Vida Žabot goljufivka!!!
O Vidi Žabot imam neko nedoločeno osebno mnenje, imam mešane občutke ob sami omembi njenega imena.
Predvidevam (vedeti ne moremo – razen nje same), da je med nune ni nihče silil. Ko je pristopila, se je zavezala k določenim pravilom, ki jih ima vsako članstvo,
že v najmanjšem društvu je tako. Tudi nekdanja ZK je imela določena pravila, ki
se jih ni smelo kršiti. Razumem, da so vsepovsod samo ljudje s takimi in drugačnimi značilnostmi, ki poleg dobrih del, delajo tudi manjše in večje napake.
Tudi nune, duhovniki, škofi imajo povsem človeške napake – saj so samo ljudje,
ki opravljajo službo božjo. Da pa tudi sama ni imuna za napake, pa je že pokazala. Če so jo tarej ta pravila dušila, da je morala ven, bi to storila in pika. Sedaj pa s svojimi izjavami oz. svojim pogledom hoče nekako drugim vbijati
svoje ideje v njihove glave in dokazovati, da ima edino ona prav. Vsi, ki pa mislijo in živijo drugače, so pa godni za psihiatra. Na koncu pa za to filozofijo zahteva še plačilo. Morda je res bolje, da je red zapustila – salezijanci so menda znani kot veliki dobrotniki, samaritani, skratka “v službi” pomoči najbolj potrebnim.
Vsiljuje se mi neka druga misel. Dejstvo je , da je v SLO čedalje bolj prisoten odklonilen odnos do RKC in vernih. Verjetno ni edina, ki je kdajkoli izstopila iz nunskega reda. Vendar je v nasprotju z drugimi izstopila s pompom. Imam občutek, da tudi s pomočjo medijev in prej opisanih dejstev, kuje nek (morda tudi politični?) kapital ali pa ima v ozadju še kakšne višje, drugačne cilje. Imam nek feeling, da hoče pod krinko dobrote (način govora, mimika itd.) prepričati vse v svojo iskrenost in poštenje morda celo neke vrste svetniškost.
Nisem poklicana, da sodim druge ljudi. Lahko pa si o njih izoblikujem svoje mnenje, ki pa je v njenem primeru prej negativno kot obratno. Čas bo pokazal,
ali sem se motila. Po resnici povedano bi mi bilo to ljubše.
Opravičujem se za dolžino!
Nič nisem mimo usekal, Sara, nikjer nisem zapisal, da sta Jana in Slovenske novice klerikalna časopisa. Napisal sem samo, da NA SPLOŠNO vsi Slovenski mediji ( tako tiskani kot elektronski) so jo najbolj “vabili” na vse meogoče intervjuje ravno odkar je zapustila redovniški red. Če se kdo dobro spomni je imela intervju tako na TV Sloveniji ( pri Sandiju Čolniku), kot nedeljski intervju na Valu 202 , kot gostja je bila pri Galuniču, kjer jo je Mario skoraj snedel od veselja , ker je slekla redovniško obleko, pa do intervjuja s Silvom Terškom pa…, pa…., pa…… !!!!
Resda je bila prvič omenjena ob tistem uporu v Razkrižju, ko so se vsi farani tamkajšnje župnije uprli zagrebškemu škofu Slavičku, za kar je Vida dobila naziv Slovenka leta leta 90 – nevem katerega, potem par let niti besedice o njej, pred tremi leti ko je pa izstopila iz reda pa spet kar naenkrat tisti boom , ko ni bilo časopisa , ali radijske postaje, ki ni imela intervjuja z njo.
Tisto o spovedi in nedeljskih mašah je pa izjavila v oddaji Nedeljsko popoldne na TV Slo1 pri Sašu Hribarju v rubriki Kislo jabolko.
Posavec
posavc
sam hotla sem rečt,da tukej pa cerkev, al pa Cerkev, ni čisto nič kriva.
