Peibie, bom samo na kratko napisala, kako jaz hranim svoje živali, kaj se zdi meni smiselno, še prej pa poudarim, da seveda univerzelnega recepta ni. Vsaka žival je primer zase, tisto kar eni odgovarje, je lahko za drugo strup itd. Tudi za lastnike določen tip prehrane ni sprejemljiv, eni npr. nimajo časa kuhati, drugi ne bi pustili psa s kosom mesa ne perzijsko preprogo, tretji ne bi ‘zapravili’ niti tolarja za hrano za pse in mačke….
Jaz svojim živalim zelo redko dajem brikete, te ( in še po samo nekaj briketov- pol pesti) samo namesto piškotov, kot priboljšek, konzervo, če res nimam časa (parkrat na leto). Sicer dobivajo meso, različne vrste in drobovino, surovo ali na hitro obkuhano (redko) v večjih kosih, po možnosti skupaj s kostmi. Zraven skuham makarone, riž, ovsene kosmiče, tudi kruh (radi imajo, če je posušen, da ga ‘glodajo’), zelenjavo surovo ali na hitro obkuhano, če jim dam skuto, jo vmešam v to hrano. V hrano dodajam olje ( včasih navadno, večkrat ribje, tega posebno cenim) in peteršilj. Za kratkočasenje dobivajo bikovke, posušena svinjska ušesa, razne kožice… Psica poje ogromno sadja (pazim pri grozdju), pes samo banane, dobivajo tudi sir, včasih jogurt.
Kot vidiš, ne kompliciram, če gre kakšen vitaminček ali mineral v nič, ne delam panike, predvsem poskušam biti čimbolj praktična.
Mogoče še to, zakaj sem proti konzervam in briketom:
– ker velja za humano hrano, da bolj ko je obdelana (hrenovke, paštete), več je svinjarije v njej, o mesu v takih izdelkih je nesmiselno govoriti, še posebno o kvalitetnih kosih mesa. Zakaj so tako okusni? Ker dodajajo natrijev glutaminat…. ki pa nikakor ni nedolžen. Nitrati in nitriti so strupeni, kancerogeni, seveda so v teh izdelkih v majhnih količinah, vendar se v letih tega nabere veliko. Iz tega logično sklepam, da je v pasjih konzervah neprimernih snovi še več..
– ker bi potem po logiki pričakoval, da bodo zraven tovarn, kjer pripravljajo pasjo hrano vsaj kakšne klavnice, iz katerih’lifrajo’ meso (najbol kvalitetne kose) v tovarne. Pa temu žal ni tako. Beljakovine izvirajo iz soje…, ki jo vozijo z ogromnimi kamioni.
– ker sem prepričana, da taka hrana ni primerna za normalen razvoj in funkcijo zobovja ter mišic na glavi in da pes nima 42 zob, da bi z njimi pobiral odpadke. V naravi ima pes oz. žival s polomljenimi zobmi ali s parodontalno boleznijo zelo slabe možnosti da preživi.
Glavni obrok dajem ob 6 ali 7 zvečer, čez kakšno uro sledi sprehod, vsak večer obvezno umivanje zob.

Peibie, upam, da ne bo to povod za kakšno burno debato o prehrani. Meni in mojim živalim ta način odgovarja, nikakor pa ne trdim, da je najprimernejši. In seveda, če jaz nisem pristaš konzerv in briketov, se mi zdi čisto sprejemljivo, če vsi ostali hranijo svoje živali s tako hrano.

Inka, eno vprašanje oz. zanima me tvoje mnenje.
Vzrediteljica moje psice svoje pse večkrat popoka v kamionet in jih odpelje na obalo (ocean). Tam se teh 19 norcev veselo zabava z lovljenjem rib. Seveda požrejo cele – s kostmi. Tudi doma dobivajo hrano v kosih – cele kose ali celo cele živali, tudi perutnino.
Zanima me, ali je mogoče, da so ti psi toliko prilagojeni takšnemu načinu prehranjevanja (na obalnem delu Peruja so dokazano živeli že vsaj 5.000 let nazaj)? Vemo namreč, kakšne težave lahko nekatere kosti sicer povzročijo…

