Videoigre, družbena omrežja, spletne stave in druga vedenja, ki lahko posameznika postopoma prevzamejo do te mere, da začnejo vplivati na njegovo zdravje, odnose, šolo, delo in vsakdanje življenje označujemo kot nekemične zasvojenosti.
V seriji člankov o nekemičnih zasvojenostih smo že pisali o tem, kako zasvojenosti pogosto niso problem same po sebi, temveč način uravnavanja notranje stiske, osamljenosti ali preobremenjenosti. V člankih Ko je vsega preveč: kaj oblikuje naše načine iskanja olajšanja, Travma kot skriti dejavnik nekemičnih zasvojenosti in Zakaj digitalne zasvojenosti tako hitro uidejo izpod nadzora? smo raziskovali ozadja teh vedenj.
Tokrat smo se pogovarjali s Klementino Dovečar, strokovno delavko Centra Šteker, ki uporabnikom in njihovim svojcem pomaga pri soočanju z nekemičnimi zasvojenostmi. Zanimalo nas je, kaj opažajo v praksi, kako ljudje prepoznajo, da imajo težavo, in kdaj je čas za pomoč.
Kdaj nekemična zasvojenost ni več le navada ali hobi?
“Ko ljudje slišijo besedo “zasvojenost”, najprej pomislijo na alkohol ali droge, zato se izraz “nekemična zasvojenost” mnogim zdi tuj ali celo pretiran za nekaj, kar počne “skoraj vsak”. V praksi se v Centru Šteker najpogosteje srečujemo s prekomerno in škodljivo rabo spleta, družbenih omrežij, računalniških in spletnih iger ter iger na srečo, vse pogosteje pa tudi s spletno pornografijo.
Razlika med hobijem in zasvojenostjo ni v tem, koliko ur nekdo preživi ob zaslonu, ampak v tem, ali aktivnost še lahko nadzoruje ali pa ga začne nadzorovati ona. Ko opažamo, da oseba potrebuje vse več časa za enak občutek zadovoljstva, da je razdražena ali nemirna, kadar tega ne počne, da zaradi tega zanemarja šolo, službo, spanje ali odnose, in da je že večkrat poskusila omejiti, pa ji ni uspelo – takrat govorimo o zasvojenosti, ne več o sprostitvi. Torej vedno smo pozorni na funkcionalnost posameznika.”
“Razlika med hobijem in zasvojenostjo ni v tem, koliko ur nekdo preživi ob zaslonu, ampak v tem, ali aktivnost še lahko nadzoruje ali pa ga začne nadzorovati ona.”
Ena najpogostejših zmot je prepričanje, da je težava zgolj v številu ur, ki jih nekdo preživi pred zaslonom. Strokovnjaki opozarjajo, da je pomembnejše vprašanje, kaj se dogaja z življenjem posameznika: ali zaradi aktivnosti zanemarja spanje, šolo, delo, odnose in druge pomembne dele vsakdana.
Zakaj videoigre in igre na srečo tako hitro uidejo izpod nadzora?
“Obe področji izkoriščata isti psihološki mehanizem: nepredvidljivo nagrajevanje. Možgani sproščajo dopamin ne toliko ob sami nagradi, kot ob pričakovanju, da bi jo lahko dobili – in ravno negotovost, “morda bo tokrat”, je tisto, kar nas najbolj ‘prilepi’ na aktivnost. Gre za podoben princip, na katerem delujejo igralni avtomati.
Danes je k temu dodana še umetna inteligenca, ki v ozadju iger in aplikacij v realnem času spremlja, kako uporabnik igra ali brska – kako dolgo ostane, kje izgubi zanimanje, kaj ga pritegne – in temu sproti prilagaja vsebino: težavnost igre, ponudbe v trgovini znotraj igre, celo trenutek, ko mu pošlje obvestilo, naj se vrne. Igra torej ni enaka za vse, ampak se “uči” posameznika in mu ponuja ravno tisto, kar ga bo najverjetneje obdržalo dlje. Tudi grafika in zvok sta pogosto namensko oblikovana tako, da že najmanjša akcija, na primer odprta skrinjica ali dosežen nivo, sproži vizualno in zvočno “nagrado”, kar dodatno krepi sproščanje dopamina ob vsaki, še tako majhni zmagi.