Čisto slučajno so jo našli na il fragnanti in folio 🙂
No ja pa upam,da in če bereš ,si prebral ,al pa boš prebral vse poste…res ni treba ,še enkrat, razlagat.
Je pa res….mediji te lahko okronanajo ali pa poteptajo.
Vem samo kar sem prebrala v časopisu ,to pa je premalo za kakršnokoli sodbo.
Res pa je,da še nisem slišala,da bi stvar demantirala…lahko pa sem tudi prezrla, saj raznoraznih revialnih zadevščin, ne prebiram.
Lep pozdrav
Skoraj v celoti se strinjam s tvojim razmisljanjem. Tudi z tvojo mislijo, da je “dejstvo je , da je v SLO čedalje bolj prisoten odklonilen odnos do RKC”… Le verne bi izpustil, ker jim, vsaj po moje; nihce, razen RKC, nic noce! Zanima me, kje ti vidis vzroke za taksno stanje? Jaz jih vidim v vrhu hirarhije RKC, ki v zelji po podrejanju celotne druzbe svojim merilom in oblasti izgublja stik z realnostjo casa in prostora. Nehote me vse skupaj asociira na zgodovino starega Rima v malem.
O tem, kar me sprašuješ, ne bi tule rada razpredala na dolgo in široko, ker ni
predmet te teme. Poizkusila bom čimbolj na kratko: Verne sem namerno omenila, ker so oni sestavni del RKC. Da se verne jemlje drugače kot tiste, ki to niso, je to
popolnoma jasno skoraj vsakomur, občutijo pa jih verni. Razlike so bile, so in se
stopnjujejo na slabše. Vse se meče v en koš, velike zasluge za negativno prikazovanje pa ima tudi dnevna politika in razno razni mediji. Zvezda stalnica
danes je delitev na rdeče in črne, verne in neverne, take in take, vsi po vrsti pa
pozabljajo (-mo) na Slovenca – Človeka.
Je pa še nekaj, da me v to kar trdiš, utrjuje prepričanje, da velika večina nasprotnikov RKC razmišlja tako kot ti, ker jim (nam) je taka predstava o njej vsiljena. Vsi se počutimo kot neke vsevede o njej. Za veroizpoved se vsak odloča prostovoljno in ne vem za nikogar, ki bi ga škofi, duhovniki ali nune vlekli k maši proti njegovi volji. Da pa hoče biti RKC prisotna v SLO prostoru, jih pa nekako razumem, saj je vendarle krščanstvo na našem ozemlju v preteklosti postavilo temelje naši sedanjosti – tudi slovenski.
Hvala na postenem odgovoru. Res to ni predmet teme, saj sem to naznacil ze ob vprasanju, si me pa izzvala s svojim postom.
Jasno mi je, da so verni sestavni del RKC, vendar se mi vsiljuje obcutek, da vrh RKC , predvsem pa nadskof Rode z njimi mocno manipulira. Jaz sem po svoje veren in sem v casu KPS redno vsako nedeljo hodil k masi, danes pa hodim le ob najvecjih praznikih. Od sredine sedemdesetih delam v podjetju, ki je imelo nekoc dvesto clanov partije na petsto zaposlenih. Nikoli nisem od njih cutil kaksne posebne diskriminacije, razen uzaljenosti enega primitivca, ki ga je srasno prizadelo, da sem odklonil ponujeno vabilo v partijo. Danes hodi k masi veliko tistih, ki so bili komunisti zaradi zelje priti k koritu. In ti so danes najbolj zagrizeni borci proti vsemu, kar ni povezano s cerkvijo. No, to so le moje osebne izkusnje.
Vprasanje sem ti postavil zato, ker sem pricakoval, da bos konkretno navedla, kako ti osebno danes obcutis to delitev na rdece in crne in kaksen pritisk na tebe kot vernico vrsi sedanja oblast in druzba! Menda si to upas napisat na anonimnem forumu?