Lp, Yo

Če to vedno prakticira, jaz ne bi delala panike. Na tvojo pasmo se res ne spoznam, vendar če že toliko časa živijo na tem področju, bi jaz rekla, da so prilagojeni. Razen tega se ribje kosti navadno zapičijo kje v gobcu, goltancu ali požiralniku, pri teh psih pa pride riba cela v želodec, tam se pod vplivom encimov in želodčne kisline ribje kosti verjetno toliko zmehčajo, da niso več nevarne. Znano je, da nekateri psi celo življenje žrejo piščančje kosti in še vse ostalo, pa se jim nikoli nič ne zapiči, kakšen drug pes pa prvič pride v stik s kostjo in že sledi operacija. Je pa res, da si psi, ki stalno mlatijo kosti, pogosto zlomijo zobe (najbolj pogosto zgornje četrte premolarje ali P4).
Je pa tole zame nekaj novega, da lovijo psi ribe. Res zanimivo! Kako velike pa so te ribe?

Inka, hvala za odgovor. Tako nekako sem si zadevo tudi jaz predstavljala – prilagoditev.
Hja… premolarjev si ne polomijo, ker jih večina le-teh sploh nima :-)))))
Ribe so… recimo od velikosti sardel pa tam do velikosti večje postrvi, tudi več (običajno, kar sem jaz uspela videti).
Ja, imajo dobro tehniko lovljenja. Psi zelo dobro plavajo (plavalna kožica med prsti), hkrati pa sprednje šape uporabljajo kot roke (še malo pa bom imela na hladilniku ključavnico, hehehe).

Lp, Yo

p.s. Jaz si tole s kostmi sicer vseeno ne upam prakticirati :-/

Yo, tudi tebi hvala za odgovor, res zanimivo tole lovljenje, bi si ga z veseljem v živo ogledala. Sem pa vseeno mislila, da gre za manjše ribice. A da tvoji psi sploh nimajo premolarjev, ne zgoraj ne spodaj? Koliko zob (in katere, če se ti da napisati) pa sploh imajo. To je čisto novo zame, me pa res zanima.

Lp, Inka

Zdajle bom napisala tako na približno;

Huarmi Delfino Can ima zelo pomanjkljive premolarje, nima skoraj nobenega in nima nobenega caninusa.

Supay ima kakšen premolar več in celo !!! en sam caninus levo spodaj.

Molari so kompletni, ugriz je škarjast.

Lp, Yo

O, kaj takega, da celo kaninusov nima. A je kje na netu napisanega kaj o tem? Saj ti ne bi rada težila, ampak tole me pa res zanima. Kako pa potem žrejo tako velike ribe? Saj gre za precej majhne pse, če imam prave v glavi. Ena večja postrv je zanje kar zalogaj, a ne?

Lp, Inka

Inka, ti poiščem kaj na netu – najkasneje v ponedeljek. V katerem jeziku pa je lahko?
Hja, perujčki so v treh velikostih, jaz imam velike in niso tako majhni 🙂 Psica ima 54cm in 25kg, pes pa 63cm in 32kg.
Postrv zalogaj :-))))))))))))) Ne vem, če si sploh lahko predstavljaš, koliko taki hiperaktivneži požrejo (kje je smajli z izbuljenimi očmi?) :-)))))))

Lp, Yo

Zdajle boste verjetno malo znoreli, ampak bo že kako. Tudi mi naši psički, ki je stara že 2 leti, še nismo umili zob. Povejte mi, če uporabljate kar človeške ščetke in če je potrbna kakšna pasta- predvidevam, da ne taka za ljudi. Naša se bo verjetno zelo upirala, ampak opažam, da ima zobe ob dlesnih rumenkaste in bo treba nekaj ukrent- z raznimi “čikicami” se to ne odstrani.

O, hvala, v ponedeljek bo čisto v redu ali kasneje. Ti bom zelo hvaležna, sem si pa predstavljala tvoje pse precej manjše. Očitno res nimam pravih v mislih. Jaz sem mislila, da iamjo kakšnih 10 kg, za 32 kg pa postrv res ni zalogaj :-))).
Najlažje mi je, če je v angleščini ali nemščini.
Še enkrat hvala!

Lp, Inka

Zivjo Yo!

