Zakonska terapija
še bolj osamljena, 25.09.2012 ob 07:53
Iskrena hvala vsem, ki ste prebrali moje zmedene misli, in še posebej hvala vsem, ki ste se potrudili in mi odgovorili.
Nisem sicer imela namena podrobneje razlagati svoje zgodbe, pa bom vendarle. Mogoče sem se res spremenila v čustveno črno luknjo – ne vem, težko se ocenim. Sama se sicer vidim kot veselo, nasmejano dekle – a dobro je, da nam včasih kdo podrži ogledalo…
Izhajam iz družine, kjer je bilo narobe vse, kar je lahko bilo. Ni bilo sicer alkoholizma, je pa bilo prisotnega ogromno nasilja in strahu. Vsakodnevnega. Mama otrok ni znala zaščititi pred očetom, ampak se je še sama sproščala na podoben način – ne sicer z grožnjami, ampak s poniževanjem, okrivljanjem… Kolikor se spomnim nazaj, vedno sem si želela družino – srečno družino. Najbrž se zato zdaj toliko trudim in jo skušam obdržati skupaj, čeprav moža že dolgo ni več v njej…
Vsak dan je zlovoljen, jezen. Na nas se samo zdira in stresa slabo voljo. Karkoli naredita hčeri, ni v redu, kaj naredim jaz, pa še manj. Pa prenesla bi, da se do mene grdo vede (me pač ne ljubi, čeprav ko mu to omenim, reče, da ni res), ne morem pa prenesti, da svojo slabo voljo in srd nenehno stresa na otroka. Pravi, da to počne zato, ker se jaz preveč ukvarjam z njima. Glede na to, da sem zaposlena in skrbim praktično sama za gospodinjstvo, mislim, da ne more biti preveč, ker mi pomanjkanje časa in energije tega ne dopuščata. Zelo si želim, da bi lahko zanju storila več, da bi jima lahko bila boljša mama, če že od očeta nimata nič…
Kaj si želi spremeniti, zakaj je tako nezadovoljen, kaj je tisto, kar ga moti… o tem se ni pripravljen pogovarjati. Nikoli ga nisem držala ob sebi – vedno mu dam vedeti, da če nisem jaz to, kar bi ga osrečilo, naj išče naprej, da ima vsak človek pravico poiskati si svojo srečo… Da bosta deklici prav tako njegovi in bo lahko ravno tako z njima, ko bo želel; naj poskrbi zase, ker si to dolguje.
Zadnjih nekaj let sva se večkrat pogovarjala še o enem otroku – jaz, priznam, sem si ga na vso moč želela, tako baje tudi on, zato nisva uporabljala zaščite. In potem se je lani poleti zgodilo. Bila sem presrečna, mož pa je rekel, da ga noče! Pravzaprav, je rekel, mu je žal, da ima sploh kakšnega otroka z mano! Hotela sem se pogovoriti z njim – nikakor mu otroka ne bi hotela “podturiti”, pa se ni dalo. Odpotoval je za dva tedna s prijatelji in bil prepričan, da bom v tem času “opravila”. Pisala sem mu, naj pove svoje mnenje o otroku, pa je odpisal le, naj se sama odločim… Počakala sem, da je prišel domov, a tudi takrat se ni želel pogovoriti – ves čas je ponavljal, naj sama naredim, kot mislim – da bo njemu prav, kakorkoli se bom odločila… S tem je seveda vso težo odločitve prenesel name. Ker sem vedela, da bi me dojenček spet za par let prikoval nanj, sem splavila. Zame je bila to najtežja odločitev v življenju – in kljub temu da sem se sama tako odločila, to še vedno doživljam kot smrt svojega tako želenega otročka… Minilo je eno leto od takrat – neverjetno, kaj se je v tem letu še vse nabralo. Jaz pa sem bila tako zelo sama… Najprej je zbolel moj oče, potem še jaz. Zdravnik in specialist, ki ste me pregledala, sta bila v diagnozo skoraj prepričana – rak. Zelo sem bila prestrašena – kaj bo s punčkama? Z možem že dolgo nisem delila svojih upov in strahov, a tega večera sem sedla k njemu pred televizijo in mu povedala. Jokala sem, zelo me je bilo strah. Pa je rekel samo, zakaj širim paniko – če je ena njegova znanka preživela, bom jaz tudi… In je gledal dalje film…
In tako sem se odločila za terapijo. Vedela sem, da nekaj moram storiti, spremeniti. Pravzaprav bi to morala že zdavnaj…
Zdelo se mi je pošteno, da mu povem, da sem se odločila za pomoč strokovnjaka, da sama več ne zmorem naprej, da več ne vem, kako in kaj… Z ničemer ga nisem izsiljevala, da mora iti zraven (ker sem prepričana, da če človek sam ni pripravljen nečesa storiti, ga k temu ne more nihče prisiliti). Celo želela sem si, da bi šla sama. Upala sem, da bom s tem pridobila na samozavesti in bom potem sposobna narediti korake, ki so potrebni… Pa se je odločil, da bo šel zraven. Najverjetneje zato, da je imel kontrolo nad dogajanjem – in skrbel je za to, da se je pogovor sukal ves čas v smeri, da je mene nemogoče zadovoljiti – no, tu mu je tudi terapevt zelo pomagal. No, dragi gospod, potrudite se, in ji vsak dan rečite, da jo imate radi – to pri ženski odpira vsa vrata! Zdelo se mi je, da se oba norčujeta iz mene. Najraje bi vstala in šla – a bi potem moj mož spet rekel, no vidite, spet ji je premalo…
Kako naj mi bo dovolj, ko mož že par let spi v dnevni sobi na kavču, k meni v posteljo pa ne pride, niti če ga posebej povabim? Kako naj mi bo dovolj, če se doma samo zdira in si išče prepir v delu, ki ga nisem opravila (vsak dan kuham, ko pride domov, ga pričaka kosilo; hišo imamo kot iz škatlice, hčerki krasni – a vendar ga nenehno poslušam, da sem lena, nesposobna, ne znam voditi gospodinjstva, slaba kuharica, hčeri samo kritizira…)? Kako naj mi bo dovolj, če misli, da je denar, ki ga on zasluži, samo njegov, ni ga pripravljen deliti z mano in ga pred mano skriva?
In da je stvar še bolj patetična – namesto da bi pobasala kovčke in šla, razmišljam, kaj če bi spet organizirala kakšen konec tedna in bi šla z možem na toplo, sama… Vse dneve razmišljam, kaj še lahko storim za to vezo, zanj, da bi bil bolj zadovoljen – namesto da bi razmišljala, kaj lahko storim zase in za svoji deklici!!! Nenehno se trudim biti dobra žena, ga zapeljevati, ljubkovati, skrbeti za gospodinjstvo in njegove potrebe… samo tega, kako poskrbeti zase, me ni nihče naučil!
Včasih so šli možje v vojno,tam umrli in je bil mir, sedaj nam pa serjejo po glavi, ker so sami z sabo nezadovoljni