Vsaj domisljam si, da sem si mnenje o RKC izoblikoval sam, ker sem prebral tako staro kot novo zavezo Svetega pisma, ter sem po svojih moznostih proucil vsaj dolocene fragmente zgodovine RKC. Nimam se za vseveda o njej, vendar se so njene nekatere napake v bliznji zgodovini tako v nebo kricece, da niso vidne samo ljudem s povsem izpranimi mozgani! CREDO OD PRAZGODOVINE VODIJO PASTIRJI IN TI, vsaj po moje, iz razlicnih razlogov VCASIH ZAIDEJO NA KRIVA POTA! Ali tvoja globoka vera ne dopusca vsaj hipoteticne moznosti za to?
Prijatelj, moram te razočarati, če si kaj takšnega pričakoval – neke podatke o točno določenih stvareh. Jaz, povdarjam, jaz in tudi moja družina, nimam te vrste težav. Moram pošteno napisati, da jaz danes, “na sebi”, ne čutim kakšnih poniževanj ali pritiskov (vsja trenutno je tako), ker pač izhajam iz verne družine.
Priznati ti moram (in tudi sebi), da nisem niti oseba z neko globoko vero v smislu pogostega obiskovanja cerkve in dogodkov okoli nje. Da pa živim v duhu, ki ga krščanska vera uči, to pa ja – napr. ljubi svojega bližnjega tako kot samega sebe. Čeprav se mi zdi, da velikokrat zmaga tista druga stran, da mi je bolj mar za druge, nase pa enostavno pozabim.
Poznam pa kar precej ljudi, ki povedo, da ne “dobijo” tega in tega, ker so verni.
Pred mnogimi leti smo res na svoji koži občutili v veliko situacijah, da smo bili
verni diskriminirani. Vendar te moram razočarati, ker ne bom naštevala kdaj, kje
in kako. Lahko mi verjameš na besedo, ali pa tudi ne. Na nek način želim te stvari pozabiti, odpustiti in živeti s pogledom v lepšo skupno prihodnost.
Res pa ob nenehnem bombardiranju v medijih o črnih, rdečih, o samo slabih straneh RKC (priznam da so in še delajo napake – saj so iz mesa in krvi – tako kot napr. midva), Rodetu itd. vse skupaj name vpliva zelo destruktivno. Mislim namreč, da ni človeka na tej zemljici, ki bi vedno delal samo dobro ali samo slabo – sočloveku. Verjetno vsi poznamo izraz JING-JANG – ali drugače – v vsakem slabem je nekaj dobrega, v vsakem dobrem je kanček slabega. Če dobro spemljaš dogodke okoli sebe, lahko ugotoviš, da je res tako. Zato ne morem sprejeti, da se
nekoga nenehno SAMO kleveta, ne najde se pa niti majcenega razloga za kakršnokoli pohvalo. Ali drugače: napake se napihuje do onemoglosti, pozitivne
stvari pa se pometa pod preprogo ali celo sprevrača. Pa ne mislim samo o temi te debate. Na splošno – ne znamo v sočloveku iskati dobrega ampak vsi vidimo drug v drugem samo volka v človeški podobi – pa sploh ni važno kakšni politični ali verski opciji pripada kdo. Zdi se mi, da je življenje postalo nekakšna nenehna kalkulacija, prilagajanje, spreminjanje po vetru, da so sledi iskrenosti in poštenja – res samo še sledi. Redki so, ki so se uspeli povzdigniti nad to raven.
Za konec samo še tole: od nekdaj (tudi v tistih časih!) sočloveka nisem gledala skozi prizmo verske ali politične pripadnosti. Zame je bil in je še vedno pomemben ČLOVEK. Vsak poiskuša živeti čimbolje. To spoštujem, vendar ne sprejemam, da nekdo to dela na škodo sočloveka. Žal pa so med nami ljudje, ki živijo in delajo ravno nasprotno temu. Takšnim se pa najraje umaknem in si mislim, da bo takšno
njihovo ravnanje nekoč pač dobilo primerni epilog.
