Zaslon skoraj nikoli ni pravi problem. Je le vrh ledene gore.

Zakaj nekateri ljudje kljub številnim poskusom ne morejo odložiti telefona, nehati igrati videoiger ali zapreti družbenih omrežij?

V prejšnjih člankih smo pojasnili, kako pri nekemičnih zasvojenostih pomembno vlogo igrata dopamin in pričakovanje nagrade. Toda to pojasni predvsem, zakaj vedenje vztraja. Ne odgovori pa na drugo, morda še pomembnejše vprašanje: Zakaj človek sploh začne iskati olajšanje v zaslonu?

O tem smo se pogovarjali s Klementino Dovečar, magistrico zakonskih in družinskih študij, strokovno delavko iz Centra Šteker, kjer pomagajo otrokom, mladostnikom in odraslim z nekemičnimi zasvojenostmi. Njihove izkušnje kažejo, da zaslon največkrat ni glavni problem. Je le najbolj viden del precej globlje zgodbe.

Zaslon je pogosto le vrh ledene gore

Veliko ljudi pride v Center Šteker po pomoč zaradi prekomerne uporabe telefona, videoiger ali družbenih omrežij.

Kolikokrat se izkaže, da zasloni niso glavni problem, ampak le vrh ledene gore?

“V praksi se to izkaže v veliki večini primerov. Zaslon je tisto, kar je vidno posameznikom, staršem, partnerjem, zato je pogosto prva stvar, ki jo nekdo omeni, ko pride po pomoč. Ko pa začnemo raziskovati, kaj se dogaja “pod” tem vedenjem, skoraj vedno najdemo nekaj globljega: stisko, ki je iskala izhod, in zaslon je bil pač najbolj dostopna, najhitrejša in najmanj boleča pot do olajšanja. Tudi družbeno najbolj sprejemljiva distrakcija.”

Katere stiske najpogosteje odkrijete v ozadju nekemičnih zasvojenosti?

“Slika se razlikuje glede na starost, a rdeča nit je podobna. Pri otrocih in mladostnikih pogosto opažamo anksioznost, občutek neuspešnosti v šoli ali med vrstniki, nizko samopodobo, družinske konflikte, pogosto pa se v ozadju skrivajo tudi drugi, še nenaslovljeni znaki stiske, ki jih družina sama še ni prepoznala ali poimenovala.

Pri odraslih se pogosteje pojavljajo osamljenost, izgorelost, depresivnost, neredko tudi neobdelane travme ali dolgoletni partnerski in družinski konflikti. Skupno vsem skupinam je, da zaslon (ali drugo vedenje, h kateremu se zatečejo) ponudi nekaj, česar drugje trenutno ne najdejo.”

Zasvojenost ni težava. Je poskus reševanja težave.

Zasvojenost pogosto ni težava sama po sebi, ampak način regulacije notranje stiske. Kako to vidite vi pri svojem delu?

“Natanko tako to vidim tudi sama – vedenje, ki od zunaj izgleda problematično, je v jedru pogosto edini način, ki ga je oseba do zdaj imela na voljo, da uravna to, kar je notranje nevzdržno. Naša naloga ni, da ta način “odstranimo”, ampak da skupaj poiščemo druge, bolj zdrave poti do enakega olajšanja. Torej, da posameznik razvije boljše načine regulacije stiske.”

“Zaslon je največkrat le najbolj viden del precej globlje zgodbe.”

Kaj človek sploh dobi od telefona ali videoigre?

Kaj človeku dajo videoigre, telefon ali družbena omrežja?

“Vsakemu nekoliko drugače, odvisno od manjka, ki ga čuti. Nekomu prinese občutek nadzora, saj v igri ali na omrežju lahko sam določa pravila, tempo, izid, medtem ko se v resničnem življenju morda počuti nemočnega. Drugemu da pripadnost, občutek, da je del skupine, ekipe, skupnosti, ki ga sprejema takšnega, kot je. Za marsikoga je to predvsem pobeg, nekaj minut ali ur, ko ne misli na tisto, kar ga sicer teži. Nekaterim zaslon prinese predvidljivost in umirjenost v svetu, ki se jim sicer zdi kaotičen in nepredvidljiv. Spet drugim da hiter občutek uspešnosti in nagrade, dosežek, raven, všeček, ki ga v tistem trenutku drugje ne dobijo.

Pogosto gre za kombinacijo več teh stvari hkrati, zato je vedenje tako vztrajno, saj ne »rešuje« le ene potrebe, ampak jih naslavlja kar nekaj naenkrat.

Ljudje pridejo zaradi telefona, odkrijejo pa nekaj povsem drugega

Kaj odkrijejo ljudje, ki pridejo po pomoč zaradi zaslona, pokaže pa se nek globlji vzrok?

