To kaže obsežna ameriška raziskava, v katero so vključili skoraj 190.000 odraslih. Raziskovalci so povezavo odkrili tudi pri ljudeh z večjo genetsko nagnjenostjo k ADHD. Toda ali to pomeni, da ADHD povečuje verjetnost za razvoj demence?
Pozabljanje dogovorov, izgubljanje predmetov, težave z organizacijo vsakodnevnih opravil in raztresenost so lahko del življenja z ADHD. Toda kaj se zgodi, ko se človek z ADHD začne starati? Kako prepoznati, ali gre za težave, ki ga spremljajo že vse življenje, ali za spremembe, ki bi lahko opozarjale na upad miselnih sposobnosti?
Prav to vprašanje postaja vse pomembnejše tudi za raziskovalce. Nova ameriška raziskava, predstavljena v znanstveni reviji JAMA Psychiatry, je pokazala povezavo med ADHD in večjim tveganjem za pojav blage kognitivne motnje ali demence v poznejšem življenjskem obdobju.
Ugotovitve so pomembne, vendar jih je treba razumeti pravilno: raziskava ne dokazuje, da ADHD povzroča demenco. Poleg tega velika večina sodelujočih z ADHD v času spremljanja ni razvila kognitivne motnje ali demence.
Skoraj dvakrat tolikšen delež kognitivnih motenj
Raziskovalci z Univerze v Pittsburghu so analizirali zdravstvene in genetske podatke približno 187.000 odraslih, starih 50 let ali več, vključenih v ameriški raziskovalni program All of Us. Med sodelujočimi je imelo diagnozo ADHD 3.026 ljudi oziroma približno 1,6 odstotka. Ob začetku spremljanja nihče od njih ni imel ugotovljene blage kognitivne motnje ali demence. Raziskovalci so nato preverjali, pri koliko ljudeh so se te težave pojavile pozneje. Podatki so zajemali približno desetletno obdobje spremljanja.
Rezultati so pokazali precejšnjo razliko med skupinama:
- 6,7 odstotka ljudi z ADHD je pozneje dobilo diagnozo blage kognitivne motnje ali demence.
- 3,4 odstotka ljudi brez ADHD je v istem obdobju dobilo eno od teh diagnoz.
Delež ljudi, pri katerih so ugotovili kognitivne motnje, je bil torej v skupini z ADHD približno dvakrat tolikšen.
Ko so raziskovalci upoštevali starost, spol in druge demografske dejavnike, je bila statistična povezava še izrazitejša. Po dodatnem upoštevanju spremljajočih duševnih motenj, med drugim depresije in anksioznosti, je ostala prisotna.
Vendar je treba razlikovati med dejanskimi deleži diagnoz in statistično prilagojenimi ocenami tveganja. Teh številk ne smemo neposredno enačiti.
Povezavo so odkrili tudi v genetskih podatkih
Posebnost raziskave je, da znanstveniki niso preučevali le ljudi z že postavljeno diagnozo ADHD. Analizirali so tudi genetske podatke sodelujočih in ocenili njihovo genetsko nagnjenost k ADHD, ne glede na to, ali so imeli postavljeno diagnozo.
Ugotovili so, da so imeli ljudje z najvišjo genetsko nagnjenostjo k ADHD 35 odstotkov višje relativno tveganje za pojav blage kognitivne motnje ali demence kot tisti z najnižjo genetsko nagnjenostjo. To ne pomeni, da bo 35 odstotkov teh ljudi razvilo demenco. Gre za primerjavo tveganja med dvema skupinama.
Po besedah višjega avtorja raziskave Tharicka A. Pascoala, profesorja psihiatrije in nevrologije na Univerzi v Pittsburghu, je pomembno predvsem to, da sta dve različni vrsti podatkov pokazali povezavo v isti smeri.
Podobno povezavo so sicer že zaznale raziskave na Tajvanu, Švedskem, v Izraelu in Nemčiji. Nova ameriška študija pa ugotovitve dopolnjuje z genetskimi podatki.
Zakaj bi bil ADHD lahko povezan s težavami s spominom?
Raziskovalci za zdaj nimajo dokončnega odgovora. Ena od možnih razlag je, da so ljudje z ADHD skozi življenje lahko bolj izpostavljeni dejavnikom, ki vplivajo na zdravje možganov.
Mednje sodijo:
- težave s spanjem,
- kronični stres,
- telesna nedejavnost,
- srčno-žilne in presnovne težave,
- uporaba psihoaktivnih snovi,
- neugodne socialne in življenjske okoliščine.
Možno je tudi, da imajo ADHD in kognitivne motnje nekatere skupne biološke ali genetske dejavnike.
