Sivi biseri se razpočijo na jeziku in sprostijo svojo slano morsko aromo z rahlim priokusom lešnikov ali sadja. Kaviar je še vedno razkošna hrana, čeprav boste kaspijsko poslastico danes verjetno dobili na krožnik z bližnje ribje farme.
Izvozniki iker divjih jesetrov, iz katerih ga pridobivajo, morajo upoštevati stroge omejitve od leta 1998, ko je OZN uvedla kvote, da bi zaščitila vrsto pred iztrebljenjem zaradi pretiranega ribolova po razpadu Sovjetske zveze. V zadnjih dveh letih je bilo na svetovnih trgih komaj še mogoče dobiti ikre divjih jesetrov, če seveda ne upoštevamo nezakonite ponudbe, ki jo tihotapijo iz petih držav ob Kaspijskem morju.
Car kaviarja
Ponudniki niso imeli na voljo dovolj kaviarja iz divjih živali, zato so ga poskusili pridobiti iz nadomestnega vira. Med njimi je bil tudi Armen Petrossian iz Francije. Njegov armenski oče je v dvajsetih letih 20. stoletja prvi ponudil to poslastico v Parizu, Armen pa je leta 1998 začel uporabljati ikre, pridobljene v ribogojnicah. Petrossian je resnično »kaviarski car«, saj imajo njegove specializirane trgovine na svetovnem trgu 15-odstotni tržni delež, kaviar pa pridobiva izključno na ribjih farmah, tako kot njegovi glavni svetovni tekmeci. Je različnih barv, od barve medu do svetlo rjave, in ima lahko zelo različne okuse. »Od najboljšega do najslabšega,« je Petrossian, mož s skrbno povoskanimi brki in metuljčkom okoli vratu, povedal agenciji AFP v svoji glavni trgovini v Parizu. »O kaviarju ne moremo govoriti na splošno – to je zelo kompleksen izdelek,« je povedal. »Najprej izberemo in prečistimo ikre ter pustimo, da dozorijo. Delo je podobno vinarjevemu, ki neguje svoje grozdje.« Petrossianovi dobavitelji so številni pridelovalci v jugozahodni Franciji, Združenih državah Amerike, Bolgariji in na Kitajskem – z njimi sodeluje in pomaga izboljšati kakovost surovine.
Številni so darovi narave. Spoznajte jih s pomočjo foruma Vrtičkarstvo in zelišča na >>
