Komaj čakate vikend, na kavču pa namesto miru začutite nemir in krivdo? To je lahko razlog

“Ves teden komaj čakam vikend in si govorim, da v soboto ne bom počela ničesar. Potem pride sobota, sedem na kavč in po desetih minutah že razmišljam, kaj vse bi morala narediti. Perilo, pospraviti stanovanje, odgovoriti na sporočila, iti v trgovino, nekaj urediti za službo … Če gledam film sredi dneva, imam skoraj slabo vest. Če grem popoldne spat, se zbudim z občutkom, da sem zapravila dve uri. Še na dopustu po nekaj dneh postanem nemirna in začnem iskati stvari, ki bi jih lahko počela.” Najbolj nenavadno pa je, kot pravi, da je pogosto utrujena in si počitka pravzaprav želi. Ko ga končno dobi, v njem ne zna uživati.

Tako svojo dilemo na forumu Med.Over.Net opisuje naša bralka. Zakaj se nekateri ljudje počutijo krive že zato, ker nekaj časa ne počnejo ničesar? O tem smo se pogovarjali z Branko Grbin, specializantko integrativne psihoterapije Ambulante Sigmund Freud Institut.

Zakaj imamo med počitkom slabo vest?

Če smo dolgo navajeni na hiter tempo in stalno aktivnost, nam lahko mirovanje sprva povzroča nelagodje.

Namesto občutka, da počitek potrebujemo, se lahko pojavi misel, da zapravljamo čas, v katerem bi morali narediti nekaj koristnega.

Sogovornica opozarja, da težava ni nujno samo v posamezniku. Živimo v okolju, v katerem so informacije, nakupi in številne storitve dostopni skoraj takoj, podobno hitrost pa smo začeli pričakovati tudi od sebe. “Ko se končno ustavimo, imamo lahko občutek, da nekaj delamo narobe oziroma da bi morali ta čas izkoristiti za nekaj ‘koristnega’.”

Ko smo navajeni na stalne dražljaje in naloge, nas mir ne sprosti – ampak vznemiri.

Ali svojo vrednost merite po tem, koliko naredite?

Če se počutite dobro predvsem takrat, ko ste produktivni, uspešni ali ste opravili vse s svojega seznama, ste morda začeli lastno vrednost povezovati s svojimi dosežki. Po besedah sogovornice k temu prispeva tudi okolje, v katerem človeka pogosto vrednotimo skozi to, koliko zmore, naredi in doseže. Večopravilnost je tako postala skoraj nekaj, na kar smo ponosni: odgovorimo na službeno elektronsko pošto med večerjo, med telefonskim pogovorom pospravljamo kuhinjo in med gledanjem televizije še preverjamo sporočila.

Toda vprašanje je, ali je za nami res uspešen dan samo zato, ker smo v njem naredili čim več stvari. “Bolj zdravo bi bilo svojo vrednost graditi na tem, kdo smo, in ne zgolj na tem, koliko naredimo,” poudarja sogovornica. Pomembna so tudi druga vprašanja: “Ali živimo življenje, ki si ga želimo? Smo v njem zares prisotni? Imamo čas zase in za ljudi, ki jih imamo radi?”

Od kod občutek, da si moramo počitek najprej zaslužiti?

Na naš odnos do počitka lahko vplivajo vzgoja, pričakovanja okolice in perfekcionizem. Če smo se že zgodaj naučili, da so pridnost, dosežki in uspeh posebej cenjeni, lahko tudi kot odrasli težje počivamo brez občutka krivde.

Perfekcionizem lahko občutek še okrepi:

• Vedno bi lahko naredili še nekaj.
• Stanovanje bi lahko bilo bolj pospravljeno.
• Lahko bi odgovorili še na zadnje elektronsko sporočilo.
• Lahko bi opravili trening ali pripravili stvari za jutri.

In tako počitek postane nekaj, kar pride na vrsto šele takrat, ko je vse narejeno. Težava je v tem, da ta trenutek morda nikoli ne pride.

