Ko govorimo o zasvojenostih, si pogosto še vedno predstavljamo alkohol ali droge. V resnici pa danes vse pogosteje srečujemo ljudi, ki ne morejo odložiti telefona, nehati igrati videoiger ali zapustiti spletnih stavnic.
In vprašanje, ki se ob tem vedno znova pojavlja, je: zakaj je to tako težko ustaviti – tudi takrat, ko vemo, da nam škoduje?
Odgovor ni v šibki volji. Odgovor je v tem, kako so te digitalne izkušnje zasnovane – in kako deluje naš živčni sistem.
Ko vedenje postane način regulacije
Kot smo že pisali v članku o travmi in nekemičnih zasvojenostih, zasvojenost pogosto ni problem sama po sebi, temveč poskus regulacije notranjega stanja.
Tudi pri digitalnih zasvojenostih velja enako. Igranje videoiger, drsanje po družbenih omrežjih, spletne stave ali igre na srečo niso naključna vedenja. So način, kako človek zmanjša napetost, pobegne iz preplavljenosti ali začasno zapolni praznino.
Razlika je le v tem, da so digitalna okolja danes izjemno učinkovita pri tem, da nas zadržijo.
Primer iz prakse
»Vem, da bi moral nehati. Ampak ne zmorem.«
Matej, star 46 let, je prišel v psihosocialno svetovalnico po pomoč zaradi utrujenosti in napetosti. Navzven ima vse urejeno – služba, družina in odgovornosti, vse ima pod kontrolo. Zvečer, ko se vse umiri, pa vzame telefon. Najprej igra videoigre, včasih odpre še stave.
»To je moj edini mir v dnevu,« pove. Z obiskom teh strani ne išče zabave, išče trenutek, ko mu ni treba misliti. Tako se odklopi in čas mine.
Problem nastane naslednje jutro, ko se zbudi utrujen, razdražljiv in brez energije. Dodatno ima občutek krivde, ker ve, da mu tako ravnanje škodi. Pove, da je poskušal že večkrat nehati, ampak zvečer se napetost vrne. In z njo tudi potreba, da se za nekaj časa »izklopi«.
Ko ga poslušam, mi še bolj postane jasno: to ni problem volje ali slabe motivacije. To tudi ni problem izčrpanosti, zaradi katere je v prvi vrsti sploh prišel na posvet. To je človek, ki je ves dan zdržal tempo, ki se je od njega zahteval in zvečer ne zmore več – pravzaprav mu vse dol pade. Podobno situacijo, vzroke in posledice smo že opisali v članku Ko je vsega preveč: kaj oblikuje naše načine iskanja olajšanja. Ljudje si načine umirjanja namreč ne izbiramo zavestno – razvijemo jih skozi izkušnje in okolje, v katerem živimo.
Podobno kot tudi v članku o travmi kot skritem dejavniku nekemičnih zasvojenosti poudarjamo, da zasvojenost pogosto ni problem sama po sebi, temveč poskus regulacije notranje napetosti, ki je posameznik drugače ne zmore obvladati.
In prav tukaj se srečata človek in sistem – notranja potreba po umiritvi ter digitalna okolja, ki so zasnovana tako, da to potrebo hitro zaznajo, jo okrepijo in z mehanizmi nagrajevanja zadržijo našo pozornost.
Dopamin: zakaj se vračamo
V središču pojasnila, kaj se v resnici dogaja, ima močno vlogo dopamin – nevrotransmiter, ki sodeluje pri občutku nagrade in motivacije.
Raziskave kažejo, da:
- videoigre sprožajo sproščanje dopamina v možganih, podobno kot druge zasvojenosti,
- pri zasvojenosti z igranjem ali hazardiranjem prihaja do sprememb v sistemu nagrajevanja,
- dopamin povečuje predvsem pričakovanje nagrade, ne le samega užitka.
To pomeni, da se ne vračamo zato, ker bi bilo vedno dobro, ampak zato, ker mogoče bo tokrat bolje.
Moč nepredvidljive nagrade
Eden najmočnejših mehanizmov, ki ga uporabljajo videoigre, igre na srečo in tudi družabna omrežja, je variabilno nagrajevanje. To pomeni, da ne veš, kdaj boš “nagrajen” in ne veš, kako velika bo nagrada. Prav to je ključno. Raziskave kažejo, da prav nepredvidljivost nagrade povečuje zasvojljivost vedenja.
