Otrok ne meri promilov. Ne pozna izgubljenega zneska v igrah na srečo. Ne razume diagnoz in ne zna poimenovati zasvojenosti. Opazi pa spremembo.
Spremembo v glasu, pogledu, odzivih in prisotnosti starša in predvsem zazna, kdaj odnos ni več varen.
»Moj spomin na otroštvo je en sam velik strah. Strah je bil vedno prisoten. Predvsem strah, kakšen bo danes oče, ko bo nekaj popil in se vrnil iz igralnega avtomata. Spomnim se, da sem enkrat prišla domov iz šolskega izleta. Bilo je pozimi in mame še ni bilo doma – na dvorišču ni bilo avta. Na vratih sem poslušala, ali je oče doma in lovila kakršen koliko zvok, da bi vedela, ali je varno vstopiti. Lačna in prezebla sem ugotovila, da je bolje, če ne vstopim. Skrila sem se na terasi za hišo in čakala, dokler domov ni prišla mama. Ko sem slišala avto, sem stekla okoli hiše in prišla po poti, kot da sem se ravnokar vrnila iz izleta. V svoj dom, ki to nikoli ni bil, sem stopila skopaj z njo.«
– zgodba anonimne bralke
Finski preventivni video Monsters prikazuje, kako otroci doživljajo starše, kadar so pod vplivom alkohola. Film zelo neposredno pokaže nekaj pomembnega: otrok starša ne vidi več kot varno odraslo osebo. V njegovih očeh in razumevanju se staršev obraz spremeni, glas postane strašljiv, dejanja nepredvidljiva. Dom ni več varen prostor in bližina skrbnika je prežeta s strahom – pogostim čustvom, ki spremlja skoraj vse otroke, ki živijo v družinah, kjer je prisotna zasvojenost.
Čeprav je bil video posnet pred več kot desetimi leti in govori o alkoholu, podobno doživljajo tudi otroci v družinah z drugimi zasvojenostmi – z igrami na srečo, digitalnimi zasvojenostmi ali drugimi oblikami bega pred življenjem.
Kaj je »stekleno otroštvo«?
Na Finskem uporabljajo izraz stekleno otroštvo (Fragile Childhood / Glass Childhood), s katerim opisujejo otroštvo v družinah, zaznamovanih z alkoholom, zasvojenostjo, duševnimi stiskami ali drugimi oblikami kronične družinske obremenjenosti. (lasinenlapsuus.fi)
Izraz je zelo pomenljiv in ni naključen. Steklo je prozorno. Skozi njega lahko gledamo. A hkrati je krhko.
Mnogi otroci iz družin z zasvojenostjo navzven delujejo povsem prilagojeni:
- hodijo v šolo,
- so pridni,
- odgovorni,
- pogosto celo pretirano samostojni.
V notranjosti pa živijo v svetu negotovosti, napetosti in stalnega prilagajanja.
V Sloveniji izraza »stekleno otroštvo« sicer ne uporabljamo pogosto, dobro pa poznamo posledice odraščanja v družinah z zasvojenostjo, alkoholizmom ali kronično čustveno nedostopnostjo staršev. Kot družba počasi postajamo odprti za stiske otrok in vse več preventivnih aktivnosti prirejajo različna društva in organizacije, s katerimi bi radi opozorili na ukradena otroštva otrok družin z izkušnjami zasvojenosti.
Otrok ne potrebuje popolnega starša. Potrebuje varnega.
Kot smo že večkrat pisali v člankih o travmi, navezanosti in nekemičnih zasvojenostih, otrok svoj živčni sistem razvija v odnosu. Ne uči se samo iz besed, uči se iz prisotnosti.
Iz tega ali je starš odziven, ali je čustveno dosegljiv, ali je predvidljiv in ali ob njem lahko začuti varnost.
Kadar je v družini prisotna zasvojenost, otrok pogosto ne ve:
- kakšno razpoloženje ga čaka doma,
- ali bo starš prisoten ali odsoten,
- topel ali agresiven,
- dostopen ali umaknjen vase.
Takšna nepredvidljivost za otroka pomeni kronični stres, ki se končno odrazi v njegovi psihičnem in telesnem stanju tudi po tem, ko je nevarnost že minila. To postane njegov način normalnega stanja počutja in doživljanja.