Kako ste lahko popolnoma izčrpani, pa se še vedno ne zmorete ustaviti?

Dolgotrajno življenje v visokem tempu lahko postane avtomatizem. Človek nadaljuje z nalogami, čeprav je utrujen, ne da bi se sploh še vprašal, kaj njegovo telo v tistem trenutku potrebuje. Strokovnjakinja temu pravi delovanje na avtopilotu.

Stvari počnemo avtomatizirano, kot nekakšni roboti, in pogosto niti ne preverjamo več, kako se v resnici počutimo in kaj potrebujemo.

Telo nam lahko sporoča, da potrebujemo počitek, mi pa si govorimo: samo še tole dokončam, samo še danes, samo še ta projekt, samo še ta teden… In počitek znova prestavimo.

Je lahko nenehna zaposlenost tudi beg pred lastnimi mislimi?

Lahko. Stalna aktivnost nam včasih omogoča, da se nam ni treba ustaviti ob neprijetnih mislih, občutkih ali težavah, s katerimi se ne želimo soočiti. Vendar to ni nujno razlog pri vsakem zelo aktivnem človeku.

Grbinova pri tem omenja tudi FOMO (fear of missing out oziroma strah, da bomo nekaj zamudili). Če je vsak trenutek zapolnjen z delom, opravki, druženjem, telefonom ali drugimi dražljaji, ostane malo prostora za vprašanje: “Kako se v resnici počutim“

“Če smo ves čas zaposleni, pogosto ni prostora, da bi se ustavili in pogledali, kaj se v nas sploh dogaja.” Pri raziskovanju takšnih vzorcev lahko pomembno pomaga psihoterapija.

Ste samo zelo aktivni ali pravzaprav ne znate več počivati?

Ključna razlika ni nujno v tem, koliko stvari počnete, ampak ali imate pri tem občutek izbire. Zelo aktiven človek lahko v svojem tempu uživa in se brez slabe vesti ustavi, ko potrebuje počitek.

Opozorilni znak je nekaj drugega: urnik mora biti vedno zapolnjen, težko se odklopite, ob prostem času postanete nemirni, ob počitku pa vas preplavi občutek krivde.

Branka Grbin zato predlaga, da si odgovorite na zelo preprosto vprašanje: “Sem aktiven, ker si to želim – ali ker imam občutek, da moram biti ves čas zaposlen?“

Kako se naučiti počivati brez slabe vesti?

Počitek lahko začnemo ponovno vključevati v življenje tako, da bolj zavestno spremljamo svoje počutje, prepoznavamo utrujenost in si dovolimo ustaviti, še preden postanemo popolnoma izčrpani. Ni treba, da iz človeka, ki je vajen polnega urnika, čez noč postanete nekdo, ki brez težav celo soboto preživi na kavču.

Pomembneje je začeti prepoznavati lastne vzorce prek vprašanj:

• Kaj občutim, ko ničesar ne počnem?
• Zakaj se pojavi krivda?
• Česa me je strah, če neka naloga ostane za jutri?
• Kaj zame pomeni biti priden ali produktiven?

“Pomembno je, da se ponovno naučimo prepoznati, kdaj smo utrujeni, in si dovolimo počitek, še preden nas telo prisili vanj,” poudarja Grbinova.

Kdaj je smiselno poiskati pomoč?

Če se ne morete odklopiti niti takrat, ko ste izrazito utrujeni, vam nenehna potreba po aktivnosti povzroča stisko ali že vpliva na spanec, odnose in vsakodnevno življenje, se je smiselno o tem pogovoriti s strokovnjakom.

Psihoterapija lahko pomaga predvsem pri raziskovanju, od kod prihaja potreba po nenehni aktivnosti, kaj nam počitek predstavlja in zakaj se ob njem pojavljajo nemir, krivda ali občutek, da nismo dovolj. Ob dolgotrajni ali izraziti utrujenosti pa je smiseln tudi pogovor z osebnim zdravnikom, saj ima lahko utrujenost poleg psiholoških tudi telesne vzroke.