To je isti princip, kot se uporablja pri:
- igralnih avtomatih,
- loot boxih v videoigrah,
- nagradah v mobilnih aplikacijah.
Vsaka naslednja akcija bi lahko bila tista prava ali kako nas algoritmi poznajo bolje kot mi sami
Digitalne platforme niso nevtralne. Algoritmi spremljajo naše vedenje, analizirajo, kaj nas pritegne in prilagajajo vsebine tako, da nas zadržijo čim dlje. To pomeni, da vse, kar vidimo, ni naključno, ampak optimizirano za našo pozornost. Bolj ko uporabljamo platformo, bolj natančno nas pozna in “zadene”.
Zakaj se težko ustavimo, čeprav vemo, da ni dobro za nas
Raziskave o igrah na srečo in digitalnih zasvojenostih kažejo, da so tveganja večja pri mladih (razvoj možganov še ni zaključen), ljudeh z več notranje napetosti in pri tistih, ki že imajo težave z regulacijo čustev. Razvojno gledano je pomembno tudi, da je sistem nagrajevanja bolj aktiven kot sistem nadzora, kar povečuje impulzivnost
Svetovna zdravstvena organizacija (World Health Organization) opredeljuje motnjo igranja iger kot stanje, kjer:
- posameznik izgubi nadzor nad igranjem,
- daje igranju prednost pred drugimi dejavnostmi,
- nadaljuje kljub negativnim posledicam.
To ni več navada, pač pa znak, da je človekovo doživljanje ujeto v sistem.
Nekemične zasvojenosti, še posebno digitalne zasvojenosti niso naključje. Temeljijo na kombinaciji dopaminskega sistema nagrajevanja, nepredvidljivih nagrad, stalne dostopnosti (24/7) in algoritmov, ki optimizirajo pozornost.
Delujejo za kratek čas, saj trenutno zmanjšajo napetost, dajo občutek kontrole in ustvarijo iluzijo olajšanja. Prav zaradi vseh teh razlogov se jim je težko upreti – in še težje jih opustiti.
Kaj pa lahko naredimo?
Kot smo že pisali v člankih o iskanju olajšanja in regulaciji, rešitev ni samo v tem, da nekaj “odstranimo”. Ključno vprašanje je: kaj nam to vedenje daje – in kako lahko to dobimo drugače?
To vključuje iskanje načinov in razvoja sposobnosti regulacije čustev, zmanjševanja preobremenjenosti, strategije krepitve odnosov in postopno vračanje nadzora.
Kot smo že večkrat zapisali: zasvojenosti niso znak šibkosti. So posledica preobremenjenega sistema in okolja, ki je zasnovano tako, da človeka zadrži v sistemu. Ko to razumemo, se spremeni tudi pogled. Ne gre več za vprašanje »zakaj ne nehaš«, ampak za vprašanje: »kaj v tebi potrebuje regulacijo in kako ti lahko pri tem pomagamo«.
Mnogi se v tem vzorcu prepoznajo – tiho, brez da bi o tem govorili. Poiščite nasvet – raje prek, kot prepozno.
Kam po pomoč?
Psihiatrične bolnišnice in centri za duševno zdravje:
- Center za zdravljenje zasvojenosti, ZD Nova Gorica – T: 05 338 32 65 (brezplačna tel. št.), delovni čas od ponedeljka do četrtka od 7. do 19. Ure, in v petek od 7. do 14.30 ure.
- Program zdravljenja nekemičnih zasvojenosti, Psihiatrična bolnišnica Idrija – T: 041 481 566. Naročanje na zdravljenje poteka vsak delovnik od 13.00 do 15.00 ure.
- Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) – na spletni strani Programa MIRA lahko s pomočjo iskalnika poiščete podporo, prilagojeno svojim potrebam in lokaciji.
Programi nevladnih organizacij:
- MladiHazarder – T: 040 88 99 18 (zaupni telefon) ali na e-naslovu: pomoc@mladihazarder.si, vsak delovni dan med 10. in 15. uro.
- Zavod Pelikan – Karitas – T: 051/ 339 725 ali (01) 548 03 63, terapevtske skupine, pripravljalni center in skupine za svojce, pomoč zasvojenim.
- Inštitut za zasvojenost in travme – Peter Topić – T: 041 669 196, e-naslov: info@petertopic.si.
Viri:
