Dolga leta smo verjeli, da ljudi v zasvojenost vodi predvsem občutek ugodja. Danes nevroznanost kaže drugačno sliko. Možgane veliko bolj kot sama nagrada žene pričakovanje, da bo naslednjič morda še boljše. Prav ta mehanizem stoji v ozadju številnih nezdravih navad in tudi nekemičnih zasvojenosti – od videoiger do iger na srečo, pa tudi v vsakdanjem življenju.
»Morda nas ne zasvoji občutek zmage. Zasvoji nas občutek, da bi lahko zmagali prav naslednjič.«
V tem članku boste prebrali:
- Dopamin ni le povezan z ugodjem, temveč predvsem z motivacijo in pričakovanjem nagrade.
- Nova raziskava pri mladostnikih je povezavo s simptomi zasvojenosti našla med pričakovanjem velike nagrade, ne ob njenem prejemu.
- Nepredvidljivost in občutek »morda bo naslednjič« pomagata pojasniti, zakaj se vedenje tako težko prekine.
Ko govorimo o zasvojenostih, se pogosto vprašamo: Zakaj ne, če ve, da mu alkohol škodi, če vidi, da zaradi iger na srečo izgublja denar in če mu videoigre jemljejo spanec, odnose in čas? Zakaj se vedno znova vrača?
Dolga leta smo odgovore iskali predvsem v človeku. Najprej smo verjeli, da gre za pomanjkanje značaja (»nisi karakter«), da človek nima dovolj volje ali discipline. Kasneje smo razmišljali o nekakšni usodi, na katero ni mogoče vplivati in ki se prenaša iz generacije v generacijo. Nato smo zasvojenost začeli razumeti kot bolezen. Raziskave so pokazale, da imajo pomembno vlogo genetika, razvoj možganov, izkušnje iz otroštva, travma, zanemarjanje in odnosi, v katerih človek odrašča. V zadnjih letih pa nevroznanost vsem tem pogledom dodaja še eno pomembno razlago.
Vprašanje ni več le, zakaj človek vztraja v zasvojenosti, ampak iščemo odgovor na to, kaj se v možganih dogaja tik preden ponovno poseže po njej. In odgovor je presenetljiv. Morda nas ne žene sama nagrada, ampak njeno pričakovanje.
Dopamin ni hormon ugodja
Beseda dopamin je danes skoraj sinonim za zasvojenost. Pogosto slišimo, da je to »hormon sreče« ali »hormon užitka«. V resnici je zgodba precej bolj zanimiva.
Dopamin sicer sodeluje pri občutku nagrade, vendar njegova najpomembnejša naloga ni ustvarjanje zadovoljstva. Njegova naloga je motivacija. Možganom ne sporoča predvsem, da bi to bilo dobro, veliko pogosteje jim sporoča: “To bi bilo vredno poskusiti še enkrat”. Prav zato danes raziskovalci vse pogosteje govorijo, da dopamin ni molekula užitka, ampak predvsem molekula pričakovanja.
Zakaj je pričakovanje močnejše od same nagrade
Predstavljajmo si igralni avtomat. Če bi vsakokrat izplačal deset evrov, bi hitro postal dolgočasen. Če ne bi izplačal nikoli, bi ga ljudje prenehali igrati. Najbolj privlačen postane takrat, ko ne veš, kaj bo sledilo. V mislih se pojavi upanje: »Morda bo naslednji poskus uspešen.« Morda bo ravno zdaj. Morda si bil tik pred zmago.
Ravno ta negotovost možgane drži v pripravljenosti. Možgani ne čakajo na nagrado, čakajo na možnost nagrade. In prav to je eden najmočnejših mehanizmov zasvojenosti.
Ta princip danes uporabljajo številna digitalna okolja
Čeprav princip pričakovanja največkrat povezujemo z igralnimi avtomati, danes enak princip uporabljajo tudi številne videoigre in digitalne platforme.
Naključne nagrade (loot boxi), dnevne nagrade, odklepanje novih stopenj, zbiranje predmetov, skrivni bonusi, skorajšnje zmage, obvestila, ki nas vabijo nazaj v aplikacijo … Vsi ti sistemi temeljijo na istem psihološkem mehanizmu. Ne ponujajo le nagrade, ponujajo predvsem občutek, da bi lahko bila naslednja nagrada tik pred nami.
Kot smo že pisali v članku Zakaj digitalne zasvojenosti tako hitro uidejo nadzoru?, prav variabilno oziroma nepredvidljivo nagrajevanje velja za enega najučinkovitejših mehanizmov, s katerimi digitalna okolja zadržujejo našo pozornost.
