Psihoterapevt opozarja: Če imate te znake, težava morda ni le stres ali težko obdobje

V prejšnjem članku smo predstavili, da se osebnostne motnje pogosto prikazujejo kot nekaj ‘eksotičnega’. A prav tisti simptomi, zaradi katerih ljudje najpogosteje poiščejo pomoč – tesnoba, depresija, težave v odnosih – pogosto izvirajo prav iz njih. In, da veliko ljudi živi z resnimi osebnostnimi izzivi, ne da bi bili kadarkoli uradno prepoznani v okviru zdravstvenega sistema.

Tokrat pa se posvečamo značilnostim, ki lahko nakazujejo na težave v delovanju osebnosti.

Identiteta, samopodoba in življenjski cilji

Težave na področju identitete so pogosto na zunaj težko opazne, a za posameznika zelo obremenjujoče. Med najpogostejšimi znaki so:

• Nestabilna samopodoba in odvisnost od odnosov ter potrditve drugih: Osrednja značilnost osebnostne patologije je krhek občutek jaza, ki ga posameznik poskuša kompenzirati na različne načine. Samopodoba je nestabilna in močno odvisna od trenutnih odnosov ali dosežkov. Pri mejni osebnostni strukturi se to kaže kot globok občutek manjvrednosti ob koncu odnosa, medtem ko narcisistično organiziran posameznik svojo stabilnost ohranja dokler prejema potrditev drugih ali družbeno priznanje; ob kritiki ali neuspehu se tak občutek hitro poruši.
• Nejasni in nestanovitni življenjski cilji: Posameznik se pogosto sooča s kronično zmedenostjo glede svojih osebnih in kariernih ciljev. Navdušenje nad določenim ciljem je običajno kratkotrajno, sledijo pa mu težave z zavzetostjo in predanostjo. Manjka notranji kompas, ki bi dajal občutek smisla in izpolnitve v tem, kar posameznik počne, in v življenju, ki ga živi.
• Kronični občutki praznine in dolgčasa: Pojavlja se globok občutek notranje praznine ali nesmiselnosti lastnega bivanja. Gre za stanje trajnega nezadovoljstva, ki ga zunanji dražljaji (vznemirjenje, eskapizem, kemične odvisnosti, toksični odnosi) le začasno utišajo.
• Težave pri prepoznavanju lastnih potrebnih stališč: Posameznik težko razloči, kaj so njegove pristne potrebe in kaj so pričakovanja drugih. V socialnih situacijah se pogosto pretirano prilagaja drugim in prevzema njihova mnenja in stališča, kar navzven lahko deluje kot neodločnost, labilnost ali “obračanje po vetru”, v resnici pa gre za pomanjkanje trdnega osebnostnega jedra.

Odnosi kot ogledalo osebnostnih težav

Težave v osebnosti se zelo jasno pokažejo v odnosih – ne le partnerskih, temveč tudi prijateljskih, družinskih in delovnih. Osebnostna patologija se odraža v vseh socialnih in družinskih interakcijah – tudi tam, kjer težave na prvi pogled niso očitne.

• Navidezna empatija: Pomanjkanje empatije ni rezervirano le za narcisistične strukture. Pogosto se skriva za masko “pretirane ustrežljivosti” ali vlogo “skrbnika”. Posameznik, ki svoje poslanstvo vidi le v reševanju drugih, pogosto (nezavedno) projicira lastne potrebe na druge, s čimer dejanske potrebe bližnjih spregleda. Takšno vedenje je lahko, bolj kot s pristno empatijo, motivirano s strahom pred zapuščenostjo.
• Pomanjkanje emocionalne bližine (intimnosti) in avtentičnosti: Odnosi so pogosto volatilni ali pa zaznamovani s t. i. “oklepanjem” (clinging) ali “izogibanjem” (avoidance). Čeprav so lahko, na primer, nekatera prijateljstva na zunaj videti izjemno intimna, lahko temeljijo na nezavednih “toksičnih” vzorcih, ki preprečujejo resnično avtentičnost in služijo le regulaciji notranje stiske.
• Ekstremi (med odvisnostjo in izolacijo): Nekateri posamezniki hitijo iz odnosa v odnos, da bi ublažili nezaveden strah pred samoto, medtem ko se drugi zaradi nezavednega strahu pred ranljivostjo in bolečino odnosom patološko izogibajo. Pogosto se oba vzorca prepletata: oseba se morda v romantičnem odnosu krčevito oklepa partnerja, v profesionalnem okolju pa ostaja čustveno nedostopna. V terapiji tako osebe z mejno osebnostno motnjo pogosto tako oklepajo kot tudi izogibajo odnosu s psihoterapevtom.
• Težave z ločitvijo (separacijo / individuacijo) od primarne družine: Ena ključnih lastnosti je t. i. infantilna odvisnost od staršev, ki vztraja v odraslosti. To ne pomeni le pretirane navezanosti, temveč tudi patološko zavračanje, prežeto z jezo in zamerami. V obeh primerih oseba ostaja čustveni ujetih svoje primarne družine, kar onemogoča zdravo delovanje v lastnem partnerskem odnosu.
• Toksičnost in medosebna odvisnost: Soodvisni in včasih nasilni odnosi (ne nujno fizično, temveč emocionalno izkoriščevalski) izvirajo iz globoke notranje psihične odvisnosti obeh udeležencev (Zivkovic, 2023).
• Osamljenost sredi množice: Občutek, da oseba “ni videna” ali razumljena, je eden najpogostejših indikatorjev težav v delovanju osebnosti. Posameznik se lahko počuti popolnoma izoliranega in odtujenega, čeprav je njegovo socialno življenje na zunaj izjemno bogato.
• Razmejevanje socialnih okolij: Posamezniki z osebnostno patologijo pogosto nezavedno ločujejo svoja družbena okolja (npr. prijateljev ne mešajo s sodelavci). To odraža razmejen občutek lastne identitete, saj oseba v različnih kontekstih doživlja povsem različen “jaz”.

