Kaj mi je storiti, ali je tudi katera od vas v podobni situaciji in kako to rešiti?
Če oče ni potreben medicinske pomoči, kar bi nekako opravičilo dejstvo, da se želi vseliti k vam, potem menim, da ste se odločili pravilno.
To, da so starši veliko naredili zate, je lepo, vendar (upam) starši ne delamo vse za svoje otroke, zato, da bi potem imeli večno hvaležnost in da bi potem mi lahko nekoč “uslogo” skrbi zahtevali nazaj.
Mislim, da si vse kontra argumente k selitvi napisala sama. Nekoč sem bila pred podobno dilemo – ostati zvesta sebi ali staršu? Odločila sem se zase. na prvem mestu je moja družinica.
Lahko jih več obiskujete, organizirate pomoč, nikakor pa se ne pustite potegniti v situacijo, za katero vam je popolnoma jasno, da vas bo uničevala. Oba sta alergična na otroški živ žav? Kako za vraga pa bi potem živela z vami – bi morali otroci po prstih hoditi okoli?
Ne. Menim, da sta se prav odločila, zdaj potrebujeta le še predelavo slabe vesti.
T.
Hud problem, ampak mislim, da druge rešitve, kot si jo predlagala, ni.
Sliši se kruto, ampak danes so drugačni časi, kot so bili včasih, zato mladi ne zmoremo skrbeti za starše, saj še za svoje otroke pogosto zmanjka časa. Svetujem ti, da pač žrtvuješ vikende in greš vsak drugi vikend (samo en dan) k enemu na obisk, drugi vikend pa k drugemu. Tam se malo podrediš, malo pospraviš, nato pa odideš domov v svoj mir.
danes že obstaja vsesortna pomoč za starejše, ki doma ostanejo sami.
Sploh, če je oče še pri močeh in se lahko sam rihta naj kar sam zase poskrbi – dokler da lahko. Če ne kuha, je tudi v manjših krajih po SLO možno organizirat, da pripeljejo kosilo na dom (iz starostnega doma ali iz kakšnega hotela, menze). Čez vikend pa se odpeljite do njega, pa mu operite perilo ali pa če obstaja kakšna druga možnost. Tudi socialna služba obiskuje na dom starejše ljudi, ter jim postori kaj po hiši, stanovanju.
NE si dovolit, da vam kdo vnese nemir v vašo družino, četudi lastni oče.
Kot bi jaz pisla svojo zgodbo s to razliko, da sta moja hvala Bogu, še oba živa in kolikor toliko zdrava, zato pa vsako leto bolj nemočna. Moževa pa je že kar odvisna od nas
Nimam pojma, kaj in kako bo, ko bo šlo čisto zares. Vsak starš je užaljen, če predlagaš dom za starejše. Vendar je res: mladi in stari nismo za skupaj!! Nikoli ne bi postavila družine na kocko zaradi staršev, kljub dolžnosti, ki jo čutim do njih. Že zdaj so vikendi eno samo vandranje, enkrat sem enkrat tja. Kjer te ni, fališ, te pogrešajo in med vrsticami “podrobijo”.
Tako da, če bo kdo rodil genialno rešitev, se priporočam tudi jaz.
Ah tista od Jance, je pa samo za nasmeh, pa e ta je bolj grenak…
1 vikend gremo k očetu, 1 vikend k mami, 1 vikend v Ljubljani in potem spet znova…in tako dalje in tako naprej…pa saj nekako še gre, dokler sta zdrava, vendar ne vem kako bomo, če bo prišla kakšna bolezen. Otroke imam še majhne, službe zahtevne…
Da Tinkara, predvsem bo potrebno opraviti z vestjo…
Hvala vsem za odgovore.
Tvoja oziroma vajina odločitev je povsem pravilna. Resda smo vsi hvaležni svojim staršem, vendar njihovo skrb in dobroto vračamo tako, da jo vsaj v enaki meri naklonimo svojim otrokom. In tako naprej, neskončna veriga življenja. Nikakor pa ni tvoja dolžnost, da po smrti enega od roditeljev prevzameš skrb za vsebino njegovega življenja. To bo moral narediti sam, sam se bo moral nekako znajti. Drugo je seveda, če potrebuje pomoč za življenje (kot je rekla Tinkara medicinsko ali kaj podobnega).
Rešitev situacije je torej izključno v rokah tvojega očeta in tvoje tašče. Sama se bosta morala odločiti, kako bosta zdaj naprej, vaša vloga pri vsem tem pa je samo v tem, da se boste obiskovali in ohranjali stike otroci-starši in vnuki-stari starši.
Pa še to: zakaj pa si oče želi, da bi se priselil k vam? Saj vendar ve, da imata otroke in valjda ve, kaj to pomeni (živžav, tudi jok, hrup, razmetano stanovanje itd.). Saj ne more zahtevati, da vi daste svoje življenje na off, zato da boste ustregli njemu.
Lp,
Katarina
Veš, ljudi ne muči samo tista otipljiva pomoč, kuha, pranje… bolj zdeluje samota in osamljenost. TO je tista SRŽ problema. SAMOTA. To, da nima človeka, svojca, za sprehod, pogovor, družbo. Da zaspi sam, se zbudi sam, je sam. Z vsakim letom to bolj pritiska na starehšega človeka. To je težko rešiti, vse ostalo je samo vprašanje organizacije in logistike.
ja že, samo če ima preskrbljeno tisto nujno – bivališče, hrano,.. še je pokreten – potem jaz ne bi dovolila, da mi zaradi svoje osamljenosti razdre družino oz. potem meni in moji družini soli pamet – pa čeprav mi je oče. Si bo že našel kakšen hobi, pa sigurno so kje kakšni sosedje, prijatelji od prej za pogovor in občasno družbo. Saj nista bila menda z ženo izolirana.
Jaz bi pač (na žalost ali pa ne) postavila na prvo mesto mojo družino.
Skrbna!
Da, samota je ta, ki mojega očeta najbolj tišči. Drugače vse postori sam, čisti, kuha, lika, pere…glede tega lahko rečem samo lepe besede. Je pa res, da me kakšne dni kliče po 5 x na dan (srce me boli, ko mi je kakšen klic popolnoma odveč in nadležen).
Če povem po resnici, me je bilo to vprašanje kar strah zastaviti na forumu. Pričakovala sem, da se bo usul name plaz obtožb. Malo mi je v uteho, ko vidim, da nisem sama v takšni situaciji.
Mi je pa popolnoma jasno, da če bo kateri od staršev resno zbolel, pride v poštev samo dom za ostarele. Sama si ob takšnem tempu, ki ga zahteva današnji čas, ne upam niti pomisliti, da bi prevzela nego (pa saj to niti ne znam).
Vsekakor upam, da ne bom nikdar tako pritiskala na svoje otroke.
Pozdravljena!
Otroci smo dolzni poskrbeti za svoje starse! Je pa to tezko, ko starsi zbolijo.
Samo na kratko bom povedala mojo zgodbo; pred 12 leti je umrla mama in takrat sva z ocetom zivela se jaz in moj starejsi brat. Toda oce je pil. In to zelo. Ze takrat je bil potreben pomoci. Zase ni naredil cisto nic in ob temu, da je pil, sva morala z bratom poslusat se kaksne njegove pripombe. Po nekaj letih sem se odselila stran – toda le kaksen kilometer in si ustvarila svojo druzino, brat pa si je pocasi izdelal svoje stanovanje v hisi, saj z ocetom ni bilo moc zivet. Oce je vsake toliko oblezal in takrat sva zanj skrbela midva z bratom. Vsak dan mu je brat vozil kosilo domov, cez vikende sem kuhala za vse jaz. Pa je bilo vse v redu, ampak oce je bil vedno slabsi in nekajkrat je sel v bolnico, kjer so ga kolikor toliko postimali, da je slo naprej.
Pred 14 dnevi pa je ponovno zbolel. Niti na postelji se ni mogel premaknit, kaj sele da bi sel na wc ali da bi lahko jedel. Po treh dneh skrbi zanj (bila na dopustu) je sel v bolnico. Imel je raka na zelodcu in po stirih dneh umrl zaradi strdka v pljucih. Vzrok smrti enak kot pri mami.
V sredo smo imeli pogreb in danes sem prvic v sluzbi pa mi je kar tezko. Bil je moj OCE! Taksen kakrsen je bil. Vesela sem, da je bilo njemu in nama z bratom prihranjeno trpljenje s tezko boleznijo. In v srcu sem zadovoljna, ker sem zanj naredila vse, kar sem lahko.
In draga astraq – oceta k sebi domov ne bi vzela. Sluzbe ne bi pustila zaradi njega in ce nisva mogla ne jaz ne brat zivet z njim, potem tudi moj moz in otrok ne bi mogla. Ce bi se bolezen nadaljevala, bi poskusala cimprej urediti zanj bivanje v domu. In ga za mnenje sploh ne bi vprasala.
Mislim, da moramo poskrbeti za svoje starse, ampak ne nehat zivet.
Se opravicujem ker sem bila dolga.
Pozdrav vsem, Magda
Se popolnoma strinjam z Magdo da smo otroci dolžni poskrbeti za svoje starše. Koncept pokojnin je relativno mlad in včasih so ljudje imeli veliko otrok ravno zaradi tega da jih je vsaj nekaj preživelo in so skrbeli za njih ko so bili stari. Tako da se ne strinjam s trditvijo da skrbimo za otroke samo zato da bodo potem oni za svoje. Sama staršev v dom nebi dala če res nebi šlo drugače. Nebi jim pa tudi pustila da se preselijo k meni. Vem da je težko loviti ravnotežje med njimi in družino in imeti vikende zasedene a se mi zdi to še najboljša rešitev. Pri bolezni in osamljenosti pa takole. Ko je moja babica zbolela Smo sobo v njeno hiši zastonj oddali starejši upokojenki v zameno za skrb zanjo. Sedaj sta ženski pravi zaveznici. Še nekaj (že tako sem predolga). Pomislite kakšen zgled dajete svojim otrokom! Tudi mi bomo nekoč stari in nihče si ne želi biti osamljen!
LP Jasna
O tem sploh ni dvoma! Vseeno se pa ne moreš naredit slepega in gluhega za stisko svojega starša – ali pač?!
Malo se poskušaj vživet v situacijo, kakršna bo čez 30,40 let. Ko ne boš več zmogla sto drobnih stvari, ki so ti danes samoumevne in ko boš večer za večerom in jutro za jutrom – sama. Bolna, zdrava, močna, nemočna, prestrašena, v stiski. Največ, kar si boš lahko obetala, bo obisk tvojih otrok 1x tedensko. Zamisli se malo, poglobi, pa potem povej.
To, da je pa moja družina na prvem mestu, o tem pa sploh nikoli ni bilo dvoma ali debate. Zato pa pravim, da iščem genialno rešitev.
Točno, Magda, točno JasnaB. Za tiste, ki tega ne veste: otroci so PO ZAKONU dolžni poskrbet za svoje starše v enaki meri, kot so straši dolžni za otroke! Če nič drugega, jim bo po novem zakonu CSD poslal račun za storitve, ki so jih morali opraviti za starše. Recimo samo tako, za informacijo.
Mislim, res mislim, da je absolutna dolžnost otrok, da dostojno poskrbijo za svoje starše. Vsakič, ko morata starša prositi koga od sosedov za kako pomoč, mi je nerodno, neprijetno, zoprno. Ampak razcepiti na pet kosov se ne morem in vem, da onadva to razumeta. Enako je z možem in taščo. Seveda pa je tudi tisto absolutno res, da je svoje družine zaradi tega ne smeš izpostavljati ali zanemarjati. In zdaj, če stanuješ relativno blizu skupaj, se stvari še nekako izidejo, drugače je kriza. Tisto, en vikend sem, drugi tja, tretji po milosti Božji doma, pa spet na novo, se mi že kar gravža. Živimo po planu kot v kaki vojaški šoli. Gorje, če se kaj ne izide.
Dom je zadnja rešitev. Saj tudi nas starši niso dali v internate, ko smo postali “težavni”. Človek živ ne more pod rušo in tudi, če je star 70, 80, 90 let ima še vedno pravico do svojega življenja. Človečnega, človeškega, spodobnega. Kako pa to skombinirati, ne vem. Če gre za odprte in razumevajoče ljudi, se tudi še nekako stisne malo na enem in malo na drugem koncu, če so pa egoisti na obeh straneh, je pa hudo.