Videoigre danes pogosto vsebujejo tudi elemente, ki posnemajo igre na srečo, na primer t. i. loot boxe, kjer igralec za denar kupi naključno nagrado. Za otroke in mladostnike je to še posebej tvegano, ker še ne razumejo dobro pojma verjetnosti in vrednosti denarja – še toliko bolj, ker je pri njih prefrontalni korteks, del možganov, odgovoren za presojo posledic in zadrževanje impulzov, še v razvoju in se dokončno oblikuje šele okoli 25. leta. Pri igrah na srečo, predvsem pri športnih stavah, pa dodatno težo prinaša učinek ” near miss” – občutek skorajšnje zmage, kar spodbuja nadaljnje stavljenje.
Svojo vlogo imajo tudi virtualni koncerti znanih glasbenikov in sodelovanja z znanimi blagovnimi znamkami, ki igro spremenijo v družbeni in kulturni dogodek, ki ga “ne smeš zamuditi” – to igralcu poleg zabave ponuja še občutek pripadnosti in strah, da bo nekaj zamudil. Vse to so sistemi, ki so namenoma zasnovani tako, da uporabnika čim dlje obdržijo v aplikaciji ali igri – to ni vprašanje šibke volje posameznika, ampak premišljeno oblikovanega okolja. Poleg tega imata obe področji pogosto tudi vlogo bega: ponujata dostopno, takojšnjo alternativno realnost, v kateri lahko oseba za nekaj časa pozabi na težave, neuspehe, osamljenost ali konflikte. Ko ta funkcija postane prevladujoča, je nadzor še toliko težje obdržati.”
“To ni vprašanje šibke volje posameznika, ampak premišljeno oblikovanega okolja.”
O podobnih mehanizmih smo pisali tudi v članku Zakaj digitalne zasvojenosti tako hitro uidejo izpod nadzora?, kjer smo predstavili vpliv dopamina, algoritmov in nepredvidljivega nagrajevanja na naše vedenje.
Kaj ljudi običajno pripelje do tega, da poiščejo pomoč?
“Pomoč redko poišče oseba sama, vsaj ne na začetku. Pri mlajših uporabnikih po pomoč najpogosteje pokličejo starši, ko opazijo, da se otrok umika vase, postane agresiven ob omejevanju zaslona ali mu upadejo šolski rezultati. Pri odraslih je pogosto sprožilec kriza – finančne težave zaradi stav, partner, ki postavi ultimat, ali težave v službi. Precej napotitev prejmemo tudi od centrov za socialno delo, sodišč in vzgojno-izobraževalnih zavodov.
Oseba sama se navadno odloči za pomoč šele, ko ugotovi, da je z lastnimi poskusi omejevanja že večkrat neuspešna, ali ko izgubi nekaj, česar se ne da povrniti. Takrat zasvojenost ni več “samo še ena igra” ali “samo še ena stava”, ampak postane jasno, da gre za nadzor, ki ga je oseba izgubila.”
“Zasvojenost ni več samo še ena igra ali samo še ena stava, ko človek ugotovi, da je izgubil nadzor.”
Velikokrat slišimo, da zasvojenost ni težava sama po sebi, ampak način soočanja z neko stisko. Kaj se po vaših izkušnjah najpogosteje skriva v ozadju nekemičnih zasvojenosti?
“Strinjam se s premiso vprašanja – zasvojenost redko je problem sama po sebi, pogosteje je strategija spoprijemanja s stisko, ki je drugje. V praksi najpogosteje opažamo težave z regulacijo čustev, tesnobo, nizko samopodobo, osamljenost ali občutek neuspeha, zlasti pri mladostnikih, ki se borijo s šolo ali vrstniškimi odnosi. Aktivnost (igra, stava, brskanje) ponudi takojšen občutek olajšanja, nadzora ali pripadnosti, ki ga oseba drugje pogreša.
Pogosto gre z roko v roki tudi z že obstoječo težavo (tesnobo, depresivnim počutjem, izključenostjo, neuspehom, ipd.). Zato v obravnavi nikoli ne gledamo le na samo vedenje, na primer omejevanje časa pred zaslonom, ampak vedno iščemo, kaj ta aktivnost osebi “rešuje” – in prav na tem dejansko delamo (npr. socialno vključevanje, vzpostavitev zdravega načina življenja, razbremenilni pogovori, izboljšanje samopodobe, itd.).
