“Oprosti, ker težim”: Zakaj se nekateri ves čas opravičujejo?

Pred kratkim mi je znanka povedala za prijateljico, pri kateri že nekaj časa opaža zanimivo navado: ves čas se ji opravičuje, tudi za stvari, za katere se ji res ni treba. Če ji pošlje daljše sporočilo, napiše: “Oprosti, ker težim.” Če jo želi nekaj vprašati: “Oprosti, samo nekaj bi te vprašala.” Če nima časa: “Oprosti, danes res ne morem.” In tudi ko pove, da jo nekaj moti, se skoraj opraviči že za to, da je svoje mnenje sploh izrazila.

“Včasih jo vprašam: ‘Zakaj se mi opravičuješ? Saj nisi naredila nič narobe.’ Pa se čez nekaj časa zgodi isto,” mi je zaupala.

Njena pripoved me je spodbudila k razmišljanju, od kod sploh pride potreba, da se človek opravičuje že za svoje vprašanje, mnenje, potrebe ali celo za to, da nekomu vzame nekaj minut časa. Je to samo navada in vljudnost ali lahko pogosto opravičevanje pove nekaj več o človeku? O tem smo se pogovarjali z Branko Grbin, specializantko integrativne psihoterapije.

Ko “oprosti” ne pomeni več “naredila sem napako”

Vljudnost je običajno prilagojena situaciji: opravičimo se, ko smo nekoga prizadeli, zmotili ali prestopili njegovo mejo. O bolj utrjenem vzorcu pa lahko govorimo, ko se opravičujemo že za samo dejstvo, da imamo potrebe, vprašanja, mnenje ali postavimo mejo.

“Pogosto opravičevanje je lahko naučen način uravnavanja odnosov, pogosto je to lahko obrambni mehanizem. Človek se je morda skozi izkušnje naučil, da je varneje hitro prevzeti krivdo, zmanjšati svoje potrebe ali se umakniti, kot pa tvegati konflikt, neodobravanje ali zavrnitev. ‘Oprosti’ tako ni nujno priznanje dejanske napake, ampak lahko postane avtomatičen način, kako preverjamo, ali je v odnosu še vse v redu,” pojasnjuje strokovnjakinja.

Če se človek opravičuje tudi takrat, ko objektivno ni naredil nič narobe, in ima občutek, da tega skoraj ne more nadzorovati, gre za bolj utrnjen komunikacijski vzorec.

Ko imate vsega dovolj: Vam gredo zadnje čase vsi na živce? To je lahko opozorilni znak

“Oprosti, ker težim.” Se v resnici sprašujete: “Sem ti v breme?”

Za na videz nedolžnim stavkom se lahko skriva precej več kot le vljudnost. V ozadju je pogosto negotovost: “Ali sem zate preveč? Ali me boš še želela poslušati?” Opravičilo je takrat način, kako človek išče zagotovilo, da je v odnosu še vedno dobrodošel.

Podobno velja za stavek “Oprosti, samo nekaj bi vprašala”. Tudi tukaj se lahko skriva prepričanje, da je že sama prošnja po pozornosti ali pomoči nekaj, kar drugega obremenjuje.

“Človek lahko težko sprejme, da je povsem legitimno nekaj potrebovati in za to tudi prositi. Namesto ‘Potrebujem tvojo pomoč’ zato sporoča ‘Oprosti, ker nekaj potrebujem.’ Takoj se postavi v ponižen, podrejen položaj, ker je samo tako vajen prositi ali sprejeti pomoč. To je zanj lahko znak šibkosti, čeprav je ravno nasprotno: prepoznati, da potrebujemo pomoč in tudi prositi zanjo, je lahko znak moči,” opozarja strokovnjakinja.

Se vse začne že v otroštvu?

Otroci zelo hitro opazujejo, kaj je v družini zaželeno in kaj prinaša sprejetost. Če je bil otrok pohvaljen predvsem takrat, ko je bil priden, nezahteven in ni povzročal težav, se lahko nauči, da so njegove potrebe nekaj, kar mora zmanjševati.