Prosim, ali mi lahko šposljes clanek, ki si ga objavila v reviji moj pes – na e-mail

Najlepsa hvala,
Natasa

Ne se trudit. Sem pregledala staro pošto in našla. Lep vikend vsem- tudi kosmatinčkom in “nagcem”.

Inka, danes sem bila pri babici in sem si dodobra ogledala Rikin smrdeči gobček. Kako se kateremu zobu reče ne vem, sprednjih zobk nima več, zadaj ima na vsaki strani dva velika črna zobka(spodaj), zgoraj pa so trije, vendar sta 2 že čisto gnila in nista cela. Zelenjave psička noče jesti, od mesa pa samo piščanca, jetrca in želodčke, s katerimi se je danes vidno mučila. Za en obrok je potrebovala točno 37 minut. Riž se ji je napopal na nebo tako da sem ga morala z roko odstraniti.

Ja, Andi, pri Riki se strinjam, da je res prestara za anestezijo, razen, če ni v zelo dobri kondiciji in še v tem primeru pod natančno vodeno anestezijo. Glede na stanje, ki si ga opisala, me ne čudi, da porabi več kot pol ure za en obrok. Očitno je, da ima zaradi tistih nekaj zob velike bolečine, saj sicer tudi psi brez zob hitro pospravijo svoj obrok. Riž se lepi, tudi v obzobne žepe zahaja in tam razpada. Jaz bi ji dala meso, narezano na majhne koščke (toliko, da en košček vzame v gobček in ga pogoltne), mogoče bi dodala makarone… v skrajnem primeru lahko zmiksano hrano, če preceniš, da je to za psa manj boleče in neprijetno. V njenem primeru je že gibanje z jezikom neprijetno.
Veš, edino vprašanje, ki se mi pojavi ob primerih, ki imajo res skrajno slabo stanje v gobcu, je ali je tako življenje sploh še vredno psa. Nisem prepričana, da je za vsako ceno potrebno psa ohranjati pri življenju dokler je mogoče. Seveda to vsak lastnik najboj sam ve, prav tako tvoja babica in ti vesta, koliko je za Riko to sprejemljivo. Jaz sem mnenja, da ni sprejemljivo, da pes shira, ker ne more (fizično) več jemati hrane. Upam, da mi tega pisanja ne boš zamerila.
Lp, Inka

Ne Inka nič ne zamerim, saj pišeš realno. Težko je biti nesebičen pri takih zadevah. Babica je stara 80 let in je pred petimi leti ostala sama. Rika je njena edina “zabava”, pot v družbo, saj na sprehodih lahko čeblja z ostalimi starejšimi. Starejši ljudje imajo drugačno filozofijo glede evtanazije.
Vsakič ko jo vidim, se sprašujem kako resnično veš, da je nastopil tisti čas ko je najbolje, da se posloviš od psa. Rika je drugače še zelo živahna psička, slabše sliši, zato je vedno na fleksiju, slabše tudi vidi in večino dneva prespi. Drugih problemov pravzaprav nima. Ješča je še vedno, z brzino poliže kakšno omakico. Prav tako se sedaj goni in se veselo nastavlja samčkom.
Nekakšen čuden občutek imam, da se bo življenje babice in Rike končalo skupaj oz z majhno časovno razliko.
Me je pa strah; kako pravzaprav razložiš starejši osebi, ki jj je edini smisel v življenju, da gre na pokopališče v spremstvu psa, da se bo od psa treba posloviti?

Ja Taja, kam si pa ti izginila?

Ja, saj popolnoma razumem. In če je Rika še vedno živahna in kaže voljo do življenja, ne vidim razloga zakaj ne bi še dolgo razveseljevala babice. Eden od mojih psov je bil tudi star skoraj 15 let in so že vsi tisti, ki se s psom sploh niso ukvarjali, menili, da bi ga morala uspavati. Je pač tako, da sem psa najbolj poznala sama in dokler je šel z veseljem na sprehod in z veseljem pospravil obrok hrane, zame ni bilo razloga za evtanazijo. Je bil pač grd, gluh, slabo je videl, počasi je hodil… ja, bil je star, ampak mogoče bomo kdaj tudi mi, pa bomo zaradi starostnih težav še vedno ljubili življenje.
Zame je merilo kako veš, da je nastopil čas, volja do življenja, ki je Riki gotovo ne manjka, kot si opisala. Način prehranjevanja bi ji priredila, kolikor je mogoče. Če omakice z veseljem poliže, naj pač je tako hrano.