Zato je pri vsakem primeru ključno, da res dobro spoznamo ozadje posameznikovega življenja – družinske razmere, šolsko ali delovno situacijo, odnose, morebitne pretekle izkušnje. Dva primera nekemične zasvojenosti si namreč med seboj lahko zelo različna, zato z vsakim posameznikom delamo zelo prilagojeno, glede na to, kaj se specifično skriva v ozadju njegove stiske.”
To opažanje se ujema tudi z ugotovitvami številnih raziskav in strokovnjakov s področja travme, navezanosti in zasvojenosti. V ozadju pogosto najdemo težave z regulacijo čustev, občutke osamljenosti, nizko samopodobo ali druge oblike stiske, ki jih posameznik skuša ublažiti z vedenjem, ki mu za kratek čas prinese olajšanje.
“V obravnavi ne iščemo samo načina, kako zmanjšati vedenje, ampak predvsem razumeti, kaj ta aktivnost posamezniku rešuje.”
Kako nekemične zasvojenosti vplivajo na odnose? Kaj opažajo partnerji, starši ali otroci ljudi, ki se srečujejo s tovrstnimi težavami?
“Najprej opazijo umik – manj skupnega časa, manj čustvene prisotnosti, tudi kadar je oseba fizično prisotna. Sledi erozija zaupanja, ker oseba pogosto skriva obseg svoje rabe ali, pri igrah na srečo, finančne posledice. Partnerji pogosto poročajo o občutku osamljenosti v odnosu, starši o spremembah razpoloženja, razdražljivosti in zanemarjanju obveznosti pri otrocih, otroci odraslih staršev pa včasih o pomanjkanju pozornosti ali nestanovitnosti doma.
Posebej težko je, ker poskusi bližnjih, da bi nadzorovali ali omejili dostop, na primer odvzem telefona, pogosto sprožijo konflikt in ne rešijo osnovnega vzroka – kar lahko odnos še dodatno obremeni.
Pri svojcih pogosto opazimo tudi obup. Po več neuspelih poskusih, da bi situacijo uredili sami, marsikdo poseže po vse strožjih in bolj kaznovalnih prijemih (popoln odvzem naprav, stalna kontrola, grožnje), kar pa odnos in zaupanje le še bolj poslabša ter zasvojeno osebo pogosto le še bolj odrine ali pripelje do skrivanja. Zato pomoč pogosto namenimo prav svojcem in bližnjim, saj so tudi oni s situacijo močno zaznamovani, pogosto izčrpani, prestrašeni in negotovi, kaj je še prav narediti, zato si zaslužijo enako oporo kot oseba, ki je zasvojena.”
Posledice nekemičnih zasvojenosti redko prizadenejo samo posameznika. Pogosto jih prvi opazijo partnerji, starši ali otroci, ki poročajo o občutku oddaljenosti, osamljenosti in izgubi zaupanja. Tudi zato smo v članku Otroci v družinah z nekemično zasvojenostjo: ko tveganje ne nastane čez noč opozorili, da zasvojenost ni zgolj individualna težava, ampak vpliva na celoten družinski sistem.
“Tudi svojci potrebujejo pomoč. Pogosto so izčrpani, prestrašeni in negotovi, kaj je sploh še prav narediti.”
Kateri znaki kažejo, da je čas za pomoč?
“Pozorni bi morali biti na izgubo nadzora nad časom, ki ga oseba nameni aktivnosti, kljub namenu, da ga bo zmanjšala; na zanemarjanje spanja, hrane, higiene ali obveznosti; na večkratne neuspele poskuse omejevanja; na skrivanje ali zavajanje o obsegu rabe ali zapravljenega denarja; na močno razdraženost ali tesnobo, kadar dostop ni mogoč; in na nadaljevanje kljub jasnim posledicam – finančnim, zdravstvenim ali odnosnim. Pomemben znak je tudi, kadar aktivnost ni več v ospredju zaradi užitka, ampak predvsem zato, da oseba “uide” iz neprijetnega počutja.
Če se kateri od teh znakov pojavlja dlje časa, je smiselno poiskati pogovor s strokovnjakom, ne šele, ko je škoda že nastala.”
Znaki, ki jih ni dobro spregledati
- izguba nadzora nad časom,
- več neuspelih poskusov omejevanja,
- zanemarjanje šole, dela ali odnosov,
- skrivanje obsega uporabe ali porabljenega denarja,
- razdražljivost ob omejitvah,
- nadaljevanje kljub očitnim posledicam,
- uporaba aktivnosti predvsem za pobeg pred neprijetnimi občutki.
