Včasih je veljalo, da je puberteta obdobje, ko otrok postane mladenič ali dekle – in da je adolescenca obdobje čustvenega dozorevanja, ki se sklene s polnoletnostjo. Zdaj smo priča precejšnjemu podaljšanju obdobja čustvenega dozorevanja, saj mladi namesto pri osemnajstih dozorijo šele okrog tridesetega leta. Možno je torej, da je nekdo pri petintridesetih letih še vedno adolescent, čeprav je človek pri petintridesetih letih že na polovici poti do 70. leta! V praksi se srečujemo s protislovnimi situacijami, kot je ta, da se kriza adolescence oziroma odraščanja “prelije” naravnost v krizo srednjih let ali krizo staranja.
Nobenega dvoma ni, da precejšen delež pripadnikov mlajše generacije preprosto noče odrasti, toda ko ta pojav postane množičen, so njegove posledice še pomembnejše. Če v središče postavimo mlado osebo, opazimo predvsem njen odpor do tega, da bi postala in delovala kot odrasla oseba. Globlja analiza pokaže, da mladi pravzaprav nočejo živeti tako, kot živijo njihovi starši. Njihovo dojemanje starejše generacije je, da preveč dela, premalo uživa in da v resnici ne živi kakovostno.
Zato se biti starejši ne zdi prav privlačno, saj se zdi dolgočasno, naporno in frustrirajoče. Zaradi tega mladi nenehno prelagajo ali celo nedvoumno zavračajo odraščanje, nekateri pa so celo preračunali in zelo jasno sporočili, da se jim bolj izplača životariti in skrajno uživati, kot bi se vključili v deloholični model njihovih staršev.
Vir: Starši, pustite otrokom odrasti!
Obiščite spletni forum Starši osnovno- in srednješolcev in izvedeli boste več na >>
