V času, ko medicina na področju onkologije dosega izjemne premike, se v javnosti še vedno prehitro zasidramo pri starih prepričanjih in predsodkih.
Kako danes razumeti tveganja, zakaj so presejalni programi življenjskega pomena in zakaj onkološka diagnoza ni več “smrtna obsodba”, nam je v “20 hitrih” pojasnila v. d. predstojnice Oddelka za onkologijo na UKC Maribor, Tamara Petrun, dr. med., specialistka onkologije z radioterapijo.
1. Katere rakave bolezni danes najpogosteje prizadenejo ženske v Sloveniji?
Najpogostejši rak pri ženskah je rak dojke in predstavlja približno petino vseh rakov. V Sloveniji za rakom dojke na novo vsako leto zboli več kot 1.500 žensk. Po pogostnosti sledi pljučni rak ter rak debelega črevesa in danke. Sledi rak maternice, ki je tudi najpogostejši ginekološki rak.
V Sloveniji imamo natančne in kakovostne podatke zaradi Registra raka Republike Slovenije, ki je eden najstarejših in najkvalitetnejših populacijskih registrov v Evropi.
2. Kako se spreminja “struktura” rakavih bolezni pri ženskah?
Zaradi presejalnega programa DORA je odkriti mnogo več rakov dojk v zgodnjih in v neinvazivnih oblikah. Zaradi presejalnega programa ZORA beležimo upad raka materničnega vratu. Prav tako bo na dodatno nižanje pojavnosti vplivalo tudi cepljenje proti HPV. Po drugi strani pa raste incidenca raka pljuč pri ženskah, kar je povezano z življenjskim slogom (kajenje).
3. Katere zmote o raku pri ženskah so po vaših izkušnjah še vedno najpogostejše?
Rak boli. Če nimam bolečin ali vidnih sprememb na telesu, sem zdrava. Cepljenje proti HPV ni potrebno. Rak pomeni smrt. V družini ni bilo raka, zato tudi jaz ne bom zbolela za rakom. Živim zdravo, zato ne morem zboleti za rakom. In še bi lahko naštevala. Velikokrat si oblikujemo prepričanja zaradi strahu in napačnega razumevanja, ki je posledica neznanja.
4. Kolikšen delež rakavih bolezni bi lahko preprečili z življenjskim slogom?
Z zdravim življenjskim slogom bi lahko preprečili zagotovo vsaj 1/3 rakov. Potrebno pa je poudariti, da vseh rakov z zdravim življenjskim slogom ne moremo preprečiti, zato je zelo pomembno pravočasno odkrivanje in zdravljenje.
5. Kateri dejavniki tveganja so pri ženskah najpomembnejši – in kateri so morda podcenjeni?
Izjemno pomemben je zdrav življenjski slog. Veliko vlogo ima tudi genetska obremenitev (npr. mutacije genov BRCA) in starost. Zagotovo sta podcenjena prekomerna telesna teža in telesna neaktivnost (dejavnik tveganja za več vrst raka – rak dojke, maternice, debelo črevo in danke,…).
6. Kateri simptomi pri ženskah so pogosto spregledani, pa bi morali biti opozorilni?
Dolgotrajna utrujenost, nepojasnjena izguba telesne teže, spremembe v prebavi, izven ciklične krvavitve ali krvavitev v času menopavze, vztrajne bolečine, ki postajajo vse močnejše, spremembe na dojki …
7. Ali ženske dovolj zgodaj poiščejo pomoč ali pogosto odlašajo?
Različno. Spoznala sem veliko zgodb žensk in njihove razloge za odlašanje obiska pri zdravniku. Na žalost je velikokrat razlog zanikanje in strah.
8. Kaj bi svetovali ženski, ki opaža spremembe, a se boji pregleda?
Strah pred pregledom je povsem človeški odziv na neznano. S priznanjem strahu smo že na pol poti. Pomembno je zavedanje, da sprememb ne ignoriramo in da nam lahko pregled pri zdravniku reši življenje. Pregledi ne bolijo.
9. Kaj bi morala vsaka ženska vedeti o preventivnih presejalnih programih?
Preventivni presejalni programi rešujejo življenja. Zakaj? Ker iščemo bolezen še preden dela simptome. Kar pomeni, da bolezen odkrijemo velikokrat v zelo zgodnjih oblikah, ki ima posledično mnogo boljšo ozdravitev kot razširjena bolezen. Zavedati se moramo, da so presejalni programi namenjeni vsem zdravim ljudem, ki so brez težav. Zato izgovor “saj mi pa nič ni” oziroma “nimam bolečin, nimam težav, zato mi ni treba iti” ne pije vode.
10. Kako se je zdravljenje raka pri ženskah spremenilo v zadnjih desetletjih?
V preteklosti je bilo zdravljenje bolj enotno in velikokrat za določene bolnice bolj agresivno, medtem ko je danes prilagojeno bolnici. Velik napredek je v vseh panogah onkološkega zdravljenja (radioterapija, sistemsko zdravljenje, kirurgija) – usmerja se v manjšo invazivnost in s tem hitrejše okrevanje, boljšo kakovost življenja in izboljšano prognozo. Denimo pri raku dojke se v določenih primerih poslužujemo genskega podpisa tumorja, ki nas usmerja v najbolj optimalno in učinkovito zdravljenje.