Prijatelj, se ti zdim čudna ali morda misliš, da se pretvarjam, ker je to anonimen forum?
Draga Trudi, upam si misliti (samo misliti!), da te Prijatelj razume v tem, kar si želela povedati. In … daleč od tega, da bi ti bila “čudna”, zelo daleč. Zdi se mi, da celo jaz razumem to, kar iščeš ti, kar išče še kdo od nas… pot k človeku in od človeka, normalno pot, brez tistega, kar se človeka pač prime ali pa celo od nekdaj drži…npr. verska izpoved, politična usmerjenost, način vzgajanja, odnos do soljudi … Če bi dejala, da nisem verna, bi namreč zatajila in zanikala to, za kar so se trudili starši in v čemer so me vzgajali, če bi dejala da sem verna, bi zatajila svoja prepričanja. Zato je najprimerneje, da zapišem, da pač razmišljam o veri v …….. ČLOVEKA, kot ti in da se sprašujem o nečem, česar si ne znam sama razložiti in iščem razlago o tem pri drugih, ki so mi jo ali sposobni in pripravljeni dati, ali pa mi te razlage ne morejo ponuditi in potem iščem odgovore na ta vprašanja še naprej in …… še naprej in še naprej ……
Tudi meni človek kot ČLOVEK pomeni zelo veliko. Predvsem z vsemi svojimi dobrimi lastnostmi, s svojimi pomanjkljivostmi, malenkostnimi odstopanji, ki jim drugače pravimo tudi “napakice”, z vsem, s čimer človek pač živi in kar je sestavni del njega samega. Ne obremenjujem se s tem, ali nekomu pristojijo kavbojke ali ne, ali močnejši ženski pristoji hlačni kostim ali ne in z obnašanjem posameznikov. To prihranim zase in urejam na sebi.
Človeka pa vzamem takega kot je in se ob tem ne sprašujem niti o njegovi politični pripadnosti, niti o njegovi veroizpovedi, niti o njegovih navadah, ekstemnih zahtevah in razvadah ipd… Ker je vsak človek stvaritev zase in je s tistim, kar mu je dano ob rojstvu (in nekaj malega tudi ob sami zasnovi), kar mu je priučeno, ponujeno, privzgojeno še vedno le človek, kakršen je in s katerim skušam najti prijeten stik, vzpostaviti komunikacijo, ki bi oba naredila zadovoljna in obema morda ponudila neko dopolnitev, neko izpolnjenost, nekaj posebnega, nekaj dobrega, nekaj interesantenga, zanimivega, poučnega ………??? Nobene pravice nimam nobenega človeka ne spreminjati, niti od njega zahtevati drugačnih pogledov na življenje in na svet, niti spreminjanja njegovih navad… Te pravice mi nihče ni dal, vzeti si je tudi ne mislim (to počnemo le pri odločitvah za skupno življenje, pa še tem “spreminjanjem” ponavadi rečemo le “prilagajanja”, ne pa spreminjanja, kar tudi v resnici so, če se dva človeka za to odločita, saj najbrž ne bi bili več zadovoljni s človekom, s katerim smo se odločili živeti, če bi se le-ta “spremenil” nam na ljubo in zaradi naših zahtev, mar ne?).
Jing-jang filozofija, ki jo s pridom uporabljajo povsod v deželah daljnega vzhoda, le nas zahodnjakov se žal ne prime, bi morala biti vodnica v našem življenju, saj bi se z upoštevanjem njenih naukov marsikdaj izognili marsikateri neprijetnosti. V še tako slabi stvari je nekaj dobrega in v še tako idelano dobri stvari, se najde nekaj neprijetnega! Res je, iščimo torej plat, ki nam bol naredila življenje lepo in znosnejše, ne pa nas obremenjevala z mislimi na to, kako bomo drugemu zagrenili tisti kanček njegovega lepega življenja!!
