Ko se otrok sooča s težavami v duševnem zdravju, se v stiski lahko znajde tudi celotna družina. Starši želijo otroku pomagati, ga zaščititi in mu biti v oporo, a se ob tem pogosto sprašujejo, kako ravnati, da njegove stiske ne bi še poglobili. Še posebej zahtevno je, kadar otrok doživlja intenzivne izbruhe jeze, napade tesnobe ali se zateka k samopoškodovanju. Hkrati se lahko sami soočajo s strahom, nemočjo in negotovostjo.
Kako v takšnih okoliščinah postavljati meje, spodbujati otrokovo samostojnost in hkrati ohranjati občutek varnosti? Kje je meja med podporo otroku in prilagajanjem, ki lahko sčasoma postane izčrpavajoče za vso družino?
Za nasvet smo prosili mag. Miho Štruklja, psihoanalitičnega psihoterapevta, učnega terapevta in supervizorja.
V nadaljevanju preberite:
- Postavljanje meja ne pomeni zavračanja otroka.
- Nenehna dosegljivost lahko postane past.
- Začnite z majhnimi, zanesljivimi dogovori.
- Otrokova jeza še ne pomeni, da ste ravnali napačno.
- Pri samopoškodovanju je varnost vedno na prvem mestu.
Izpoved bralke: Stiska sina in nemoč mame
“Vedno se oglasim, tudi ko sem sama že povsem izčrpana, saj me je strah, kaj bi se lahko zgodilo, če se ne bi.”
Tako svojo vsakodnevno stisko opisuje mama sina s prilagoditveno motnjo, ki se sooča tudi s samopoškodbenim vedenjem. Sin doživlja izbruhe jeze in napade tesnobe, pri soočanju s težavami pa se močno opira nanjo. “Najbolj me je strah postavljanja mej, saj se bojim, da bi s tem njegovo stisko še poglobila in bi se ponovno samopoškodoval,” je iskrena mama mladostnika.
“Poskušam mu pomagati in mu omogočiti stvari, ob katerih se počuti bolje, vendar to pogosto pomeni, da se moje celotno življenje vrti okoli njega, njegovih aktivnosti in njegovih čustev. Včasih se pred hišo zjokam kar v avtu, da me ne vidi, saj me je strah priti domov, ker ne vem, kakšne volje bo, saj njegova stiska pomeni slab dan za vse družinske člane. Rada bi mu bila v oporo, hkrati pa čutim, da tudi sama tako dolgoročno ne bom zmogla,” bralka opisuje stisko, v kateri se je znašla tudi sama.
Sin sicer obiskuje terapijo, vendar mama ostaja z vprašanji, na katere nima odgovora: “Kako mu postaviti mejo, ne da bi se ob tem počutil ogroženega ali zavrnjenega? Kako mu pomagati, da bo postopoma bolj samostojen, ne da bi imela ves čas občutek, da ga s tem puščam samega v njegovi stiski?”
Ko se mama oglasi, za trenutek odleže obema
“Predstavljam si, kako težko je mami pustiti telefon zvoniti, ko se sprašuje, ali se bo sin poškodoval,” pravi mag. Miha Štrukelj, psihoanalitični psihoterapevt.
“Ko mu je hudo, jo pokliče. Ko se oglasi ali mu skuša ustreči, morda za hip odleže obema. Če se to velikokrat ponovi, je sinu lahko vse težje počakati na njen odziv, mami pa vse težje zaupati, da mu je lahko v oporo tudi, če se ne oglasi takoj,” sogovornik opozarja na pomembno dinamiko, ki se lahko razvije med otrokom v stiski in staršem, ki mu skuša pomagati.
Pri postavljanju meja je pomembno razumeti, kaj se dogaja v trenutkih, ko se otrok samopoškoduje.
Psihoanalitični psihoterapevt pravi, da bi ga pri sinovem vedenju zanimalo predvsem, kako se počuti tik pred samopoškodovanjem in kaj se zanj po njem spremeni.
“Včasih mladostnik v tistem trenutku čuti predvsem, da je vsega preveč. Telesna bolečina lahko za hip zmanjša napetost. To kratko olajšanje je eden od razlogov, zakaj se lahko samopoškodovanje ponavlja.”
Štrukelj zato predlaga, da mama sina takrat, ko sta oba mirnejša, vpraša: “Kako ti je bilo tik pred tem?”
Morda sin na vprašanje ne bo znal takoj odgovoriti. Kot pojasnjuje sogovornik, lahko potrebuje čas, da sploh prepozna in ubesedi, kaj se je v njem dogajalo.
Takšen pogovor ni namenjen iskanju krivca, temveč boljšemu razumevanju okoliščin, v katerih se stiska stopnjuje. Več o tem strokovnjak piše tudi v članku Samopoškodovanje: ko duševna bolečina dobi telesno obliko.
Samopoškodovanje ni vedno želja po smrti. Včasih je poskus obvladovanja notranje bolečine, za katero človek še nima besed. Tisto, česar ne zmore izraziti, razumeti ali psihično predelati, se lahko začne izražati skozi telo.