Ne vem, naredi po svoji vesti, kljub vsemu mislim, da je življenje pod eno streho na dolgi rok nemogoče. Zaradi vas in zaradi očeta. Vsem pa, ki menite, da vaši starši niso vaša skrb, le star slovenski pregovor: ti očeta do praga, sin tebe čez prag. Samo, če bodo otroci videli skrbeti vas za vaše starše, bodo tudi oni skrbeli za vas. In ne mislite si, da boste še 30 let stari 20, 25 in 30 let. Ne boste. Niti vi ne!
Skrbna, Magda in Jasna, mislim, da se ne razumemo.
Eno je iz človeške (če hočete krščanske) dolžnosti poskrbeti, da so starši na toplem, čisti, siti in deležni ustreznih stikov (a ne pozabite: kakšni bodo ti stiki, so si v teku življenja v največji meri ukrojili sami!), nekaj povsem drugega pa je vzeti v lasten dom neprijetnega in nepriljudnega starca, ki sam očitno nikoli ni premogel zdrave ljubezni do svojih bližnjih, in s tem neposredno sabotirati lastno družinsko življenje!
Razlika je velikanska!!!
Poznam še en moder slovenski pregovor: Kakor si boš postlal, tako boš spal!
In še enega: Kakor boš sejal, tako boš žel!
lp,
I.G.
Točno! Kar boš sejal, to boš žel. Neprijetnega? Nepriljudnega? Starca? Je tvoj oče tak? Ga takega vidiš?
No, jaz svoje starše vidim drugače, kljub vsem nesporazumom in prepirom, ki so bili (in so še) med nami. Če si dobro prebrala, sem tudi jaz z vso silo proti temu, da se starši naselijo pri otrokih. PA ne zato, ker so neprijetni in nepriljudni, ampak enostavno zato, ker smo iz različnih generacij in preveč različno razmišljamo. Ampak to me še ne “odvezuje” od mojih obveznosti do njih. Oni so svoje otroke vzgojili, kakor so najbolje vedeli in znali. Marsikaj je že za njimi, česar nam mogoče niti ne bo treba doživeti. Zato nekateri nimajo več toliko potrpljenja in strpnosti, kot mi pričakujemo. Je to tako težko razumeti?
Mislim, da tudi mi pri svojih 60 in 70 letih, ko nas bo zdravje počasi izdajalo, ko bomo soočeni s tem, da tistega, kar bi radi naredili, ne zmoremo narediti, ne bomo več tako prijetni in prijazni, kot danes mislimo, da smo. Tudi tako luštni, sposobni in samostojni ne bomo več. Zase vem, da si bom takrat želela, da bi me moji otroci poskušali razumeti, da bi našli kak trenutek ali urico zame, da bi mi delali družbo, da bi še bili drug z drugim povezani. Mislim, da si boš tega takrat želela tudi ti. Ali ne? Si boš mar res želela, da bi tvoji otroci opravili s tabo kot s kosom pohištva, ki je odslužil? “Saj si bla dobra, dokler smo te rabili, zdaj te ne več, zato se spokaj s poti.” Si tega želiš?
Morda jaz gledam malo drugače na stvar, ker sem sama že prekoračila 30. leto in ker sem doma imela zgled, ko smo do zadnjega skrbeli za obojne starše. Kljub bolezni, kljub raku, ki je počasi “pojedel” staro mamo. Vem, da čudežev ne moremo narediti, da je najslabša možna rešitev, vzeti starše k sebi, še sploh, če je dom majhen, vendar pa moramo vseeno narediti zanje vse, kar je v naši moči in nam naše lastno življenje dopušča. Ni pa prav, enostavno dvigniti roke in se delati, kot da se nas starši in njihovi problemi ne tičejo.
Nenazadnje so nas ti “nepriljudni starci in starke” vzredili, vzgojili, nas imeli radi, kot so znali, nam dali, kar so vedeli in znali v svojem času in svojih razmerah. In I.G. oba pregovora veljata tudi zate, saj to veš, a ne?