Ena uporabnica je z razorožujočo iskrenostjo in humorjem naštela vse, kar sta z možem preizkusila v dveh letih poskušanja – od ovulacijskih testov, histeroskopije in laparoskopije do himalajskih oreščkov in obiska vedeževalke. “Če samo še enkrat slišim, da se morava sprostiti, naj se pazijo,” je zapisala. Njen zapis je star več kot deset let. Danes bi ga lahko napisala katera koli od žensk, ki vsak mesec čaka na rezultat testa.
Druga je po dveh neuspešnih postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo – šest lepih zarodkov, a do vgnezditve ni prišlo – tiho vprašala, kaj še lahko naredi. Bila je psihično izčrpana in vse bolj prestrašena.
Tretja je zapisala tisto, česar večina ne izreče naglas: “Včasih se sprašujem, ali mi sploh ni usojeno biti mama. Z vsakim neuspelim postopkom se oddaljujem od partnerja. Začnem razmišljati – kaj pa če me sreča čaka nekje drugje?”
Vse tri zgodbe govorijo o istem: neplodnost ni le medicinsko stanje. Je dolgotrajna čustvena obremenitev, ki jo par nosi skupaj – in hkrati vsak zase. V Sloveniji se s tem sooča do 15 odstotkov parov. O tem, kdaj je smiselno poiskati pomoč, kakšno vlogo ima starost in zakaj vzroki za neplodnost niso enostranski, smo se pogovarjali z doc. dr. Nino Jančar, dr. med., vodjo oddelka za OBMP na Kliničnem oddelku za reprodukcijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana.
Kdaj sploh govorimo o neplodnosti?
Kot pojasnjuje doc. dr. Nina Jančar, o neplodnosti govorimo, kadar par po 12 mesecih rednih, nezaščitenih spolnih odnosov ne doseže nosečnosti. Če je ženska stara 35 let ali več, se to obdobje skrajša na šest mesecev, saj se plodnost po tej starosti izraziteje zmanjšuje. Po 40. letu pa sogovornica priporoča, da par strokovno pomoč poišče že ob prvih znakih, da do zanositve ne prihaja.
Neplodnost je lahko primarna – kadar nosečnosti še nikoli ni bilo – ali sekundarna, kadar je bila nosečnost v preteklosti že potrjena, vendar do nove ne pride. Kot poudarja dr. Jančar, gre v obeh primerih za zdravstveno stanje para, zato diagnostika in zdravljenje vedno vključujeta oba partnerja.
Redni spolni odnosi v tem kontekstu običajno pomenijo spolne odnose približno dva- do trikrat tedensko, brez uporabe kontracepcije. Ni nujno natančno spremljanje ovulacije; pomembno je predvsem, da so odnosi dovolj pogosti, da se v ciklusu ujame tudi plodno obdobje.
Moški dejavnik: skoraj polovica vseh primerov
V javnosti in tudi na forumih se neplodnost pogosto še vedno razume predvsem kot ženska težava. Kot pojasnjuje dr. Jančar, takšno razumevanje ne odraža dejanskega razmerja vzrokov. “Če govorimo o neplodnih parih, je približno ena tretjina vzrokov na strani ženske, ena tretjina na strani moškega, ena tretjina pa je kombiniranih ali ostane nepojasnjenih,” pojasnjuje sogovornica. To pomeni, da je moški dejavnik prisoten v skoraj polovici primerov, bodisi samostojno bodisi v kombinaciji z ženskim dejavnikom.
Pri moških na plodnost vplivajo različni dejavniki, med drugim sladkorna bolezen, debelost, jemanje določenih zdravil ali hormonov, dejavniki okolja, genetski dejavniki, prebolele okužbe ter zdravljenje raka. Pomembno vlogo ima tudi življenjski slog – telesna neaktivnost, neuravnotežena prehrana, prekomerno uživanje alkohola in kajenje lahko vplivajo na kakovost semenčic. Sogovornica opozarja tudi na vpliv dolgotrajnega sedenja in dela v vročem okolju, ki lahko negativno vplivata na spermatogenezo in posledično na kakovost semena.
Ženska plodnost in neizprosna vloga starosti
Pri ženskah je starost najpomembnejši posamezni dejavnik, ki vpliva na plodnost. Do približno 32. leta je plodnost razmeroma stabilna, nato začne postopno upadati, po 37. letu pa je upad izrazitejši. Po 44.–45. letu je verjetnost zanositve z lastnimi jajčnimi celicami izjemno nizka.
Kot pojasnjuje zdravnica, je razlog predvsem biološki. Ženska se rodi z določenim številom jajčnih celic, ki se skozi življenje ne obnavljajo, temveč se njihovo število in kakovost postopno zmanjšujeta. Jajčne celice lahko na dozorevanje čakajo več let, v tem času pa se starajo. S starostjo se povečuje tudi tveganje za kromosomske nepravilnosti, kar lahko vodi v zgodnji spontani splav ali kromosomske napake pri plodu.
Pri moških je proces drugačen. Semenčice nastajajo neprekinjeno, približno vsakih 72 dni se oblikuje nova generacija. Kakovost semena se lahko po 40.–45. letu postopno zmanjšuje, vendar vpliv starosti ni tako izrazit kot pri ženskah. Kljub temu starost moškega ostaja del celostne obravnave para.