Mag. Miha Štrukelj, psihoanalitični psihoterapevt, učni terapevt in supervizor.
Kako postaviti mejo, ne da bi se otrok počutil zapuščenega?
Štrukelj svetuje, naj mama ne začne z velikimi spremembami, temveč z majhnim dogovorom, ki ga bosta s sinom sklenila takrat, ko bosta oba mirna.
“Pri klicih bi začel z majhnim dogovorom. Ko sta oba mirna, se lahko pogovorita o tem, kdaj jo lahko dobi in kdaj ga bo poklicala nazaj.”
Če je sin varen in se mama v določenem trenutku ne more pogovarjati, mu lahko pove: “Slišim, da ti je težko. Zdaj ne morem govoriti. Pokličem te ob dveh.”
Pri tem pa je po besedah psihoterapevta bistveno, da ga ob dogovorjeni uri res pokliče.
Kaj pa, če se sin zaradi postavljene meje razjezi?
Kot je bila iskrena bralka v svoji izpovedi, je prav sinova jeza eden najtežjih delov postavljanja meja. Še posebej, ker jo spremlja strah, da bi se njegova stiska lahko stopnjevala.
“Morda bo sin zaradi tega jezen nanjo. To je težko zdržati, še posebej, ko jo že tako skrbi zanj,” priznava mag. Štrukelj. Pomaga mu lahko že s tem, da ga posluša in si vzame trenutek za premislek, preden se odzove, svetuje sogovornik.
“Včasih mladostnik že zmore pokazati, kako je jezen, sam pa še težko razbere, kaj vse se v njem dogaja.”
Psihoterapevt mag. Miha Štrukelj.
Ko se nekoliko umiri, ga lahko mama vpraša: “Si se mogoče tudi prestrašil, ko me nisi dobil?”
“Morda ji bo povedal, da je bilo zanj čisto drugače. Tudi to je del pogovora, v katerem lahko postopoma najde svoje besede za to, kar čuti,” svetuje psihoterapevt.
Otrok je lahko jezen na starša, ne da bi to ogrozilo njun odnos
Mama se s tem, da sina posluša, prizna njegovo stisko in mu dovoli, da izrazi jezo, še vedno lahko drži dogovora. “Za sina je lahko pomembno prav to, da je smel biti jezen nanjo in da ga je pozneje poklicala, kot mu je obljubila. Tako lahko sčasoma izkusi, da njun odnos prenese tudi njegovo jezo,” sklene sogovornik.
- Več o samopoškodovanju si lahko preberete tudi na tej spletni strani. Med drugim, kaj je samopoškodovanje, kako se odzvati, kadar se samopoškoduje bližnji kot tudi kdaj in kje poiskati strokovno pomoč?
- Se soočate z duševno stisko, tesnobo, depresijo ali težavami v odnosih? Na forumu Psihoterapija na Med.Over.Net lahko svoja vprašanja zastavite psihoanalitičnemu psihoterapevtu mag. Mihi Štruklju.
Pogosta vprašanja in odgovori
Psihoterapevt mag. Miha Štrukelj svetuje, da začnete z majhnimi dogovori, sklenjenimi takrat, ko sta oba mirna. Če je otrok varen in se trenutno ne morete pogovarjati, mu lahko poveste: “Slišim, da ti je težko. Zdaj ne morem govoriti. Pokličem te ob dveh.” Pomembno je, da se dogovora držite. Pri otroku s samopoškodbenim vedenjem naj bodo takšni dogovori usklajeni tudi z njegovim terapevtom.
Otrok lahko ob postavljeni meji občuti jezo, razočaranje ali tesnobo, vendar to samo po sebi še ne pomeni, da mu škodujemo. Kot pojasnjuje Štrukelj, je za otroka lahko pomembna prav izkušnja, da sme biti jezen na starša, njun odnos pa kljub temu ostane varen in zanesljiv.
Samopoškodovanje je lahko način soočanja z intenzivno čustveno stisko. Kot pojasnjuje Štrukelj, lahko telesna bolečina za kratek čas zmanjša notranjo napetost, kar je eden od razlogov, da se samopoškodovanje ponavlja. Zato je pomembno razumeti, kaj otrok doživlja tik pred samopoškodovanjem in kaj se zanj po njem spremeni. Samopoškodovanje zahteva resno obravnavo, tudi kadar ni povezano s samomorilnim namenom.
Poskušajte ga poslušati in si pred odzivom vzemite trenutek za premislek. Ko se nekoliko umiri, ga lahko vprašate, kaj je doživljal. Morda se je ob vaši nedosegljivosti prestrašil, morda je občutil kaj drugega. Kot poudarja Štrukelj, lahko otrok skozi takšne pogovore postopoma najde besede za občutke, ki jih še težko prepozna. Če obstaja neposredna nevarnost samopoškodovanja, pa ima varnost prednost pred vztrajanjem pri dogovoru.




