Spoštovani,

nisem novinka na teh forumih – že kdaj sem kaj napisala in tudi dobila nasvet, za kar se zahvaljujem. Pišem, ker se kar vrtim v nekem začaranem krogu, nenehno utrujena, izčrpana, ne vidim smisla in še manj veselja do življenja. Vem, da sem depresivna – vsi klinični znaki kažejo na to, a zdravila nazadnje niso imela pozitivnega učinka, ampak negativnega (še manj volje do življenja, samomorilen misli). Naveličana sem tega, da se moram prepričevati, da je življenje lepo in vredno živeti – takšno se mi zdi življenje kot pojem, kot danost, moje življenje pa je ena sama bitka. Odkar vem zase, se borim: ali proti nečemu ali za nekaj. In tega imam dovolj. Boriti se proti svoji žalosti, proti obupu, proti pesimizmu, nesmislu, strahovom. Biti vedno močna in za vse na voljo, vse koordinirati, bodriti, tolažiti, za vse skrbeti … Utrujena sem od skrbi za druge. Zmeraj je bilo nekaj, kar me je izčrpavalo – primarna družina, skrbi v svoji družini, služba. Vedno je nekaj (kar je sicer normalno), a jaz ne morem več. Včasih me od psihične izčrpanosti in depresije dobesedno boli telo – komaj vstanem, čutim bolečine po vsem telesu (kot bi imela gripo), vrti se mi, zmanjkuje sape, a se še  kar prisilim, vstanem in grem dalje. Zdi se mi, da se ne morem in ne smem ustaviti, dokler še stojim in delam. In to gre. Čeprav težko. A dokler še lahko funkcioniram, bom do zadnje sape. Verjetno od tega dobesedno ne “padeš dol”, ali?

Enostavno se čutim izžeto, izčrpano od starih in novih bitk in hkrati ne vidim možnosti iti na bolniško (direktorska funkcija) in pustiti drugim, da delajo “moje” stvari.

Ne vem, če sploh obstaja kak nasvet ali rešitev – že zapis je bil naporen …

Pozdravljeni,

vaš zapis ne zveni kot navadna utrujenost, ampak kot stanje človeka, ki je predolgo nosil preveč. Skrb za druge, odgovornost, delo, družina in občutek, da se ne smete ustaviti, lahko človeka izčrpajo do te mere, da začne govoriti tudi telo. Bolečine, vrtoglavica, težko vstajanje in občutek, da ste brez moči, so lahko znak, da je v vas veliko nečesa, česar sami ne zmorete več predelovati.

Ne bi se zanašal na to, da človek “ne pade dol”, dokler še funkcionira. Včasih je prav to, da še vedno zmoremo, največja past, ker se resnost stiske spregleda. Navzven človek dela, ureja in skrbi, znotraj pa je lahko že zelo sam in izčrpan.

Zato se mi zdi pomembno, da si poiščete resno psihoterapevtsko podporo. Ne zato, da bi vas nekdo učil še bolje zdržati, ampak da bi lahko v varnem odnosu začeli odlagati nekaj tega bremena in počasi razumeti, zakaj ste morali biti tako dolgo močni, odgovorni in na voljo drugim.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj