»Včasih imam občutek, da sem edini, ki tega ne zmore. Preprosto se ne morem ustaviti – in zaradi tega me je globoko sram. Vem, da mi to škoduje, a ko se želja pojavi, se ne morem upreti.«
– Anonimni uporabnik foruma Med.Over.Net
V trenutku, ko se pojavi skoraj nagonski impulz – želja po igranju iger na srečo, spletnem nakupovanju ali brezciljnem brskanju po zaslonih – se veliko ljudi sprašuje isto vprašanje: Zakaj tega ne zmorem ustaviti, čeprav vem, da mi škoduje?
Pogosto mislijo, da je to zaradi pomankanja volje in samokontrole. A vse več sodobnih pristopov in priznanih avtorjev s področja psihoterapije, socialnega dela, psihologije in psihiatrije opozarja, da to ne drži in je razlaga preveč poenostavljena.
Impulz ni nujno zavestna odločitev, temveč avtomatski odziv telesa, ki skuša najti olajšanje.
Na to je v enem od svojih predavanj na Trauma & Attachment Summit opozorila tudi Deb Dana, klinična socialna delavka, psihoterapevtka in ena vodilnih svetovnih strokovnjakinj za klinično uporabo polivagalne teorije. Po njenem razumevanju se v ozadju številnih zasvojitvenih vedenj skriva poskus živčnega sistema, da se pomiri, uravna ali vsaj za kratek čas pobegne iz notranje stiske.
Nekemične zasvojenosti kot poskus samoregulacije
Nekemične zasvojenosti –igre na srečo, kompulzivno nakupovanje, pretirana raba digitalnih tehnologij, udejstvovanje v športu ali delo – imajo nekaj skupnega: prinesejo hitro spremembo notranjega stanja. Napetost se za trenutek zmanjša, misli se zožijo, telo doživi olajšanje ali vznemirjenje.
Težava ni v tem, da si človek želi olajšanja. Težava je v tem, da so te strategije kratkoročne in dolgoročno povečujejo stisko, sram in občutek izgube nadzora.
Kaj je polivagalna teorija?
Polivagalna teorija razlaga, kako naš avtonomni živčni sistem nezavedno zaznava varnost ali nevarnost in se temu primerno odziva – še preden o tem sploh razmislimo. Ko se počutimo varno, smo bolj mirni, prisotni in povezani. Ko zaznamo nevarnost, se aktiviramo (nemir, impulzivnost, hitenje). Ko je preobremenjenosti preveč, se lahko umaknemo (otopelost, praznina, beg).
Nekemične zasvojenosti pogosto niso izbira, temveč poskus živčnega sistema, da se uravna, ko drugih poti še nima.
Kako igre na srečo nagovarjajo živčni sistem
Igre na srečo so še posebej močan regulator živčnega sistema. Ne zaradi denarja, temveč zaradi dražljajev: zvokov, luči, nepredvidljivosti in obljube nagrade. Vse to ustvari intenzivno telesno vznemirjenje.
Za živčni sistem, ki je pogosto v stanju kronične napetosti ali notranje praznine, takšno okolje pomeni močan občutek fokusa in začasnega olajšanja. Skrbi potihnejo, čas izgine, telo doživi spremembo stanja.
A ta regulacija je varljiva. Namesto umiritve prinaša nihanje med vznemirjenjem in razočaranjem, kar živčni sistem še dodatno obremeni. Tako posameznik pogosto ne išče več dobitka, temveč stanje, v katerem vsaj za kratek čas ne čuti notranje stiske.
To tudi pojasni, zakaj se tako pogosto zgodi, da se nekdo reši ene zasvojenosti in pade v drugo. Najbolj vidno je to pri zdravljenju alkoholizma, ko človek poseganje po alkoholu zamenja za ekstremno udejstvovanje v športu ali pa pri tistih, ki nehajo kaditi in se začno tolažiti s hrano.
To je dokaz več, kako globoke so korenine zasvojenosti in kako izmuzljiva je resnična potreba, ki jo na številne načine poskuša človek zadovoljiti, a največkrat neuspešno.
Od obsojanja k razumevanju
Ko nekemične zasvojenosti pogledamo skozi delovanje živčnega sistema, se spremeni tudi naš odnos do sebe. Namesto vprašanja »Kaj je z mano narobe?« se lahko vprašamo: »Kaj v meni kliče po umiritvi?«
Ta premik zmanjšuje sram in odpira prostor za učenje novih, varnejših načinov regulacije – v odnosih, gibanju, zavedanju telesa in postopnem vračanju občutka varnosti.
Impulzi ne bodo izginil čez noč. A v procesu ozaveščanja in lastnega zavedanja človek začne bolj spoznavati svoje telo, spozna tudi druge poti do olajšanja. Potreba po begu v zasvojitvena vedenja začne postopoma izgubljati svojo moč.
Vaja za umiritev: »Ustavi se in poišči orientacijo«
Deb Dana je v svojem delu pogosto poudarja pomen zelo preprostih, telesno usmerjenih vaj, ki živčnemu sistemu pomagajo zaznati varnost. Ena izmed njih je vaja orientacije, ki jo lahko uporabimo prav v trenutku impulza, ko se na primer znajdete pred hladilnikom, pred tem da vas povleče na spletne stave ali v igralnico ali kaj drugega.
Kako jo izvedete:
- Ustavite se in si recite: Zdaj sem tukaj.
- Počasi se ozrite po prostoru in poimenujte (tiho ali na glas) tri stvari, ki jih vidite.
- Nato prisluhnite in poimenujte dva zvoka, ki ju zaznate.
- Na koncu usmerite pozornost na telo: začutite stopala na tleh ali hrbet ob stolu.
Ta vaja je ena od vaj čuječnosti in ne odpravi težave, vendar živčnemu sistemu pošlje ključno sporočilo: v tem trenutku nisem v nevarnosti. Pogosto že to zmanjša intenzivnost impulza in ustvari kratek prostor za izbiro. Lahko da ne bo delovala vedno in takoj, vendar bo s treningom ob manj intenzivnih preizkušnjah pomagala razvijati prostor tolerance in krepila živčni sistem podobno kot z utežmi krepimo mišice.
Vir: Deb Dana, klinična socialna delavka, psihoterapevtka, predavateljica in ena vodilnih svetovnih strokovnjakinj za klinično uporabo polivagalne teorije na predavanju Trauma & Attachment Summit: Healing and Transformation through Polyvagal, EMDR, IFS Therapy and Somatic Approaches, februar 2026
