Sonja je ena teh zaskrbljenih staršev.
“Ne iščem nadzora, ampak razumevanje. Želim vedeti, kdaj je mojemu otroku težje, ali se njegovo stanje slabša, ali terapija poteka, kot bi morala, ali zdravila učinkujejo. Zato informacije iščem, kjer jih lahko, prek izvidov, pogovorov z njegovimi terapevti, saj sama resnično nimam znanj, kako mu biti v oporo, ko me potrebuje,” začenja svojo pripoved bralka Sonja, mama 14-letnega sina.
Sonjin sin je v občutljivem obdobju odraščanja, diagnosticirano ima depresivno-anksiozno motnjo, pogosto se tudi samopoškoduje. “Vem, da mu ni lahko. Pridejo dnevi, ko ga preplavijo čustva, ki jih sam ne zna prepoznati in obvladati. Postane razdražljiv, izbruhne zaradi malenkosti, nato pa se zapre vase in se umakne od vseh. V zadnjem času se tudi pogosteje samopoškoduje. S težkim srcem poslušam, da je to zanj edini način, da za trenutek umiri napetost, ki se v njem nabira.”
Kmalu bo kmalu dopolnil 15 let. Do zdaj je imela Sonja kot starš prek portala zVEM samodejen dostop do njegovih zdravstvenih izvidov, receptov in napotnic, z njegovim dopolnjenim 15. letom pa tega dostopa ne bo več imela.
Če je otrok star 15 let ali več, lahko na upravni enoti namreč sam pridobi brezplačno digitalno potrdilo SIGEN-CA, do portala zVEM pa lahko dostopa tudi z biometrično osebno izkaznico.
Kaj se pri 15. letu spremeni glede dostopa do zdravstvenih podatkov
“Ureditev, po kateri ima mladostnik po dopolnjenem 15. letu večji nadzor nad svojimi zdravstvenimi podatki, izhaja iz veljavne zakonodaje in temelji na postopnem priznavanju otrokove zasebnosti in avtonomije,” pojasnjujejo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). A spomnijo, da sistem omogoča zVEM pooblastila, s katerimi lahko mladostnik staršem ali drugi zaupanja vredni osebi prostovoljno omogoči dostop do svojih podatkov na portalu zVEM za poljubno obdobje.
Več o prehodu na centralizirano komunikacijo prek zVEM, si lahko preberete v tem članku.
Sonja priznava, da ji sin tega dostopa verjetno ne bo dal. “To me iskreno skrbi, saj imam občutek, da sem kot starš izključena iz pomembnih informacij o njegovem zdravju, čeprav sem zanj ‘odgovorna’ do 18 leta. Počutim se nemočno, in čeprav spoštujem njegovo pravico do zasebnosti, me skrbi, da bi lahko spregledala nekaj pomembnega. Sin mi ne pove vedno, kako se počuti, kako potekajo obravnave in kaj se je s terapevtom dogovoril glede okrevanja,” pripoveduje.
Tudi njo zato zanima, kako naj se starši v praksi znajdejo v takšnih primerih. Ali obstajajo varovalke, ki omogočajo, da ob resnih težavah, ki lahko ogrožajo zdravje mladostnika, pravočasno ukrepajo?
Predvsem pa, dodaja Sonja, “kako se o tem pogovarjati z mladostnikom, da ne posežem v njegovo zasebnost, a hkrati ohranim zaupanje, ki je med staršem in otrokom najpomembnejše?”
Če je ogroženo zdravje ali varnost, lahko vključijo starše
Skrb staršev je razumljiva, saj obdobje adolescence prinaša tako večjo samostojnost mladostnikov kot tudi nove izzive v komunikaciji znotraj družine, priznavajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ).
Zdravstveni delavci imajo v takšnih primerih pomembno vlogo. “V situacijah, ko presodijo, da bi lahko bila ogrožena zdravje ali varnost mladoletne osebe, lahko v skladu s strokovnimi in etičnimi smernicami ustrezno ukrepajo ter vključijo starše ali skrbnike,” so jasni na NIJZ.