Draga Trudi, všeč mi je tvoje razmišljanje. Lahko je popljuvati vse, kar nam ne ustreza in česar ne razumemo, lahko je dotolči nekaj, kar našim privzgojenim ali v glavah naštelanim “normam” žal ne ustreza oziroma bolje rečeno – za razumevanje česar si niti približno ne želimo vzeti časa, ker bi morali bolj razmišljait, bolj vpreči naš um in poiskati sem in tja tudi kakšen razlog za tak ali drugačen pogled in odnos do določene reakcije, do določenega načina življenja, razmišljanja in ravnanja. Lahko je anonimno napisati par grdih besed o nečem, česar ne razumemo, jih zaviti v celofan pametnosti, umnosti in inteligentnosti, v plašč moralnosti in …. in …… kdo ne ve.
In potem po zaslugi spleta okoliščin, malce nerodno zapisane misli, ki se sprevrže v besede opljuvanega, ki bralcu ponujajo popolnoma drugačno sliko mišljenja ali pa celo manipuliranje z izgorovjenim in povedanim, tolči in dotolči človeka! Oja, to je zelo lahko. In to ljudem, za katere mi mislimo, da so ljudje. Pa so res? Mar nismo ljudje v srcu kdaj pa kdaj zveri, ki si želijo krvi in jo poiščemo tam, kjer vemo, da bo pritekla? Krvi bitja, ki ga ne poznamo, ne čutimo do tega bitja nič posebnega, nismo nanj vezani, ne čustveno, ne kako drugače in pri katerih si želimo le …….. krvi? In udarimo…. z besedami, ki so ostrejše kot najostreje nabrušeni nož? Z jezikom, ki prekaša moč vsakega, s še tako močjo zavihtenega biča? Zaželimo si, kot da smo sam Bog, žrtve in jo zahtevamo od tistega, ki nam da edino, kar nam lahko da … samega sebe……..svoje krvi …..hote ali nehote, ponavadi celo po resnični nesposobnosti vpogleda v posledice besed, ki bodo prostodušno inb morda celo dobornamerno, brez zlobe, brez vsakršne slabe misli, vrele iz nas !
In vsega tega, želje po krvi, želje po tem,da bi nas videli bolj čiste, kot smo, si želimo, ko tolčemo po ženski, ki je naredila nekaj, kar si sami nikoli ne bi upali, zdaj pa mora reva paziti na vsako izrečeno besedo, na vsek narejeni korak, na vsak gib, ki bi v nas lahko vzbudil “provokativno” razmišljanje, na izrez obleke, ki jo nosi, na vsak trenutek svojega življenja??
Če bi bila na njenem mestu, bi se vprašala: Mi je tega res treba bilo ? Mi je bilo treba iti v levji brlog k lačim živalim? Mar bi ostala, kjer sem bila in pod sivim krilom in belo avbo živela življenje normalnega človeka, ob katerega se nihče ne bi spotikal? Le zakaj sem si zaželela ženskega kostima marelične barve, uhanov in zapestnice, lepe firzure, le zakaj sem si zaželela dopoldan kave v barčku, namesto obvezne molitve v kapelici? Izognila bi se vsemu, kar me je doletelo, ker sem kot človek po letih in letih spoznavanja seme sebe želela biti ……….ČLOVEK – ŽENSKA ???
Oh, kako lahko in pomirjajoče za nas same je govoriti o napakah drugih … da le ob vsem tem pozabimo nase, na svoje težave, na svoje neizrečene želje, tihe in nizovedane težnje, hrepenenja… kako lahko je tolči po vratih soseda in od njega zahtevati prijaznost, poštenost, iskrenost, naravnost, duhovnost, čistost, …….. da smo le hudo zaposleni in da se tako izognemo bojazni dočakati dne, ko bo nekdo potrkal na naša vrata in od nas ne zahteval vse to …..
