Končno končujem diplomo, kar ob majhnem otroku tudi slučajno ni bilo lahko, ampak na srečo sem pri koncu. Sedaj pa se je pojavila težava, saj ne vem kako napisati zahvalo. Rada bi, da bi bila nekja posebneha in ne le Hvala mentorici, staršem, možu …

Prosim kakšno dobro idejo!!!

Hvala, Petra

Odvisno na kateri fakulteti boš diplomirala. Pri nas – Fakulteta za uprava ni zaželjeno da v diplomo vključiš zahvalo. Toliko!

Tudi na VUŠ-u so mi rekli, da ni potrebno več pisati zahvale v diplomi. Povabi jih raje na kakšno večerjo ali pa jih preseneti kako drugače in se jim na ta način zahvali.

preberi si navodila o pisanju diplome… na našem faksu zahvala ni bila dovoljena.

Zahvala je odraz osebne kulture, tako pravi moj mentor, zato je lepo, da jo vključiš v diplomo, ampak pri tem ne kompliciraj.
Ob tem pa lahko tiste, ki bi se jim rada od srca zahvalila (pri tem mislim bolj družino, pratnerja, prijatelje), povabiš na kakšen piknik ali večerjo in se jim tam osebno zahvališ.

Pri nas tudi ni dovoljena, pa sem jo vseeno naredila – in si cer takole: Pred kazalo sem vključila svoj predgovor, potem je bila izjava o avtorstvu, potem pa kazalo in šele nato prvo poglavje – namen diplomskega dela. V svoj predgovor sem napisala tole: (hm, zdaj pa vidim, da moram kmalu diplomo Primožu nest 🙂

PREDGOVOR ali Mali princi ne berejo priročnikov

Oktobra 1999 je na svet privekal sin Svit. Bil je intenziven otrok, njegovo obnašanje je bilo povsem drugačno, kot je bilo opisano v priročnikih za nego dojenčkov, ki sem jih pred porodom intenzivno prebirala in se pravzaprav učila, kako biti mati.
Predvsem je bilo našemu dojenčku škoda zapravljati čas za spanje. Zbujal se je 10-krat, 15-krat na noč, pa tudi čez dan je le malo spal. Po šestih mesecih polnočnega nošenja, tolaženja, dojenja in vztrajanja pri tem, da otrok pač mora spati v lastni posteljici, sva se z možem popolnoma izčrpana vdala. Svit je pristal v zakonski postelji. V družinski postelji.
Težave so se zmanjšale. Otrok je sicer še vedno nemirno spal, a sva bila zdaj vsaj tako blizu, da sva ga lahko, ko je zajokal, hitro potolažila. Vse je potekalo napol v snu. Naše spanje je tako – kljub gneči v postelji – postalo mirnejše, z možem sva čez dan lahko bolje funkcionirala.
Okolica pa je na najino rešitev reagirala mešano – nekateri so prikimavali, češ, pomembno je, da ste vsi v redu, večina pa se je prijela za glavo, da delava velikansko napako. Otrok spada v svojo posteljo in sobo! Razvadila ga bosta! Ali celo – eden od vaju ga bo poležal, to je nevarno, nenaravno, bolno … Priznam, v tistem hipu nisva vedela, kdo ima prav, pravzaprav sva se v najini odločitvi počutila osamljeno, brez oprijemljivega vodenja.
Da bi se lažje branila pred opazkami, sem želela o prednostih in slabostih družinske postelje izvedeti kaj več. Tako me je brskanje po spletu pripeljalo do slovenskega spletnega portala Med.Over.Net (www.med.over.net) in foruma Starši staršem. Tam sem našla nekaj koristnih nasvetov, predvsem pa podporo, da je bila najina odločitev o spanju v skupni postelji, glede na otrokove potrebe in zahteve, prava.
Sin se je pri dveh in pol letih na lastno željo in brez joka preselil v svojo posteljo, čeprav se še do danes zbuja trikrat na noč, jaz pa na forumu Starši staršem redno iščem in tudi nudim starševske nasvete ter podporo. Tem nikoli ne zmanjka, saj veste, majhni otroci – majhne težave, veliki otroci pa …

Ker menim, da je spletni forum Starši staršem sodobna oblika podpore za slovenske starše, skoraj ‘online’ skupina za (samo)pomoč, sem se odločila, da se mu posvetim v pričujočem diplomskem delu.

Hvala mentorici, izr. prof. dr. Tanji Rener za posluh ob izbiri tematike diplomskega dela in vzpodbudo, Primožu Cimermanu, vodji spletnega portala Med.Over.Net, ki mi je omogočil analizo foruma Starši staršem in pomagal pri iskanju potrebnih podatkov, prijateljici Ksenji Hauptman za nasvete in kritike.
Hvaležna sem tudi vsem forumovkam in forumovcem, ki so mi priskočili na pomoč, še posebej nekaterim, ki so skozi sodelovanje na forumu Starši staršem postali tudi sicer pomembni v mojem življenju: Mateji H, Karmen M, Medvedku Puju, Varvi, Ali, Analini, Givani, Hop Cefizlju, Nikanze …

Mojima dvema fantoma, možu Domnu in sinu Svitu, pa objeme in poljube za brce v ta zadnjo. Brez vaju tega diplomskega dela ne bi bilo.

Tinkara, tole je pa čudovito!! Kakšna ideja! Če bi bilo na našem faksu možno na takle način napisat zahvalo v diplomi… Tko pa mi ostane samo suhoparna uradna zahvala…

Petra, a ni čudovit občutek, ko možu in sinu poveš – zdaj imam pa čas za vaju!? Hura za nas mamice diplomantke (upam, da še v tem mesecu…)!!!

LP

Ja, naš faks je v bistvu malce poseben, smo bolj sproščeni kar se tega tiče, čeprav tudi tja vse bolj leze birokracija, ki je neusmiljena 🙂
Ej, diplomantke, ima še katera podelitev diplome 17.6. ob 12.00????

T.

Sem na pedagoški. Pri nas zahvala ni obvezna, prepovedana pa tudi ni. Osebno se mi zdi, da je prav, da se zahvalimo vsem, ki so nam pomagali pri pisanju, tistim, ki so nas pri tem spodbujali, nam pazili otročke …

Nebi rada napisala celega romana, rada pa bi se na zanimiv in poseben način zahvalila vsem, ki so me spodbujali v trenutkih, ko sem najbolj obupovala.

Tinkara C, tebi hvala, ostale pa sprašujem: Še kakšna ideja?

Petra

Moja zahvala je bila takale (lahko kopiraš in dopolniš, če se ti zdi OK):

Iskreno se zahvaljuem svojemu mentorju prof. dr. …. za vse strokovne nasvete in velikodušno vsestransko pomoč pri izdelavi diplomskega dela.

Zahvaljujem se tudi staršem, ki so mi omogočili študij in mi v težkih trenutkih vedno stali ob strani.

….
LP,

ALenka

saj rpavim… preberi si pravilnik. meni so zahvalo na tehničnem pregledu vrgli ven.