Tajo smo očitno čisto prestrašili.
Maša, ali ti je znan postopek čiščenja oz. privajanja psa na čiščenje zob? Če boš imela kakšne težave, ti z veseljem razložim.

Ja, bi se zelo priporočila, ker res ne vem, kako bova to speljali. Malo sem že probala (brez paste) pa je tako zelo glavico umikala in premikala, da nisva nič naredili.

Maša, ne vem, kako velika je tvoja psička, zato nekaj besed bolj na splošno. Ker ščetkanje zob za žival ni naravno, jo moraš tega naučiti in doseči, da ti žival zaupa. Z nego ustne votline je najbolj primerno začeti pri mladi živali, ki ima še mlečne zobe, vendar za začetek ni nikoli prepozno. Pri mladičku med igro večkrat sežemo s prsti v gobček in z njimi drsimo po dlesnih in zobeh. Postopek ponavljamo vsak dan, približno 1 teden, ob tem pa nikoli ne pozabimo pohvaliti živali in jo na koncu nagraditi (z najljubšo igračo, sprehodom…). Ko nam žival popolnoma zaupa, kupimo mehko zobno ščetko in zobno pasto za živali. Priporočljiva je uporaba zobnih ščetk, ki so posebno oblikovane za živali, lahko pa uporabimo humano zobno ščetko, vendar pri tem pazimo na velikost. Za majhne živali so primerne otroške zobne ščetke. Naprstna ščetka ni tako učinkovita, zato jo uporabljamo samo pri živalih, ki zavračajo navadno zobno ščetko, ni pa primerna za agresivne živali.
Zobne paste za živali so različnih okusov, mnoge vsebujejo encime, ki preprečujejo nastanek zobnega kamna iz mehkih zobnih oblog. Teh past ni potrebno izpirati in jih živali lahko pogoltnejo. Ne smemo uporabljati zobne paste za ljudi, ker vsebuje peneče snovi, ki dražijo želodec živali. Prav tako vsebuje fluor, ki ga živali ne potrebujejo, ker pri njih karies ne nastaja v takem obsegu kot pri ljudeh. Zavedati se moramo, da je pomembno mehansko odstranjevanje zobnih oblog, ki ga dosežemo s ščetkanjem. » Čudežnih raztopin«, ki bi odstranile obloge z zobnih površin tvoje živali brez ščetkanja, NI.
NEGA USTNE VOTLINE
S ščetkanjem zob pričnemo postopno. Majhnega psa ali mačko vzamemo v naročje, večjemu psu pa se mirno približamo s strani. Z eno roko objamemo gobček s strani, v drugi roki pa držimo zobno ščetko in z njo nežno potujemo pod ustnico. Pomembno je, da držimo gobček trdno, vendar ne tako, da bi živali povzročali bolečino. Pazimo, da ne vlečemo žival za ustnice ali dlako. Na začetku ščetkamo le nekaj zob brez dodatka zobne paste, pri tem držimo ščetko pod kotom 45°, tako da pridejo konice ščetin pod dlesen. Postopoma čistimo vedno več zob, dokler pri enem čiščenju ne očistimo vseh zob. Na ta način očistimo zunanjo površino zob, kar navadno zadostuje. Ko nam žival popolnoma zaupa, lahko poskusimo očistiti tudi notranje površine zob. Pri tem z eno roko držimo glavo navzgor in nazaj, palec pa leži za zgornjim grabilcem na trdem nebu. Zobe čistimo vsak dan ob istem času, da postane del vsakdanjika živali. Večina psov in mačk se na postopek hitro navadi in ga sprejme kot dodatno pozornost, ki ji jo posvečamo. Poudariti moram, da so nekatere živali tako agresivne in nikakor nočejo sodelovati, da pri njih nikdar ni mogoče izvajati ustne nege.
Upam, da ti bo kaj prav prišlo, predvsem na začetku pri čiščenju res ne odpiraj gobčka, ker tega živali ne marajo. Če sem kaj napisala bolj jasno, ti z veseljem še enkrat razložim.