Zakaj je pljučno hipertenzijo še vedno težko prepoznati?

Zakaj je to bolezen še vedno težko prepoznati, kaj diagnoza pomeni za bolnika in kako se je njeno zdravljenje v zadnjih desetletjih spremenilo? O tem v podkastu PH: zgodbe in znanje z voditeljico Katjo Cimermančič govori doc. dr. Barbara Salobir, dr. med., specialistka internistka pulmologinja s Kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergije UKC Ljubljana, ki je sodelovala pri vzpostavljanju programa za zdravljenje pljučne hipertenzije v Sloveniji.

“Včasih zdravil za pljučno hipertenzijo ni bilo in je bilo zdravljenje samo podporno. Danes je zelo pomembno, da bolezen odkrijemo in natančno določimo, za katero vrsto gre, saj lahko z ustreznim usmerjenim zdravljenjem bistveno spremenimo prognozo in kakovost življenja,”

poudarja doc. dr. Barbara Salobir.

Pljučno hipertenzijo spremljajo nespecifični simptomi

Eden prvih simptomov je pogosto zadihanost. Težava je, ker jo poznamo vsi. “Zadihanost je simptom, ki je tako pogost in prisoten pri toliko različnih boleznih, da na pljučno hipertenzijo sploh ne pomislimo,” opozarja doc. dr. Salobir. Prav zato je pot od prvih težav do diagnoze pogosto dolga.

Poleg zadihanosti se kot simptomi pljučne hipertenzije lahko pojavijo še omotičnost, omedlevica, bolečine v prsih, kašelj in izrazita utrujenost. Ko bolezen napreduje, se lahko pojavi tiščanje v prsih, modrikaste ustnice in nohti ter otekanje v trebuh in spodnje okončine.

Doc. dr. Barbara Salobir v pogovoru pojasni, na katere znake je smiselno biti še posebej pozoren, kdaj poiskati zdravniško pomoč in zakaj imata pri zgodnjem prepoznavanju bolezni pomembno vlogo tako posameznik kot njegov osebni zdravnik.

Od prvih zdravil do sodobne obravnave

Doc. dr. Barbara Salobir se področju pljučne hipertenzije posveča že več kot dve desetletji. V podkastu se spominja začetkov v času, ko so se pojavile prve možnosti specifičnega zdravljenja, ter razvoja programa, s katerim je Slovenija postopoma dobila sodobne možnosti diagnostike in zdravljenja tudi redkih oblik pljučne hipertenzije.

Pogovor se dotakne tudi življenja po diagnozi, prilagajanja vsakdanjika, ohranjanja telesne kondicije, vloge bolnika pri lastnem zdravljenju ter pomena skupnosti. Prav pri redkih boleznih ima po besedah doc. dr.  Barbare Salobir povezovanje posebno moč. Bolniki si lahko med seboj pomagajo z izkušnjami, podporo in znanjem, hkrati pa skupnost pomembno prispeva k večji prepoznavnosti bolezni.

In kaj bi po več kot dveh desetletjih dela z bolniki sporočila nekomu, ki je pravkar izvedel za diagnozo? “Naj se ne boji. Naj zaupa, da je vstopil v res odličen tim zdravnikov, ki mu bo pomagal in stal ob strani. Pomembno pa je tudi, da se nauči živeti skupaj s to boleznijo,” sklene doc. dr. Barbara Salobir.

Celotnemu pogovoru z doc. dr. Barbaro Salobir lahko prisluhnete tukaj.