Trudi, ne boj se, Prijatelj te razume, marsikdo te razume, tudi jaz ……..
marija (1)
Ja, mislim, da imava midve (tudi Prijatelj?) neko rdečo nit v najinih razmišljanjih.
Čeprav, mea culpa, tudi jaz včasih podležem, da me kaka stvar moti in pridejo
na dan neka čustva, ki jih ne želim. Vendar se zavedam, da so v vsakem od
nas. Odvisno od zunanjih “dražljajev” in trenutnega psihofizičnega stanja lahko
kulminira in se izraža na način, kot pri vseh drugih ljudeh. Velikokrat sem se
že razjezila zaradi te in one stvari, pa mi je bilo takoj žal. Komu pa pravzaprav
škodim s tem? Sebi v prvi vrsti, nato mojim najdražjim, na koncu lahko pride do tega, da tudi povsem neznanim. To pa ne bi smel nihče dovoliti. Zato se trudim, da tisto “tajezljivo” stran krotim v čim ožjih mejah, da poskušam razumeti tudi tuja dejanja, čeprav so, po moje, skregana z vsako logiko. Kljub vsemu povedanemu, nisem ne nadčlovek, ne svetnica, niti razsodnik, niti se imam za boljšo od drugih. Sem samo povprečna žena, hči, mati, sestra, sodelavka, prijateljica, ki išče v sebi in drugih boljše “sestavine”. Tuja dejanja se me dotikajo, iz njih potegnem določene zaključke, se tudi izrečem o svojih pogledih, nisem pa poklicana za kakršnekoli obsodbe. Na koncu koncev živimo v skupnosti različnih ljudi, ne pa
v neki kletki sami in osamljeni. Od vsega, kar me lahko doleti, mi je najhujša
pomisel, da bi morala živeti sama samcata. Želim si družbe, pa čeprav ljudi, ki imajo drugačen pogled na življenje kot jaz. Smo ljudje, ki znamo komunicirati med seboj z besedami. Konec koncev tudi razlike so lahko samo tanke linije, ki se nenadoma kar razblinijo in jih enostavno ni več. Pogovor – to je ključ.
Kar se pa ge. Vide tiče, sem pa povedala že prej. Morda so bili čisto človeški razlogi za njen izstop, morda tudi ne. Toda, če smo že komentirali, bi rekla le,
da je bilo okoli tega preveč pompa, vsaj za moj okus. Ker sama ne maram
svojega življenja obešati na veliki zvon, ker mislim, da je moje in življenje moje družine naš intimus, naj si bo v “dobrem ali slabem”, menim, da bi se zadeva
lahko odvijala kako drugače, ne pred očmi vesoljne Slo. Rezulat pa je, eni jo
občudujejo drugi pljuvajo po njej. Če je bil njen namen dober, se mi žal zdi, da
je učinek zelo vprašljiv. Zopet smo na dveh bregovih. Ljubezen, ki pa je osrednja
nota njenih predavanj, nekako zbledi ob vsem tem. Žal. Čeprav se mi zdi, da ima
tisto NEKAJ. Vendar vse skupaj nekako preveč diši po komerciali, ne toliko po
humanosti, dobroti, velikem srcu.
Za primerjavo: Mati Terezija je razdajala svoje veliko srce – dolga dolga leta v popolni anonimnosti. Toda njena dejanja dobrote za druge, pomoči potrebne, so
jo vzdignila v žensko, ki je močno zaznamovala 20. stoletje. Delala je za ljudi, jih
prosvetljevala, zdravila, bodrila, živela z njihovo bolečino in bedo – brez pomoči medijev oz.. niso jo “naredili” mediji”. Njena dejanja so danes sinonim za dobroto.
