“Na Tenerife sem odšla po novo strokovno izkušnjo. Nisem pričakovala, da se bom dva meseca pozneje domov vrnila tudi z nekoliko drugačnim pogledom na življenje, dobrim počutjem in tistimi preprostimi trenutki, ko si dovolimo samo biti.”
3 ključni poudarki, ki vas čakajo v članku:
- Okolje, narava in način življenja lahko pomembno vplivajo na naše telesno in duševno počutje.
- Počitek ni izgubljen čas, ampak pomemben del skrbi za zdravje in dobro počutje.
- Včasih potrebujemo potovanje, drugič sprehod ali knjigo, da se ustavimo in ponovno vzpostavimo stik s seboj.
Ko sem aprila pristala na Tenerifih, sem imela pred seboj dva meseca Erasmus prakse. V kovčku sem prinesla poletna oblačila, s seboj pa pravzaprav nisem prinesla veliko pričakovanj. Vedela sem, da me čaka novo okolje, delo in drugačen način življenja. Nisem pa vedela, da se bom domov vrnila z nečim, česar nisem načrtovala – z novim pogledom na dobro počutje.
Tako kot mnogi sem tudi sama Tenerife povezovala predvsem s soncem, plažami in počitnicami. Šele ko sem na otoku nekaj časa zares živela in delala, sem začela razumeti, zakaj nekateri ljudje sem ne pridejo samo na dopust, ampak se odločijo tukaj tudi ostati.
Že prej sem vedela, da okolje, v katerem živimo, pomembno vpliva na naše počutje. Na Tenerifih pa sem to prvič občutila precej bolj neposredno. Srečevala sem ljudi s podobnimi zgodbami: prišli so zaradi sonca, ostali pa zaradi načina življenja, bližine narave in občutka večjega ravnovesja.
Ob tem sem se začela spraševati: koliko lahko okolje, v katerem živimo, v resnici vpliva na naše telo, misli in kakovost življenja?
Ko narava postane prostor, kjer se lahko umirimo
Ko danes razmišljam o mesecih na Tenerifih, se najprej ne spomnim turističnih znamenitosti, ampak občutkov.
Pohoda skozi starodavne gozdove Anage. Prve izkušnje s surfanjem, ko med valovi preprosto ni bilo prostora za razmišljanje o elektronski pošti ali seznamu stvari, ki jih moram še narediti. Večernih sprehodov ob oceanu, ko sem samo hodila, poslušala valove in opazovala sončni zahod.
To so bili trenutki, ko se je vse nekoliko umirilo.
Kasneje sem ugotovila, da to, kar sem občutila, ni zgolj moja osebna izkušnja. Raziskave že dolgo kažejo, da lahko stik z zelenimi in modrimi površinami pomembno prispeva k telesnemu in duševnemu zdravju. Preživljanje časa v naravi povezujejo z manj stresa, boljšim razpoloženjem in večjim zadovoljstvom z življenjem.
Narave zato danes ne doživljam več samo kot prostora, kamor gremo, kadar želimo pobegniti iz vsakdana. Vedno bolj jo vidim kot prostor, v katerem se lahko regeneriramo.
Otok me je naučil tudi drugačnega odnosa do časa
Če mi je narava pomagala umiriti misli, so mi ljudje na Tenerifih pokazali nekoliko drugačen odnos do časa.
Imela sem občutek, da življenje tam ni ves čas podrejeno hitenju. Ljudje si vzamejo čas za pogovor, gibanje, druženje ali preprost sprehod ob oceanu. Ne zato, ker ne bi imeli obveznosti, ampak ker si ob njih dovolijo tudi počitek.
Po službi sem tudi sama vse pogosteje namesto telefona izbrala naravo. In prav te preproste spremembe so name vplivale najbolj.
Začela sem razumeti nekaj, kar v hitrem vsakdanjem ritmu zlahka pozabimo: počitek ni izgubljen čas. Naše telo in misli ga potrebujeta. Če smo nenehno v pogonu, pod pritiskom in v pripravljenosti na naslednjo nalogo, ima to svojo ceno.
Morda me zato Tenerife niso naučili, da moramo živeti počasneje.
Naučili so me predvsem, da si moramo dovoliti živeti bolj prisotno.
Dobro počutje ni razkošje
Med Erasmus prakso sem se veliko ukvarjala tudi z vprašanjem dobrega počutja. Postopoma sem ga začela razumeti drugače.
Dobro počutje ni nekaj, kar si privoščimo občasno, ko imamo dovolj časa ali denarja. Ni samo oddih, masaža, dopust ali nekaj dni stran od vsakdanjega življenja.
Veliko bolj je povezano z načinom, kako živimo vsak dan.
Tudi pri sebi sem opazila spremembo. Sprehodi ob oceanu, več gibanja, stik z naravo in kakovostnejši počitek niso bili več nekaj posebnega, ampak so počasi postajali del mojega vsakdana.
In morda je prav v tem bistvo. Za svoje počutje največkrat ne poskrbimo z eno veliko spremembo, temveč z majhnimi odločitvami, ki jih sprejemamo vsak dan.
Da gremo ven. Da se premaknemo. Da za nekaj časa odložimo telefon. Da počivamo. Da smo zares tam, kjer smo.
Kaj bom odnesla s seboj domov?
Domov se ne vračam samo z novimi izkušnjami in znanjem. Vračam se tudi z nekoliko drugačnim pogledom na življenje.
Želim ohraniti navade, ki so se tukaj razvile skoraj spontano: več časa v naravi, več gibanja, več prisotnosti in predvsem več prostora za počitek.
Najpomembnejše spoznanje, ki ga odnašam s seboj, je pravzaprav zelo preprosto: skrb zase ni sebičnost. Je odgovornost do lastnega zdravja in dobrega počutja.
Na Tenerife sem prišla zaradi strokovne izkušnje, odhajam pa z veliko več.
Z razumevanjem, da dobro počutje ni destinacija, do katere nekoč pridemo. Oblikujejo ga naše vsakodnevne navade, okolje, v katerem živimo, in trenutki, ko si dovolimo, da se ustavimo.
Morda moramo včasih res odpotovati tisoče kilometrov daleč, da se tega ponovno zavemo. Poleti imamo za takšne premike morda nekoliko več priložnosti. Nekdo jih najde na potovanju, drugi med sprehodom po naravi, tretji ob knjigi, zaradi katere za trenutek odloži vse drugo in začne razmišljati o svojem življenju.
Ni nujno, da imamo vsi svoj Tenerife.
Pomembneje je, da občasno najdemo nekaj, kar nas spomni na tisto, kar v hitrem vsakdanu tako zlahka pozabimo: da se ustavimo, globoko vdihnemo, nekoliko umirimo in znova vzpostavimo stik s seboj.