Pomembno je poudariti, da ti znaki sami po sebi ne pomenijo nujno osebnostne motnje v kliničnem smislu. Mnogi se s tovrstnimi osebnostnimi vzorci soočajo na subklinični ravni, vendar so njihova stiska in težave v funkcioniranju kljub temu resnične in vredne terapevtske obravnave (Ten Have et al., 2016).

Iluzija komorbidnosti: ko simptome zamenjamo za vzrok

Obstaja splošno prepričanje, da se osebnostne motnje “pojavljajo skupaj” z anksioznostjo, depresijo, odvisnostmi ali motnjami hranjenja. Čeprav te težave res pogosto nastopajo hkrati, je predstava, da gre za povsem ločene in neodvisne motnje, lahko zavajajoča – in v praksi tudi škodljiva, saj lahko vodi v manj učinkovito obravnavo.

Težava glede percepcije komorbidnosti izvira iz kategorialne diagnostike, ki simptome ‘predalčka’, namesto da bi iskala njihov izvor. Če na osebnostno strukturo pogledamo poglobljeno, ugotovimo, da so simptomatske težave (npr. depresija ali odvisnost) pogosto le manifestacija globlje osebnostne patologije oziroma načini, na kakršne se tovrstna patologija kaže.

Prav zato, ker simptomi izvirajo iz motenj delovanja osebnosti, imajo osebnostne motnje tako veliko spremljajočih (komorbidnih) duševnih težav:

• Skoraj 70 % oseb z mejno osebnostno motnjo ima vsaj tri ali več spremljajočih duševnih diagnoz (Zimmerman & Mattia, 1999).
• Med osebami z anksioznimi motnjami jih ima med 35 % in 52 % v ozadju osebnostno motnjo (Friborg et al., 2013).
• Pri motnjah hranjenja je povezava še močnejša: 52 % oseb z motnjo hranjenja ima indicirano osebnostno motnjo (Martinussen et al., 2017), medtem ko ima med tistimi z mejno osebnostno motnjo kar 65 % hkrati težave s hranjenjem (Khosravi, 2020).

Namesto da na te diagnoze gledamo kot na ločene bolezni, jih moramo v psihoterapevtski obravnavi razumeti kot prepleten sistem. Zdravljenje zgolj simptomov, kot so, na primer, anksioznost ali depresija, ter brez naslavljanja osebnostne motnje je zato pogosto neučinkovito, pogosto pa celo nevarno.

Onkraj diagnostičnih etiket

Za optimalno psihoterapevtsko obravnavo je tako ključnega pomena, da posameznika ne razumemo zgolj skozi diagnostične oznake, temveč prepoznamo, da posameznikova stiska lahko izvira iz globljih težav v delovanju osebnosti. Uradna diagnoza osebnostne motnje, podobno kot njena odsotnost, ne more postati dokončno ali celo edino vodilo za nadaljnjo psihoterapevtsko obravnavo.

Učinkovita psihoterapevtska obravnava od nas zahteva, da presežemo kategorialno razmišljanje, ki temelji na logiki ‘vse ali nič’ in se namesto tega osredotočimo na celostno razumevanje posameznika. Z oceno osebnostne strukture in dinamike v ozadju – vključno z integracijo identitete, obrambnimi mehanizmi in relacijskimi vzorci – lahko obravnavamo osebo kot celoto, namesto da zgolj zdravimo simptome, zaradi katerih je posameznik poiskal pomoč.

Več o osebnostnih motnjah si lahko preberete na tej povezavi. Za tiste, ki raje berete v angleškem jeziku, pa je vsebina dostopna tu.