11. Kako pomembno je personalizirano zdravljenje?
Personalizirano zdravljenje pomeni, da zdravljenje ni več enako za vse bolnice, ampak je prilagojeno lastnostim tumorja in splošnemu zdravstvenemu stanju bolnice. Personalizirano zdravljenje je eden ključnih napredkov v onkologiji, ki izboljša prognozo in kakovost življenja.
12. Ali je rak pri ženskah danes bolj ozdravljiv kot nekoč?
Zagotovo. Zaradi presejalnih programov in razvoja onkološkega zdravljenja (sistemsko in obsevalno zdravljenje, genetska obravnava, patološka diagnostika …).
13. Kakšno vlogo ima pri obravnavi rakavih bolezni genetika in kdaj svetujete genetsko svetovanje?
Genetska obravnava določenih žensk oziroma bolnic ima veliko vlogo, saj omogoča prilagojeno onkološko zdravljenje in spremljanje, saj pridobimo podatek o tveganju za razvoj določenih vrst raka. Genetsko svetovanje se priporoča ženskam s pozitivno družinsko anamnezo rakavih obolenj (npr. za rakom dojk, jajčnikov, trebušne slinavke,…). Smiselno je tudi pri ženskah, ki so za rakom zbolele mlajše.
14. Ali je psihološka podpora danes dovolj vključena v zdravljenje?
Ne. Zaradi različnih vzrokov. Še vedno velikokrat obstaja stigma, da si šibak, če potrebuješ psihološko podporo. Poleg tega se soočamo s kadrovsko podhranjenostjo na področju psihološke podpore in neenakomerne dostopnosti. Zavedati se moramo, da je kvalitetno onkološko zdravljenje celostno zdravljenje in ne sme biti psihološka podpora “dodatek”, ampak rutinski del zdravljenja. Prav tako se mora nadaljevati po zaključenem onkološkem zdravljenju.
15. Kaj opažate pri mlajših bolnicah – so njihove stiske drugačne?
Onkološka diagnoza ujame mlajše bolnice velikokrat v obdobju, ko načrtujejo družino, imajo majhne otroke ali si npr. gradijo kariero. Zato je pri njih še dodatno razširjena celostna obravnava – vključitev reproduktivne medicine, psihološke podpore.
16. S kakšnimi dolgoročnimi posledicami se lahko srečujejo ženske po prebolelem raku?
Zavedati se moramo, da okrevanje ni samo telesni, ampak je tudi čustveni proces. Dolgoročne posledice so povezane z vrsto predhodnega zdravljenja (npr. obsevanje dojke je povezano z drugačno strukturo obsevane dojke, lahko so prisotne spremembe na obsevani koži. Določeno sistemsko zdravljenje lahko povzroči mravljinčenje v okončini,…)
17. Če bi lahko vsem ženskam v Sloveniji povedali štiri stvari o raku – katere bi bile?
- Udeležujte se presejalnih programov – rešujejo življenje.
- Izogibajmo se nezdravemu življenjskemu slogu (kajenje, alkohol, neustrezna prehrana, premalo gibanja, prekomerna teža, izpostavljenost soncu), ki pomembno vpliva na pojav raka.
- Zaradi razvoja onkološkega zdravljenja danes rak največkrat ni “smrtna obsodba”, ampak kljub napredovanju bolezni in metastatski obliki, predstavlja kronično bolezen, s katero lahko kvalitetno živimo.
- Premalo se zavedamo pomena paliativne medicine. Ne samo v onkološkem vidiku. Danes neozdravljivo bolezen (metastatsko obliko raka, napredovalo multiplo sklerozo ali srčno popuščanje …) skušamo potisniti na rob našega življenja. Ampak je del našega življenja. Na državnem nivoju moramo poskrbeti za dostopnost paliativne medicine v vsakem naselju ali vasi v Sloveniji.
18. Kaj vas kot onkologinjo najbolj skrbi – in kaj vam daje največ upanja?
Celovita onkološka oskrba – ne samo v času zdravljenja, ampak tudi po zaključenem zdravljenju. Tukaj nas čaka še veliko dela.
Upanje – izjemen razvoj onkološkega zdravljenja. Rake, ki so pred leti pomenili neozdravljivo bolezen, jih danes znamo pozdraviti. Prav tako velikokrat danes onkološka diagnoza ne pomeni “hitre smrtne obsodbe”, ampak kronično bolezen s kvalitetnim življenjem. Tudi z diagnozo rak lahko velikokrat kvalitetno živimo.
19. Kje vidite največ prostora za izboljšanje na področju ženskega zdravja?
V preventivi in ozaveščanju.
20. S kakšnimi težavami pa se srečujete zdravniki (in ustanove) pri zdravljenju raka danes? In kaj bi radi, da ljudje vedo o vaših stiskah?
Največja težava je pomanjkanje časa in kadra. Število novih onkoloških bolnikov in bolnikov, ki so že na obstoječem onkološkem zdravljenju, je iz leta v leto mnogo višje kot prirast zdravstvenega kadra. Naraščajoča kompleksnost zdravljenja onkoloških bolnikov predstavlja dodaten izziv za različne zdravstvene time.
Da smo samo ljudje, ki z veseljem opravljamo svoj poklic in se trudimo po svojih najboljših možnostih. Da se nas dotaknejo stiske bolnikov in nas prizadene, ko zdravljenje ni uspešno. Največkrat je tudi izvor naše stiske pomanjkanje časa in kadra, zato se posledično soočamo s še večjimi čustvenimi obremenitvami. Pri zdravljenju raka smo uspešni, ko sodelujemo z roko v roki (bolnik – zdravstveno osebje). Uspelo nam bo.
