rak debelega črevesja
Pozdravljeni!
Sem bol nova na tem forumu in moram povedati, da mi je ta forum v veliko pomoč pri iskanju določenih informacij.
Pred dobrim mesecem dni smo zvedeli za grozno novico in sicer diagnoza: Mama ima raka na debelem črevesju. Bila je na CT in prestala je že operacijo. Bila je laproskopsko operirana in po tednu dni zapustila bolnišnico. Prve dneve doma se je počutila že kar dobro danes pa se je zbudila vsa slaba. Zanima me ali je to normalno da ti po operaciji gre na bolje, bolje potem pa se neko jutro zbudiš ves slaboten. Ali je kaj narobe? Ali je to normalna reakcija!
V petek dobi izvide iz Ljubljane iz onkološkega kamor so poslali odrezano rakavo tvorbo in glede na izvide se bodo odločili kako naprej ali kemoterapija ali kaj drugega (strah me je da ni šlo naprej v jetra)
Ali ima kdo izkušnje z kemoterapijo v Slovenje graški bolnišnici ali je vseeno kje jo prejemaš ali je boljše it v Ljubljano, sicer pride onkolog iz Ljubljane in on ji bo določil terapijo.
Hvala za kakršnokoli informacijo
Lep pozdrav in hvala!
Zdravo. Dve leti se bojujem s tem, star sem 24… Jaz sem imel odprto operacijo in sem bil v bolnici 2 meseca. Meni se je sicer stanje hitro izboljšalo, ker je tumor zapiral črevesje, samo govorim o parih tednih. Mislim da če je slabost bolj trenutna je to pač od operacije. V slovenj gradcu so, kolikor vem, v *****. Sploh zdaj ko se je zamenjalo pol personala. Od punce dedek je imel benigno tvorbo na koži in so mu jo tam narobe odstranili in je moral po dveh letih v ljubljano na drugo operacijo in preventivno obsevanje. Na kemo greš pač v lj, pripeljejo te rešilci.
Če je bil zgodaj odkrit so šanse zelo dobre. Res da je najpogostejši rak, vendar imamo napredna zdravila in je tudi največja verjetnost ozdravitve. Pri meni smo bili skoraj prepozni, zato se kar ne morem pozdravit. Obsevanje pride v poštev če je bil tumor en sam. Pri več zasevkih pa samo kemo.
Moj nasvet, naj pozabi čimprej vse skupaj. Sekirancija bo vse poslabšala, in čeprav bo včasih hudo, naj posluša zdravnika in naj gre na tisto kemo. Po parih dneh slabost izgine, in živiš naprej. Treba se je sprijaznit, da to ni prehlad, in da živi s tabo več let. Zgodbe o čudežnih ozdravitvah so redke, in ozdravljeni ki se smejijo s plakatov so imeli srečo. Realnost je drugačna.
Upam da nisem spravil koga v slabo voljo 😉
lp G.
Grega!
Čestitam Ti za tako realno pozitivno mišljenje. Iskreno čestitam! Seveda mi je zelo hudo, ko slišim, da so mladi ljudje bolni, vendar tako pač je. Bolezen ne izbira. Jaz sem stara 35 let in imam mamo, ki že 17 let boleha za rakom na prsih. Moram povedati, da mi je v veliko breme (sem namreč edinka in oče je že dolgo pokojni). Je zelo nesamostojna, depresivna, posesivna in ljubosumna na ves zdravi svet. Tudi meni, lastni hčeri, ne privošči sreče zaradi svoje bolezni. Groza! Zato občudujem vsakogar, ki kot bolan človek še vedno gleda pozitivno na svojo okolico in poskuša svojo bolezen sprejemati kot sestavni del svojega življenjea. Zato, Grega, čestitam Ti in Ti želim vse najboljše.
Srečno!
Mateja
Danes smo dobili izvide od mame in smo kar boljše volje in sicer T3, N0, Mx Mislim da so to kar obetavni izvidi , če si jih prav razlagam in sicer da bezgavke in drugi organi niso prizadet.