Zasvojenost ni samo fizična odsotnost
Veliko ljudi si ob zasvojenosti predstavlja predvsem fizično odsotnost ali hude konflikte, morda celo pretepe. A otrok lahko izgublja občutek varnosti tudi takrat, ko je starš fizično prisoten, psihološko pa odsoten in tudi v situacijah, ki bi jih odrasli lahko lažje spregledali – na primer nejevoljnost, nezanimanje za otroka, razdražljivost, pretirana usmerjenost na predmet zasvojenosti ….
Psihično (mentalno, čustveno) odsotnost pogosto vidimo:
- pri alkoholizmu,
- pri igrah na srečo,
- pri kompulzivni uporabi telefonov,
- pri digitalnih zasvojenostih,
- ali pri drugih vedenjih, kjer človek »izgine« iz odnosa.
Telo otroka ne razlikuje bistveno med fizično odsotnostjo in čustveno nedostopnostjo. Za otroka je pomembno predvsem ali je ob staršu varen in ali je viden.
Kako otrok razume to, kar se dogaja?
Otrok si vedenja staršev razlaga po svoje. Ker nima širšega razumevanja, pogosto verjame da:
- je sam kriv,
- ni dovolj pomemben,
- mora biti tiho,
- če bi bil drugače, bi morda bilo bolje,
- ne sme obremenjevati drugih,
- mora za sebe poskrbeti sam.
Mnogi otroci zelo zgodaj razvijejo pretirano odgovornost – postanejo “mali odrasli”. Opazujejo razpoloženja, prilagajajo svoje vedenje, zanikajo svoje potrebe in za vsako ceno skušajo preprečevati konflikte.
Navzven pogosto delujejo zelo zrelo, v resnici pa njihov živčni sistem živi v stalni pripravljenosti.
Ko zasvojenost postane način regulacije
Kot smo že pisali v članku Ko je vsega preveč: kaj oblikuje naše načine iskanja olajšanja, zasvojenosti pogosto niso problem same po sebi, temveč način regulacije notranje napetosti. Enako velja za starša.
Velikokrat alkohol, igre na srečo, digitalni svet in nekemične zasvojenosti niso iskanje zabave, ampak:
- beg pred stisko,
- poskus umiritve,
- način preživetja notranje preobremenjenosti.
Težava pa je, da otrok ob tem izgublja odnos, ki ga najbolj potrebuje in je od njega praktično življenjsko odvisen.
Otroci pogosto odnesejo posledice v odraslost
Raziskave o obremenjujočih izkušnjah v otroštvu (ACE) kažejo, da odraščanje z izkušnjo zasvojenosti bližnjega povečuje tveganje za:
- tesnobo,
- depresijo,
- težave v odnosih,
- motnje regulacije čustev,
- in tudi kasnejše zasvojenosti.
Mnogi odrasli iz takšnih družin kasneje opisujejo občutek notranje praznine, težave z zaupanjem, pretirano so samostojni in samozadostni ter imajo občutek, da morajo vse sami. Zaradi tega redkeje poiščejo podporo in pomoč.
Pogosto ne vedo, da njihovi odzivi niso “karakter”, ampak posledica okolja, v katerem so odraščali.
Tam, kjer ni varnosti, človek išče regulacijo drugje
Otrok, ki ni imel dovolj varnega odnosa, bo kasneje pogosto iskal druge načine pomiritve:
- alkohol,
- hrano,
- igre na srečo,
- odnose,
- delo,
- telefon,
- videoigre.
Ne zato, ker bi bil šibak, ampak zato, ker njegov sistem nikoli ni dobil dovolj izkušnje varne regulacije. In v tem trenutku se krog zasvojenosti prenese na naslednjo generacijo.
Preventiva se začne pri odnosih
Najmočnejša preventiva pred zasvojenostjo niso samo prepovedi ali opozorila. Pomembni so odnosi, v katerih človek čuti varnost, pripadnost, bližino in možnost, da v stiski ni sam.
Otrok ne potrebuje popolnih staršev. Potrebuje pa odraslega, ob katerem njegov živčni sistem ne živi v strahu. Pogosto je prav to tisto, kar si otroci iz »steklenega otroštva« zapomnijo za vse življenje.
Viri:
