Joj, ne omenjaj. Zraven mene je bila tudi ena, ki je delala splav v 20. tednu in je celo noč stokala, kdaj bo že konec. Pa je ena od sester kar rekla, da si je sama kriva.
Pa druga mladenka, ki je prišla zjutraj, je takoj poklicala fanta in rekla: Tako sem srečna, da bo že enkrat mimo…

Res grozno, da se malce ne zorganizirajo. Jaz sem zadnje jutro dobesedno spokala ven iz sobe in na hodniku počakala na moža, ker nisem več mogla gledat in polsušat.

Taja,

No, to je pa grozno… Kaj takega še pa nisem niti poštudirala, na genetsko okvaro. Tudi to nisem vedela, da ti po tretjem splavu pripadajo kakšne genetske preiskave.
Šele zdaj se zavedam, kakšen čudež in zaklad je moja mucika, srčece, hčerkica, ljubica, miška…

res grozno, kaj moramo vse prestajati. Želim ti vse najlepše in hvala.

And

Jasna,

včeraj sem namreč sprintala vse odgovore in jih pokazala tudi možu…Ob tvojem sem se neumorno jokala, nimam besed. Mož pa se je jezil, kaj sploh pišem in berem in kaj se še vedno mučim… Še vedno se vsak dan zjočem na poti domov in huje mi je, kot sem mislila. Tista, ki tega še ni doživela (in nobeni tega ne privoščim), res morda ne razume, da to ni tako enostavno. Vem, meni tudi vsi pravijo, saj je bilo komaj 2 cm veliko, to še plod ni, to je le mala kepica, to niti slučajno še ni otrok, ne glej tako na zadevo, nehaj misliti na to, pozabi… Tudi jaz vem še oba datuma, ko bi naj bil rok poroda in še vedno občutim tisto grozo ob stavkih: Ja, gospa, saj ploda sploh ni več noter… in: Ja, to pa ne bo dobro. Ni videti utripa.

Konec za zdaj, želim ti lep dan in srečno.

And

Hvala, draga and, da si odprla to temo. Zdi se mi, da moški (možje) drugače dojemajo te stvari. Tudi mojemu je bilo hudo, vendar sploh ni vedel, kako naj me bodri, tolaži,… zdaj, ko gledam za nazaj, vidim kako sem bila takrat potrta, iz žalosti pa je nastala nekakšna jeza – na sebe in na moža, pa čeprav vem, da noben od naju ni bil kriv. Drugi pa itak niso upali govoriti z mano o teh čustvih, samo čutila sem njihove pomilujoče poglede. Še ko sem bila s sinkom – prvorojencem noseča in sem v bolnici, kjer sem ležala, jokala, pa me je gin. vprašala zakaj, sem rekla da jokam za ta prvim otročičkom.
Mnogokrat tudi premišljujem, da če ne bi imela dveh spontanih splavov in bi se otročička rodila, da potem ne bi imela teh dveh otrok, ki ju imam. Kot da sta prepustila mesto na svetu tema dvema, ki ju imam neskončno rada. Kaj veš, komu sta tvoja otročička prepustila mesto. Verjamem, da se bo kar kmalu pojavila nova zvezdica v tvoji maternici, ki bo čez 9 mesecev zažarela v tvojem naročju. Srečno!

aja, še to. ženska ima rada svojega otroka ne glede na njegovo velikost ipd. na žalost marsikdo (razen nosečnice) vzljubi otroka šele ko je na svetu, me bodoče mamice pa imamo neskončno rade svoje pikice, že ko se še na ultrazvoku ne vidijo. Zato nam je tako hudo, če pride do spontanega splava. Ne jokamo za izgubljenimi 1 ali 15 cm ploda, jokamo – žalujemo za našim otrokom, ki smo ga že videle v mislih, ki smo se z njim igrale, ga ljubkovale, ga prižemale k sebi!!! To je tista krutost, ker nam je karnaenkrat iztrgana vloga mame. Ni pomembno koliko otrok je že doma, vsak otrok nam je ljub, vsakega imamo rade, pa če je milimeter ali 200 cm visok, vsak je naš, za vsakim, ki ga ni več nam je hudo, da bi nam najraje kar srce počilo. To bi morali vedeti vsi, ki govorijo o celicah, zarodkih in ostalih bedarijah, ki jih tisti trenutek sigurno nočemo slišati!!! Bolečina in praznina ostaneta v srcu, ne samo v maternici!!!!!!!!!