Vida Žabot
Ko prebiram te vrstice, se spomnim pesmice iz spominske knjige
Malo hvale veliko graje
svet daje in je dajal,
krivde zapisuje v skale,
a dobrote v vodni val.
Ne razumem, da jo tako grajate. Tudi za prevod iz italijanščine v slovenščino si je morala vzeti čas , da je članek poslala v revijo Jana.
Veliko dobrega je že naredila , zato ne pljuvajmo po njej.
maca
Draga Trudi,
tokrat si me pa cisto razorozila. Ce zacnem od konca tvojega posta, naj ti povem, da se mi ne zdis nic cudna, ampak zelo zanimiva oseba. Zato sem ti tudi repliciral, kar na tem forumu storim, bolj kot ne, izjemoma. Zdelo se mi je, da si clovek, ki ima in zna veliko povedat, zato sem te malo pobezal, v upanju, da se bolj odpres. In si… Hvala ti zato.
Vidim, da sva glede najine slucajno odprte teme na isti valovni dolzini. Tudi ce ne bi bila,bi bilo povsem v redu. Ne vem, ce imava prav,zagotovo pa misliva z svojo glavo in se ne ravnava po trenutnem vetru.
Glede ponizevanj in pritiskov in celo zlocinov nad vernimi tudi jaz vem, da so bili. Krivic , ki so jim storjene , ne moremo povrnit. Predvsem pa ne moremo na njihovem mascevanju graditi bodocnosti. Nismo pa jih storili mi, zato se z njimi ne smemo obremenjevati. Midva nimava kaj odpuscat in pozabljat, ker nisva del njihove zgodbe.
Kaj je globoka vera je cisto filozofsko vprasanje. Summa theologica pravi: “o Bogu ne moremo reči kaj On je, temveč samo, kaj On ni”. Ne moremo ga opisati kakšen je, temveč le kakšen ni.
Resničnost je tu, Bog, karkoli že to je, je tu in nas obdaja. Mene od nedeljskih mas odbijajo politicne pridige in hinavstvo tistih, ki so eno uro verniki, potem pa zivijo povsem v nasprotju z nauki kakrsne koli vere ali pa jo tolmacijo sebi v prid. Mene osebno Rode mocno asociira na Jude, ki so beroč sveto pismo in sklicujoč se nanj, križali Kristusa.
Prekleto imas prav, ko pravis: “ne znamo v sočloveku iskati dobrega ampak vsi vidimo drug v drugem samo volka v človeški podobi – pa sploh ni važno kakšni politični ali verski opciji pripada kdo.” Mislim, da zivis zelo modro. Ostani taka se v naprej. SRECNO!
E, moja Marija, hvala ti in “skidam kapo”! Tako kot obicajno nimam kaj komentirat in dodajat.
Edino, kar te lepo prosim, da cimprej spet zapljujes v svoj maticni pristan, ker te tam zelo pogresamo in tezko pricakujemo. RES! Ne vem zakaj si naenkrat poniknila? Ce sem jaz kaj kriv ali ti lahko kakorkoli pomagam, mi napisi na mail.
Lepo nedeljo!
Trudi,
vsi lovimo ravnotezje med dobrim in slabim in vsi podlegamo slabemu. je, kot pravis, z jezo skodimo predvsem sebi, pa nato tistim, ki jih imamo radi. V resnici, pa je potrebno pobegniti iz te programiranosti življenja, prepričanj, umišljanja ter prodreti v resničnost življenja. Kako, pa jaz sam ne vem! .
Glede Vide, pa bi rekel; Pustimo ji ziveti! Sama odgovarja za svoja dejanja. Potrebno je ljudi poskusat razumeti in ne obsojat! Skoraj vsako stvar in vsakega človeka, ki jih pogledamo, gledamo skozi lastne predsodke. Najbrz je resnica nekje v sred in je vmes vsega po malem. Mislim, da smo Marici, ti in jaz glede tega na isti liniji.