Kako se s mladostnikom pogovarjati o zasebnosti in zdravju?
Za nasvet smo prosili mag. Miho Štruklja, psihoanalitičnega psihoterapevta, ki je tudi moderator naših forumov na temo duševnega zdravja in odnosov.
Če pogled nekoliko bolj obrnemo k mladostniku, se zdi ključno vprašanje, kaj on v tem obdobju sploh potrebuje, ne le kaj starši potrebujejo, da bi se počutili varne, je jasen sogovornik.
“Adolescenca je čas, ko se notranji svet močno zapleta, občutki so intenzivni, besede pa pogosto odpovejo. Mladostnik, ki ima prilagoditveno motnjo in samopoškodbeno vedenje, praviloma ne skriva zato, ker bi želel izključiti starše, temveč zato, ker sam ne ve, kako bi stisko spravil v obliko, ki bi jo drugi lahko zdržali,” pojasnjuje mag. Štrukelj.
Tak mladostnik potrebuje izkušnjo, da je lahko v stiski, ne da bi bil takoj popravljen, nadzorovan ali prestrašen odziva odraslih, pravi terapevt. Pogosto se, dodaja, tak mladostnik boji, da bo s svojo bolečino preveč, da bo sprožil paniko, jezo ali pritisk, zato raje molči. “Zasebnost mu v tem smislu ne pomeni samostojnosti v odraslem pomenu besede, ampak varnejši prostor, kjer lahko vsaj začasno ohrani občutek, da obvladuje kaos v sebi.”
Kar mladostniku najbolj pomaga, ni popoln nadzor nad podatki, niti popolna transparentnost, temveč občutek, da obstaja odnos, v katerem ni prisiljen razkriti vsega, da bi bil sprejet.
Miha Štrukelj, psihoterapevt
“Mladostnik potrebuje odraslega, ki zdrži, da ne ve vsega, in hkrati ostaja čustveno prisoten.” Paradoksno, nadaljuje sogovornik, prav to pogosto odpira več prostora za zaupanje. “Ko mladostnik začuti, da starš ne vdre v njegov notranji svet, ampak potrpežljivo čaka na povabilo, se lažje odloči, da nekaj deli.”
Zaupanje namesto nadzora
V pogovoru z mladostnikom je zato smiselno poudariti, da pravica do zasebnosti ne pomeni, da mora biti s težkimi stvarmi sam, poudarja Štrukelj. Starši mu lahko povedo, da razumejo njegovo potrebo po svojem prostoru, hkrati pa jasno izrazijo, da ostajajo na voljo, ko postane pretežko. “Ne kot kontrolorji, ampak kot ljudje, ki zmorejo poslušati tudi tisto, česar sami še ne razumejo.”
Pri mladostnikih s samopoškodbenim vedenjem je posebej pomembno, da ne dobijo občutka, da je njihova vrednost vezana na to, koliko razkrivajo ali skrivajo, opozarja sogovornik.
“Samopoškodba je pogosto način regulacije neznosnih občutkov in ne sporočilo staršem v klasičnem smislu. Če starši zmorejo videti to vedenje kot znak notranje stiske in ne kot nekaj, kar je treba takoj nadzorovati, mladostnik dobi izkušnjo, da je njegova bolečina videna, ne da bi bil on sam ogrožen v svoji avtonomiji.”
Zato staršem svetuje, naj ob vseh sistemskih vprašanjih ne izgubijo izpred oči tega temeljnega psihološkega dejstva: mladostnik najbolj potrebuje odnos, v katerem je lahko hkrati skrit in viden.
“Ko se to zgodi, postanejo tudi vprašanja dostopa do podatkov manj usodna, saj glavni kanal varnosti ne poteka prek sistema, ampak prek živega človeškega stika,” sklene psihoterapevt, mag. Miha Štrukelj.
Če imate vprašanje za psihoterapevta mag. Miho Štrulja, mu ga lahko postavite tudi na forumih Psihoterapija in Depresija, anksioznost in razpoloženjske motnje.