Vendar Branka Grbin opozarja, da pri takšnih vzorcih ne smemo iskati enega samega univerzalnega vzroka – podobne vzorce lahko oblikujejo tudi kasnejše izkušnje in odnosi v odraslosti.

Pri nekaterih ljudeh ima opravičevanje funkcijo gašenja požara, še preden se ta sploh pojavi. Če se človek boji jeze, kritike ali zavrnitve, poskuša z avtomatičnim oprosti vnaprej zmanjšati možnost konflikta ter ohraniti odnos miren in varen. Takšen človek svoje potrebe pogosto nezavedno dojema kot manj pomembne od potreb drugih.

Ko svoje potrebe vedno postavite na zadnje mesto: “Ne vara me, ni nasilen, ne prepirava se …” A vem, da tako nočem živeti!

Zakaj se opravičujemo celo takrat, ko rečemo “ne”?

Posebej zanimivo postane, ko se opravičujemo ob postavljanju povsem običajnih meja. Namesto preprostega “Danes ne morem”, rečemo “Oprosti, ampak danes res ne morem”.

To se zgodi, ker je meja v naših mislih lahko doživeta kot nekaj sebičnega ali nevarnega. Beseda oprosti v takem primeru izraža notranji občutek krivde: “Vem, da imam pravico reči ne, vendar se zaradi tega vseeno počutim slabo.”

Branka Grbin ob tem dodaja pomembno razliko: če rečemo “Žal mi je, danes ne morem”, to zveni bolj kot izražanje obžalovanja, da nečesa v tistem trenutku ne moremo ponuditi, ne pa nujno kot priznanje, da smo naredili nekaj narobe.

“Nehaj se mi ves čas opravičevati” morda ni najboljši odziv

Ko imamo ob sebi nekoga, ki se nenehno opravičuje, je naša reakcija pogosto dobronamerna: “Pa zakaj se mi opravičuješ? Saj se ti ni treba!”

Vendar pa lahko človeka, pri katerem je to vedenje avtomatično, s takšnim opozorilom spravimo le še v večjo zadrego, saj se prvič zelo jasno zave, kako pogosto to počne.

“Bolj podporno sporočilo je: ‘Ni ti treba skrbeti, da si mi v breme. Lahko mi poveš, kaj potrebuješ.’ S tem ne popravljamo človeka, ampak mu pomagamo ustvariti drugačno izkušnjo odnosa,” svetuje sogovornica.

Pomembneje od opozarjanja na vsak posamezen oprosti je, da dolgoročno pokažemo, da so potrebe, vprašanja in meje druge osebe v odnosu sprejemljivi. Cilj ni, da besedo opravičila povsem izbrišemo, ampak da jo uporabljamo takrat, ko zanj dejansko obstaja razlog.

Poskusite ujeti svoj naslednji “oprosti”

Če ste se v zapisanem prepoznali, lahko začnete z majhnim korakom. Ko vam naslednjič avtomatično uide oprosti, se za trenutek ustavite in se vprašajte:

Za kaj konkretno se pravzaprav opravičujem? Sem res naredil napako ali samo izražam potrebo, postavljam mejo oziroma prosim za pomoč?

Nato poskusite stavek oblikovati brez opravičila. Zelo koristno je, da “oprosti” zamenjate z izrazom, ki natančneje pove vaše dejansko sporočilo:

• Namesto: “Oprosti, ker težim.”  Recite: “Hvala, ker me poslušaš.”
• Namesto: “Oprosti, da te motim.” Recite: “Bi imela trenutek zame?”
• Namesto: “Oprosti, danes ne morem.” Recite: “Danes ne morem, lahko pa drugič.”

Tako ne zmanjšujete sebe, ampak jasno izrazite svojo potrebo, hvaležnost ali mejo. Sprememba je postopna – cilj ni izločiti besede iz besednjaka, ampak jo uporabljati bolj zavestno.