Ko nekdo pridobi svet, moč, ugled, zmago, uspeh, čast in tako dalje, obicajno izgubi svojo dušo. Mediji pa iscejo senzacije, tako kot pocnejo mediji povsod po svetu..Razlika je le v tem, da so pri nas novinarji se vecje hiene, ker vedo, da tudi za najvecje lazi ne bodo kaznovani.
Malo bo tudi tvoj, ker ga dobesedno ne bos mogla prevest, posebej zaradi arhaicnosti Sheakesperovega jezika. Precej dvomim, da obvladas jezik, ki so ga govorili Angleži pred petsto leti. Sicer pa se mi zdi tvoja primerjava povsem neumestna, ker ni mogoce primerjati dramskega dela z nasvetom v populisticnem casopisu. Nekateri nasveti in dejstva so univerzalna in jih ni mogoce olastninit in zavarovat kot intelektualno lastnino.
Prijatelj moj, nisi ne rojen, no narejen, ne “uštiman” tako, da bi se lahko meni zameril. Sicer pa, kaj bi bilo, če bi me tvoje besede, mene, kot anonimnico, karorkoli zadele, se me prijele? Nič, en velik nepomemen nič, mar ne? Kot pri mnogih ostalih, s katerimi izmenjujemo svoja mnenja in gledanja? Zameri mi Tommy, zameri me marisketara “ženska” (ženska v narekovajih zato, ker nikdar ne moremo z gotovostjo grditi, da je za “ženskim” nickom res ženska….), antipatična sem lahko marsikomu tuka gori, a se vprašam le: se ima za to smisel sekirati, se ima smisel za to razjedati? Ne, nikakor, smo le “osebki”, bi marsikdo dejal, ki si nekaj povemo. In smo – kljub anonimnosti, kljub skritosti pred vsakomur in vsem, LJUDJE. In kot človek, se ti meni, dragi prijatlej, ne moreš zameriti, te preveč poznam, že leto dni in še malo. V tem trenutku ne, kolikor te poznam, ne moreš užaliti, ne moreš me razjeziti, če bi me razjezil, me še vedno ne bi užalil, bi le dopolnjevala in argumentirala svoja stališča in mnjeja, izmenjavala gledanja…… ta pa so včasih res malo drugačna, kot si človek pač želi, kajne. In ko so drugačna, vendno enega od sogovrnikov to prizadene, tako ali drugače. In za to, da se ta različnost preargumentira, predebatira v sebi, prenese, prediskutira v sebi, dopolni z novim gledanje, dopolni z novim videnjem, dopolni z vsemi platmi videnja, asociiranja, sprejemanja, doživljanja, za to pa je kdaj pa kdaj potreben določen čas.
Le kako bi lahko bil za vse to kriv ti? Ne morem razumeti, da se v tebi vzbujajo taka in podobna vprašanja? NE, NE MOREŠ BITI TI KRIV ZA TO VSO NASTALO SITUACIJO, NIKOLI, NEVER, NEVER!! Če je kdo kriv, sem samo in zgolj sama. Ker sem neumna in naivna in si mislim, da vsi razumejo, kaj želim povedati. In ker sem numne, dobim pač pojasnila, ki odgovrjajo tistim, ki počaneje dojemajo reči in stvari, iz katerih je sestavljen svet in življenju v svetu. Nič nimaš pri tem in nikoli ne boš, kot prijatelj na tej strani življenja, na straneh foruma, žal, res žal, pri tem tudi imel. Potolaži se. Nisi kriv in ne boš kriv za noben dogodek v zvezi z menoj. Lep dan in /hm, no ja, v matični pristan sem se javila!!!, javim se morda ob priliki še kam …) prelep in prečudovit vikend ti želim, prijatelj moj resnični!
marija (1)