Starost ženske pomembno vpliva tudi na uspešnost postopkov zunajtelesne oploditve. Pri ženskah do 35. leta lahko uspešnost na posamezen postopek doseže približno 40 odstotkov. Po 40. letu se ta delež postopno zmanjšuje, po 45. letu pa je verjetnost živorojenega otroka z lastnimi jajčnimi celicami praktično enaka nič.
Najpogostejši vzroki pri ženskah
Kot pojasnjuje sogovornica, so pri ženskah trije sklopi vzrokov za neplodnost zastopani približno enakomerno.
Prvi so motnje ovulacije. Te se pogosto pojavljajo pri sindromu policističnih jajčnikov, pri ženskah s prekomerno ali prenizko telesno težo ter pri tistih, ki so izrazito telesno aktivne. Ob izostanku menstruacije je pogosto prisotna tudi odsotnost ovulacije, kar neposredno vpliva na možnost zanositve.
Drugi pomemben vzrok je endometrioza – kronična, hormonsko odvisna bolezen, ki lahko vpliva na delovanje jajčnikov, jajcevodov in okolice maternice. Ker se ženske danes za nosečnost pogosto odločajo v poznejših letih, se endometrioza pogosto odkrije prav v obdobju načrtovanja družine.
Tretji pogost vzrok so motnje prehodnosti jajcevodov. Te so najpogosteje posledica preteklih vnetij, spolno prenosljivih okužb, vnetja slepiča ali drugih vnetnih procesov v mali medenici. Pogosto potekajo brez izrazitih simptomov, zato se odkrijejo šele v okviru diagnostike neplodnosti.
Diagnostika: kaj se zgodi pri prvem obisku?
Kot pojasnjuje doc. dr. Nina Jančar, se obravnava običajno začne pri izbranem ginekologu, ki izda napotnico za specialistično ambulanto za zdravljenje neplodnosti. Ženska prejme navodila za hormonske preiskave, ki se praviloma opravijo med tretjim in petim dnem menstrualnega ciklusa. Partner hkrati opravi analizo semenskega izliva v androloškem laboratoriju. Ob prvem specialističnem obisku sta običajno na voljo oba izvida, kar omogoča usmerjeno nadaljnjo obravnavo.
Če analiza pokaže izrazito slabšo kakovost semena, je par lahko napoten neposredno v postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo. Če se pri ženski odkrije vzrok, ki ga je mogoče kirurško odpraviti – na primer pregrada maternice, zarastline v medenični votlini ali endometrioza – se najprej pristopi k zdravljenju osnovne patologije, saj lahko to v nekaterih primerih omogoči zanositev v domačem okolju.
Uspešnost postopkov in tveganja
Uspešnost zunajtelesne oploditve je odvisna predvsem od starosti ženske in vzroka neplodnosti. V splošnem znaša okoli eno tretjino na postopek. Za primerjavo – tudi pri mladih, zdravih parih brez težav je verjetnost zanositve v enem ciklusu le približno 25 odstotkov. Neplodnost torej ne pomeni nujno, da je nosečnost nemogoča, temveč da je pot do nje zahtevnejša.
Postopki niso brez tveganj. Poleg splošnih zapletov, ki so možni pri vsakem posegu, se pri zunajtelesni oploditvi lahko pojavi sindrom hiperstimulacije jajčnikov ali večplodna nosečnost. V centru na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana danes večinoma prenašajo en zarodek, da to tveganje zmanjšajo – a dr. Jančar opozori, da lahko tudi ob prenosu enega zarodka pride do dvojčkov, če se ta zarodek razdeli.
Psihološki vidik: neplodnost bremeni par, ne le telo
Neplodnost ni le medicinsko, temveč tudi psihološko obremenjujoče stanje. Kot poudarja doc. dr. Nina Jančar, se številni pari soočajo z občutki negotovosti, razočaranja in dolgotrajnega stresa, zlasti kadar zdravljenje traja dlje časa ali je potrebnih več postopkov.
V centru na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana je po potrebi na voljo tudi klinični psiholog. Pri postopkih z darovanimi jajčnimi celicami ali darovanim semenom je vključitev psihološke obravnave obvezna, saj gre za zahtevnejše odločitve, ki lahko pomembno vplivajo na posameznika in odnos para. Psihološka podpora tako predstavlja del celostne obravnave neplodnosti.
Zato o neplodnosti ne bi smeli molčati
Na vprašanje, kaj bi želela, da vsak par razume o neplodnosti, doc. dr. Nina Jančar odgovarja: “Neplodnost ne sme ostati tabu. Ko par ugotovi, da do nosečnosti ne pride, je pomembno, da pravočasno poišče strokovno pomoč. Časa ne moremo ustaviti, lahko pa ga upoštevamo pri načrtovanju in odločitvah.”
Ob tem sogovornica poudarja, da lahko pari k svoji reproduktivni sposobnosti prispevajo tudi sami – z uravnoteženo prehrano, ustrezno telesno težo, redno telesno dejavnostjo ter opustitvijo kajenja in prekomernega uživanja alkohola. Reproduktivno zdravje je namreč tesno povezano s splošnim zdravjem, in to velja za oba partnerja.
Doc. dr. Nina Jančar, dr. med., je moderatorka foruma Darovanje spolnih celic na Med.Over.Net, kjer odgovarja na vprašanja s področja darovanja spolnih celic in postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Imate vprašanje? Preverite že objavljene odgovore ali zastavite svoje. Za širšo podporo in izkušnje drugih uporabnikov pa lahko obiščete tudi forum Neplodnost.