“Ljudje pridejo z jasno željo, da bi “manj igrali” ali “manj bili na telefonu”. Šele skozi pogovor postane vidno, da je pod tem občutek osamljenosti, anksioznosti, neuspešnosti, nepredelane izgube ali drugih zgoraj omenjenih težav. Velikokrat so to težave o katerih prej niso govorili, bodisi se jih niso niti zavedali, jim je tudi težje o tem govoriti oz. na začetku ne razumejo, čemu se te teme sploh naslavljajo.”

Pogosto po tem, ko poiščejo pomoč, sledijo spremembe, nove odločitve in ukrepi. V številnih družinah je prvi odziv omejitev ali odvzem telefona. Kako učinkovit je ta pristop in ali res odpravi težave?

Kaj se zgodi, če se osredotočimo samo na odvzem telefona ali prepoved igranja, ne pa tudi na stisko, zaradi katere je človek začel bežati v zaslon ali igre na srečo?

“Vedenje se skoraj vedno preseli drugam. Če odstranimo edino pot do olajšanja, ne da bi ponudili drugo, se stiska ne zmanjša, le poišče si nov izhod, ki je lahko enako ali še bolj problematičen. Zato samo prepovedi brez dela s stisko redko prinesejo trajno spremembo, pogosto pa poslabšajo odnos med osebo in tistimi, ki so prepoved uvedli. Velikokrat rečem, da je potrebno priti do vzroka težave, ne samega simptoma, saj blaženje simptoma, ne odpravi stiske oz. prvotne težave, ki je bila povod za samo težavo.”

“Naša naloga ni, da človeku odvzamemo vedenje, ampak da skupaj poiščemo bolj zdrav način, kako doseči enako olajšanje.”

Kaj potem pomeni učinkovita pomoč?

Če zaslon ni glavni problem, kaj pravzaprav skupaj z uporabnikom gradite?

Skupaj gradimo razumevanje, čemu je vedenje sploh služilo, in nato postopoma iščemo druge načine, da si oseba lahko zagotovi enak občutek, varnosti, povezanosti, nadzora, umiritve na način, ki dolgoročno ne škoduje. To pomeni delo na samopodobi, na odnosih, na prepoznavanju in izražanju čustev, včasih tudi na predelavi preteklih izkušenj, ki so pot do zaslona sploh utrle. Bistvo je, da oseba dobi nov empatičen odziv, ki ga v preteklosti ni dobila, da se sprememba lahko zgodi.

Po pomoč ni treba čakati dokler se ne doseže dna

Kam se lahko obrne človek, ki ima občutek, da brez telefona, videoigre ali družbenih omrežij preprosto ne zna več umiriti svojih misli?

“Lahko se obrne na nas, v Center Šteker, kjer nudimo brezplačno individualno in svetovalno podporo prav na področju nekemičnih zasvojenosti.

Pomembno je vedeti, da ni treba čakati, da postane “dovolj hudo”, dovolj je že občutek, da si nekaj izgubil nadzor nad lastnim vedenjem, pa se je smiselno pogovoriti s kom, ki to področje pozna.

Hkrati bi rada poudarila, da prvi korak sploh ni nujno strokovna pomoč, včasih je največ vredno že to, da nekomu, komurkoli zaupamo, preprosto povemo, kaj se dogaja. Ni treba, da ta oseba ve, kaj svetovati, ali da je strokovnjak. Že to, da nismo sami s tem, da nekdo ve in nas ne obsoja, pogosto razbremeni toliko, da si potem lažje upamo narediti naslednji korak in poiskati tudi strokovno pomoč, ko smo za to pripravljeni.”

Kaj če bi zasloni jutri izginili?

Če je zaslon predvsem način uravnavanja notranje stiske, se pojavi zanimivo vprašanje. Kaj bi se zgodilo, če bi telefone, videoigre in družbena omrežja preprosto odstranili iz našega življenja? Bi težava izginila skupaj z njimi?

“Ne, žal ne. Zasloni namreč niso nekaj povsem novega, ampak le trenutno najbolj normalizirana in dostopna oblika regulacije notranje stiske. Ljudje so si takšne poti vedno iskali, tudi skozi hrano, delo, odnose ali snovi.

Če bi zasloni čez noč izginili, bi stiska, ki je iskala izhod skoznje, ostala, pot do olajšanja pa bi se preprosto preselila drugam, morda celo v obliko, ki je še manj vidna ali še bolj tvegana. Zato rešitev ni v odsotnosti zaslonov, ampak v tem, da naslovimo tisto, kar je pod njimi.”

“Če odstranimo edino pot do olajšanja, ne da bi ponudili drugo, si stiska skoraj vedno poišče nov izhod.”