Terapevtka ji je rekla, da je tesnoba kot nasilnež – in da jo je treba, tako kot vsakega nasilneža, postaviti na svoje mesto. Na njeno veliko olajšanje je terapevtka vedela tudi, kako to storiti. “Druga polovica leta 2011 zame ni bila lahka. Delo je bilo izjemno stresno, obetajoča poletna romanca se je počasi in boleče razblinila. Moja mama je zbolela, poleg tega sem bila v obdobju, ko sem hudo pogrešala očeta, ki je umrl nekaj let prej. Popolna nevihta okoliščin, ki si je nisem izbrala,” je novinarka Mel Bradman zapisala za The Guardian.
Kar naenkrat jo je že najmanjša odločitev spravila v paniko
Pravi, da se je v preteklosti iz težjih obdobij običajno pobrala razmeroma hitro. Tokrat pa ne. “Nenadoma sem živela v stanju stalne tesnobe. Na vzven sem sicer delovala normalno – hodila sem v službo, se družila – vendar je moje življenje vodila tesnoba. Že najmanjša odločitev me je spravila v paniko.“
Običajni načini soočanja s stresom – zaposliti se, načrtovati potovanja, hoditi na dolge sprehode – ji niso več pomagali. Vedela je, da potrebuje terapevta, vendar je bila že sama odločitev o tem nov vir stresa. Po več neuspešnih poskusih ji je prijateljica priporočila terapevtko, za katero je menila, da bi ji ustrezala.
Terapevtka je bila Norvežanka, njen kabinet – v modrih, kremnih in zemeljskih tonih – pa je po besedah Mel izžareval občutek ‘hyggge’ umirjenosti. “Že ob prvem obisku sem začutila olajšanje. Poslušala me je in mi zagotovila, da obstaja pot iz tega stanja. Sprva ji nisem verjela. V naslednjih tednih pa me je njen prijazen, a odločen in praktičen pristop pomiril. Počutila sem se podprto, vendar pa je tesnoba še kar naraščala,” priznava.
Čas brez skrbi
Nekega dne, ko je bila ujeta v posebej naporen krog pretiranega razmišljanja, ji je terapevtka rekla:
“Danes po 18.30 bo ‘čas brez skrbi’.”
“Kako to mislite?” je vprašala Mel.
“Natanko tako,” je odgovorila terapevtka. “Od 18.30 naprej pa do jutra si ne smeš dovoliti premlevati o skrbeh.”
“Kako naj bi to pomagalo?“
“Tako, da možganom omogočiš počitek in da pridejo do izraza tudi drugi deli tebe, ne le tisti, ki jih vodi tesnoba.“
Pojasnila mi je, da je tesnoba kot nasilnež – in da jo je treba omejiti.
Mel pravi, da je bila skeptična. Prepričana je bila, da lahko svoje težave reši le tako, da jih minuto za minuto analizira do konca. Zdelo se ji je, da bi njihovo odlaganje, četudi le za nekaj ur, lahko stvari le še poslabšalo. Na to ji je terapevtka odgovorila:
“Skrbi te bodo zjutraj še vedno čakale, če se boš želela vrniti k njim.“
Pravi, da jo je to (presenetljivo) pomirilo.
Majhna zmaga, a dovolj za začetek
Z nekaj odpora je poskusila. Pravi, da ji je prvi večer uspelo odložiti skrbi do 20. ure, nato pa so se vrnile. “Majhna zmaga, a dovolj za začetek.“
Po nekaj tednih je čas brez skrbi podaljšala do 22.30, čeprav še vedno ni bila prepričana, da metoda deluje. Terapevtka jo je spodbujala, naj vztraja – in je.
Po nekaj tednih ji je uspelo podaljšati obdobje brez skrbi vse do naslednjega jutra. “Kmalu zatem se je nekaj spremenilo. Počutila sem se lažje, tesnoba ni več narekovala ritma mojega dne, znova sem občutila veselje in optimizem. Terapevtki sem povedala, da metoda deluje,” je zapisala Mel.
Po letu in pol je bila pripravljena nadaljevati samostojno. K izboljšanju ni prispevalo le pravilo ‘brez skrbi’, temveč kombinacija pogovorov in praktičnih sprememb – urejen spanec, uravnotežena prehrana, gibanje in umirjen tempo življenja. A kljub temu ne bo podcenjevala moči tega, da je skrbi preprosto odložila čez noč.
“Lani sem med potovanjem v Bangkoku v baru zagledala napis ‘Cona brez skrbi’. Navdušil me je. Spomnil me je, da lahko tudi sama ustvarim prostor brez skrbi – in da tesnoba ni vedno tista, ki narekuje pravila,” je sklenila v svojem zapisu.
Vir: The Guardian, I couldn’t stop worrying – until I learned about the 6.30pm rule. Dostopno na: https://www.theguardian.com/lifeandstyle/2026/mar/16/i-couldnt-stop-worrying-until-i-learned-about-the-630pm-rule. Zadnji dostop: Marec 2026