Kaj lahko storijo ljudje, ki se v tem pogovoru prepoznajo?
“Center Šteker uporabnikom ponuja brezplačno in zaupno obravnavo na področju nekemičnih zasvojenosti – od prekomerne rabe spleta in družbenih omrežij, računalniških in spletnih iger, do iger na srečo in spletne pornografije. Pomoč je na voljo mladim, odraslim, staršem in tudi strokovnim delavcem, ki se s temi temami srečujejo pri svojem delu. Svetovanje izvajamo v naših svetovalnicah v Mariboru in Murski Soboti.
Tistim, ki se v tem pogovoru prepoznajo, bi sporočila predvsem, da niso sami in to ni vprašanje “premalo volje”. Prvi korak je lahko povsem majhen, telefonski klic ali e-mail, brez obveznosti. Vse, kar potrebujete, je, da spregovorite o tem z nekom, ki razume, za kaj gre.
Pokličete ali pišete nam lahko kadarkoli, za usmeritev ali pomoč – nikoli ni prehitro in nikoli prepozno. Z veseljem odgovorimo tudi na vprašanja bolj preventivne narave, še preden se kaj razvije v resno težavo; pravzaprav si želimo, da bi se ljudje oglasili prej, ne šele takrat, ko je škoda že precejšnja. Redno izvajamo tudi delavnice za otroke in mladostnike ter predavanja za starše in strokovne delavce. Letos pa pripravljamo tudi jadranje – obliko »digitalnega detoksa« za mladostnike s težavami zaradi prekomerne rabe zaslonov, kjer bomo ob menjavi okolja, brez telefona, mladostnike učili novih veščin, in jim pomagali izkusiti, da lahko brez zaslonov dobro funkcionirajo, ob tem pa krepijo socialne veščine, samostojnost in boljšo regulacijo čustev.”
Nekemične zasvojenosti niso znak šibkosti ali pomanjkanja volje. Pogosto so znak, da posameznik že dalj časa nosi breme, ki ga sam ne zmore več obvladovati. Pomembno je vedeti, da pomoč obstaja – in da ni treba čakati, da nastanejo hujše posledice.
Prvi korak
Kot poudarja Klementina Dovečar, je prvi korak lahko že preprost pogovor ali telefonski klic. Pogosto ni najtežje reševanje težave, temveč trenutek, ko si dovolimo priznati, da je ne zmoremo več reševati sami.
Center Šteker izvaja brezplačno, zaupno in strokovno obravnavo nekemičnih zasvojenosti:
– prekomerne in škodljive rabe interneta,
– družbenih omrežij in zaslonskih naprav,
– računalniških in spletnih iger,
– iger na srečo,
– spletne pornografije.
Na voljo so individualna svetovanja uporabnikom in njihovim svojcem ter preventivne aktivnosti za otroke, mladostnike, starše in strokovne delavce.
Kontakti: 080 20 16, 031 850 500, info@steker.si, www.steker.si
Vredno (za) pomniti:
Videoigre in igre na srečo uporabljajo mehanizme nepredvidljivega nagrajevanja, ki spodbujajo sproščanje dopamina in željo po ponavljanju vedenja. K temu prispevajo še algoritmi, prilagojene vsebine, virtualne nagrade in občutek, da bo naslednji poskus prinesel uspeh.
Pomoč je priporočljivo poiskati takrat, ko posameznik izgublja nadzor nad vedenjem, ko zaradi tega trpijo odnosi, zdravje ali finančno stanje oziroma ko lastni poskusi omejevanja niso uspešni. Zgodnje iskanje pomoči je običajno učinkovitejše kot čakanje na hujše posledice.
Nekateri ljudje uspejo sami spremeniti svoje navade, vendar je to pogosto zelo težko. Ker se v ozadju nekemičnih zasvojenosti pogosto skrivajo stres, osamljenost, tesnoba ali druge stiske, lahko strokovna pomoč posamezniku pomaga razumeti vzroke težave in poiskati bolj zdrave načine soočanja z njo.
Obvestilo: Vsebina članka predstavlja stališča avtorice in sogovornice ter ni povezana z oglasnimi sporočili, objavljeni na spletni strani.