Raziskovalci omenjajo še tako imenovano kognitivno rezervo. Gre za sposobnost možganov, da kljub starostnim spremembam ali bolezenskim procesom čim dlje ohranjajo svoje delovanje. Če je ta sposobnost manjša, lahko postanejo težave s spominom in razmišljanjem opazne prej.
Toda vse to so za zdaj možne razlage. Raziskava ni bila zasnovana tako, da bi ugotovila, kateri mehanizmi povzročajo opaženo povezavo.
Kdaj pozabljivost ni več samo del ADHD?
To je eno najpomembnejših sporočil raziskave. Ljudje z ADHD imajo lahko že od mladosti težave s pozornostjo, organizacijo in pomnjenjem informacij. Zaradi tega je lahko težje prepoznati, kdaj se pojavijo nove težave, ki niso značilne za njihovo dosedanje delovanje.
Raziskovalci zato opozarjajo, da novih ali izrazito slabših težav s spominom pri starejših ljudeh z ADHD ne smemo samodejno pripisati njihovi osnovni motnji.
Pomembno je predvsem, ali se človekove sposobnosti spreminjajo glede na to, kako je deloval prej. Če nekdo že vse življenje pozablja, kam je odložil ključe, to samo po sebi še ni znak demence. Drugače pa je, če se začnejo pojavljati nove, vse izrazitejše težave s pomnjenjem nedavnih dogodkov, orientacijo ali opravljanjem prej obvladanih vsakodnevnih nalog. Takšne spremembe so razlog za pogovor z zdravnikom.
Ob tem velja poudariti, da blaga kognitivna motnja ni isto kot demenca. Pri blagi kognitivni motnji so spremembe spomina ali drugih miselnih sposobnosti večje od običajnih starostnih sprememb, vendar praviloma še ne povzročajo tako izrazitih omejitev vsakodnevnega življenja kot demenca.
Prav tako se pri vseh ljudeh z blago kognitivno motnjo ne razvije demenca.
Kaj lahko storimo za zdravje možganov?
Čeprav je raziskava pokazala povečano tveganje, to ne pomeni, da je kognitivni upad neizogiben. Raziskovalci poudarjajo, da za zdaj ni prepričljivih dokazov, da bi določeno zdravljenje ADHD preprečevalo poznejši razvoj kognitivnih motenj. Prav tako v tej raziskavi niso neposredno preverjali, ali zdravljenje ADHD spremeni tveganje za demenco.
Strokovnjaki zato priporočajo predvsem ukrepe, ki podpirajo zdravje možganov pri vseh ljudeh:
- Redna telesna dejavnost: gibanje podpira srčno-žilno zdravje, ki je pomembno tudi za delovanje možganov.
- Kakovostno spanje: zadosten in urejen spanec je pomemben za spomin, pozornost in druge miselne sposobnosti.
- Skrb za krvni tlak in presnovno zdravje: obvladovanje dejavnikov tveganja za srčno-žilne bolezni je pomemben del skrbi za možgane.
- Ohranjanje družabnih stikov: redno druženje in miselno spodbudne dejavnosti prispevajo k zdravemu staranju.
- Izogibanje kajenju in škodljivi uporabi alkohola ter drugih psihoaktivnih snovi.
Pomembno je tudi pravočasno prepoznavanje novih težav s spominom ali razmišljanjem.
Kaj raziskava pomeni za ljudi z ADHD?
Nova raziskava prinaša pomembne ugotovitve, vendar ima tudi omejitve. Temelji na opazovalnih podatkih, zato ne more dokazati vzročno-posledične povezave. Poleg tega so se sodelujoči sami odločili za vključitev v raziskovalni program, genetske ocene pa so temeljile predvsem na podatkih ljudi evropskega porekla.
Raziskovalci opozarjajo tudi na možnost, da so bili pri nekaterih sodelujočih zgodnji simptomi kognitivnega upada sprva napačno razumljeni kot ADHD. Kljub temu ugotovitve dopolnjujejo prejšnje raziskave, ki so podobno povezavo zaznale že v drugih državah.
Najpomembnejše sporočilo zato ni, da ADHD vodi v demenco, temveč da je pri ljudeh z ADHD smiselno pozorneje spremljati spremembe spomina in drugih miselnih sposobnosti med staranjem.
Če se pojavijo nove težave, jih ni dobro samodejno pripisati ADHD ali običajnemu staranju. Pravočasna zdravniška ocena lahko pomaga ugotoviti, kaj jih povzroča in kakšna pomoč je potrebna.
Viri
- Bauer-Negrini, G., in sodelavci. (2026). Attention-deficit/hyperactivity disorder and late-life cognitive impairment. JAMA Psychiatry. https://doi.org/10.1001/jamapsychiatry.2026.3165
- University of Pittsburgh School of Medicine – ADHD Tied to Higher Risk for Dementia, Pitt Research Finds.