Kaj kažejo najnovejše raziskave
To razumevanje potrjuje tudi ena največjih longitudinalnih raziskav s področja videoiger in razvoja možganov.
Raziskovalci so v okviru ameriške študije Adolescent Brain Cognitive Development (ABCD) spremljali več kot 6.000 mladostnikov skozi več let. Pri tem niso opazovali le njihovih igralnih navad, ampak tudi dogajanje v možganih s funkcionalno magnetno resonanco. Posebej jih je zanimalo nekaj zelo konkretnega:
Ali je z razvojem simptomov zasvojenosti bolj povezana reakcija možganov ob prejeti nagradi ali že v trenutku njenega pričakovanja?
Rezultati so bili presenetljivi. Povezava z izraženostjo simptomov se ni pokazala pri odzivu na povratno informacijo o prejeti nagradi, temveč pri možganski aktivnosti med pričakovanjem velike nagrade. Mladostniki z izrazitejšimi simptomi zasvojenosti z videoigrami so imeli drugačen način procesiranja pričakovane nagrade kot njihovi vrstniki.
To ne pomeni, da raziskava dokazuje vzrok zasvojenosti, pomeni pa pomemben premik v razumevanju procesa, ki vodi v ponavljanje vedenja.
Zakaj potem vedno znova odpremo telefon
Če ta mehanizem prenesemo v vsakdanje življenje, postane marsikaj bolj razumljivo. Telefon pogosto primemo v roke, še preden zazvoni. Še enkrat preverimo elektronsko pošto, osvežimo družbena omrežja, kliknemo še en video ali preverimo rezultate športnih stav. Ne zato, ker bi bilo prejšnjič tako dobro, ampak zato, ker bi morda prav naslednji klik prinesel nekaj zanimivega.
Možgani ne lovijo le nagrade. Lovijo možnost nagrade.
Kaj to pomeni za razumevanje nezdravih navad, odvisnosti in zasvojenosti
Kot smo že večkrat pisali v naših člankih o travmi, regulaciji čustev in nekemičnih zasvojenostih, zasvojenost praviloma ni problem sama po sebi. Pogosto predstavlja poskus, kako si človek pomaga uravnavati notranjo napetost, osamljenost ali preobremenjenost.
Najnovejša nevroznanstvena spoznanja temu dodajajo še en pomemben košček.
Ko človek enkrat odkrije vedenje, ki mu obljublja možnost olajšanja, začne njegov sistem nagrajevanja vedno bolj reagirati že na samo pričakovanje tega olajšanja. Prav zato je zasvojenost tako težko prekiniti. Ne zato, ker bi človek vsakič znova doživel izjemen užitek, ampak zato, ker njegov živčni sistem vedno znova pričakuje, da ga bo morda doživel prav naslednjič.
Ko danes bolje razumemo delovanje sistema nagrajevanja, se spremeni tudi pogled na človeka.
Vprašanje ni več: »Zakaj ne neha?«, ampak: »Kaj njegov živčni sistem tako vztrajno pričakuje?« In morda še pomembnejše: »Ali mu lahko pomagamo najti drugačen način, da doživi občutek varnosti, povezanosti ali olajšanja?« Kajti ravno na tem mestu se pogosto začne pot iz zasvojenosti.
Kam po strokovno pomoč
Psihiatrične bolnišnice in centri za duševno zdravje:
- Center za zdravljenje zasvojenosti, ZD Nova Gorica – T: 05 338 32 65 (brezplačna tel. št.). Delovni čas je od ponedeljka do četrtka med 7. in 19. uro ter ob petkih med 7. in 14.30.
- Program zdravljenja nekemičnih zasvojenosti, Psihiatrična bolnišnica Idrija – T: 041 481 566. Naročanje na zdravljenje poteka vsak delovnik od 13.00 do 15.00 ure.
- Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) – na spletni strani Programa MIRA lahko s pomočjo iskalnika poiščete podporo, prilagojeno svojim potrebam in lokaciji.
Programi nevladnih organizacij:
- MladiHazarder – T: 040 88 99 18 (zaupni telefon) ali na e-naslovu: pomoc@mladihazarder.si, vsak delovni dan med 10. in 15. uro.
- Zavod Pelikan – Karitas – T: 051 339 725 ali 01 548 03 63; Izvajajo pripravljalni center, terapevtske skupnosti ter skupine za svojce in druge oblike pomoči zasvojenim.
- Inštitut za zasvojenost in travme – Peter Topić – T: 041 669 196, e-naslov: info@petertopic.si.
- Center Šteker – T: 080 2016 (brezplačen telefon) ali e-naslov: info@steker.si.