Naj me kdo popravi, če nimam prav!
Sedaj pa gremo v ponedeljek v Ljubljano na razgovor, da vidimo kako naprej.
Ali ima kdo podobne izvide in kakšno zdravljenje je imel – gre seveda za raka na debelem črevesju!
Hvala in lep pozdrav
Pozdravljeni vsi, sploh pa Grega in Saja!
Zelo dobro si opisal svoje doživljanje bolezni. Res je, mlad si zelo mlad za tako težko bolezen.
Veseli me, da si sprejel mišljenje, da sekirancija nič ne doprinese. Veš, sem ena izmed tistih s plakatov. Napisal si, da smo imeli srečo. Zavedam se, da sem jo ta trenutek imela. Vendar kljub temu da si govorim, živeti za ta trenutek, v meni gloda strah. Torej na plakatu res piše: Majda, premagala raka. Vendar vedi, da sem v teh stvareh nekako vraževerna in sama zase tega ne upam trditi, da sem ga premagala. Mislim, da nihče od tistih, ki je zvedel za diagnozo rak, ne upa biti preveč pogumen, ali pa se mogoče motim. Kljub temu, da veliko delam na sebi in svoji psihi, pa še nisem tako daleč, da ne bi tudi dvomila.
Ko smo se zbirali za slikanje plakatov, smo se pogovarjali med seboj. Verjemi, nobeden ni sto odstoten. Veliko pa pomeni pogum in sprejemanje tega, da si rečemo. “uživaj sleherni trenutek.”
Sama poskušam in delam na tem, a mi vedno le ne uspe. Tudi sama se pri 41 letih sprašujem, kako dolgo bo še. Vendar bo kolikor bo.
Zato pa je dobro, da se pogovarjamo med seboj, ker se med seboj še vedno najbolje razumemo in ker čutimo s sotrpini.
Sicer pa vso srečo pri zdravljenju.
Saja, kaj je izvedela mami? Glede stanja po operaciji se dogajajo čudne stvari. Telo je nekaj ur izpostavljeno raznim kemičnim sredstvom in še šarijo ti po telesu. Torej nič čudnega ni, da je mami slabotna. Nič čudnega tudi ni, da določen dan deluje bolje, nato pa spet slabše.
Upam, da bodo informacije dobre.
Srečno Majda
Ja, Majda, čisto te razumem, ko govoriš o tistem vraževerju…. Jaz sem tudi eno leto po uspešnem zdravljenju in ko me kdo vpraša, če sem sedaj zdrava, kar s težavo odgovorim, da sem. Vedno nekako zavito odgovrim v smislu, da sem pred enim letom uspešno zaključila zdravljenje in da upam, da se mi ne bo ponovilo. Kdaj pa kdaj sicer uspem reči pogumno in naglas, da sem zdrava in zmagovalka, ampak vedno je ob strani tudi delček strahu… kaj pa, če na naslednji kontroli ne bo tako….
Kar pa se tiče obrazov s plakatov… Seveda vsi so imeli srečo in jaz tudi, čeprav nisem na plakatih. Vsak po svoje. Ampak prav je, da ljudje izvejo, da je med hudo bolnimi tudi kar nekaj srečnežev in da se splača potrpeti kemoterapije, obsevanja, se boriti. Ljudje smo namreč različni in če sem bila jaz izjemno pogumna in dobro prenašala zdravljenje, je tudi kopica takih, ki se vdajo v usodo, odklanjajo zdravila, psihološko pomoč….. Takim je potrebno povedati: “Hej, bori se, morda boš ti eden izmed srečnežev.” Srečnežev pa je zavoljo sodobnih načinov zdravljenja vse več in vse več je upanja tudi za bolnike z rakom. 🙂
No, sem morala še jaz malo pomodrovati. 🙂
SREČNO Grega, SREČNO mami od Saje! SREČNO vsem nam! Pa čim manj strahu za vse nas in pogumno naprej! Vsak dan, vsak mesec, leto,.. vsaka kontrola… je ena velika ZMAGA! In SREČA!