Tašča, pusti sinu, da odraste!
Tašče gor in tašče dol.
Včeraj je pri nas počilo. Moj dragi v službi že drugi večer do 12. (pač tako delo, kaj čemo), tašča spet na dolgem obisku. Zvečer dam otroka spat, sama pa se usedem h knjigam. Pride tašča (pozabljena in osamljena in klepetava). Pa pravi: Ali je moj sin že oddal dohodnino? In menca, da bi pridobila moje “dovoljenje”, da ga pokliče in opomni. Ta njen sine ima 42 let in če bog da, bo še letos končno dokončal visoko šolo.
In meni se prižgejo vse luči in povsem hladnokrvno, ampak precej nevarno rečem dragi taščici: Zdaj je tega dovolj. Pusti svojega sina, da odraste. Če dohodnine ne bo oddal, bo čutil posledice, žal tudi cela družina z njim, saj so to finančne posledice. Sicer pa, lahko bi mu zaupala, saj je odrasel moški in dohodnine ne oddaja prvič.
In nato je moji zlati taščici čeljust padla dol in je rekla, da gre spat. Popoldne bo zabavno (spet sem sama, brez partnerja).
Kaj pa ve menite o tem, kako nekatere mame privežejo z vrvicami lažne ljubezni (in na drugi strani sovraštva) svoje sinove in jim ne dajo dihati, še ko stopajo že v drugo polovico življenja??????
Marička
Ja, taščini nasveti so vedno pri snahah sprejeti tako zelo negativno…vsaj tako berem na forumu..jaz pa sem vsa srečna in vesela, če mi tašča sploh da kdaj kak nasvet…v svojega sina pa se sploh ne vtika..nasprotno še ona njega vpraša za nasvet o nabavi kakega gosp.aparata!!! in nasplošno zelo veliko da na sinovo mnenje. vmešavala pa se nikoli ni!
meni je tašča povedala sledeče:
ona je imela za taščo zmaja in svoji snahi nikoli ne bo privoščila žal besede, kaj grdega, ampak bo z mano ravnala tako kot s svojo hčerko (no, zadnje čase ravna s snaho veliko lepše kot s hčerko, ampak to je druga zgodba). vendar na splošno ugotavljam, da tašče pač povzamejo vzorce od svojih tašč in se tako obnašajo do snah.
zato ti predlagam, da malo poizveš kakšno taščo je imela tvoja tašča in ti bo marsikaj jasno!
no, cefizelj, tukaj se strinjam s tabo. z zanimanjem berem vse poste o groznih taščah, in kar nekako ne morem razumeti. Sicer res ne morem vedeti, kakšna je v resnici situacija, ampak jaz bi rekla isto kot ti. Ne vem, če je oddal, najbolše, da ga pokličeš in vprašaš. Zakaj bi se jaz razburjala zaradi tega? Saj bo njemu zoprno, da ga pri njegovih letih gnjavi mati, bo že kaj ukrenil v tej zvezi, ali pač ne, kakor mu bo pasalo.
Jaz imam bolj občutek, da vse te zoprne tašče čutijo neko grozno čustveno praznino in pač iščejo pozornost drugje. Saj veste, kot otroci, pozornost za vsako ceno, pa čeprav negativna.
Predvsem pa se ne bi nikoli bala, da mi hoče tašča prevzet družino ali pa nazaj vzeti moža!! lepo prosim! Kakor hitro se je dalo, sem navezala svoje otroke z babicami, tako da so danes neločljivi. In od tega ima koristi VSA družina.
In tako kot pravi MojcaEJ: taščini nasveti so vedno pri snahah sprejeti tako zelo negativno. Le zakaj??
Pa lep dan!
AJA
Jaz imam tudi občutek, da imam samo jaz fejst taščo. Nikoli ne teži, se ne vtika v našo družino, kadarkoli jo potrebujemo nam je na razpolago res je enkratna!!!!! Trlam tok, tok, tok, da se ne obrne! Ko pa tukaj berem kaj vsega so vam zmožne tašče naredit me pa kar srh spreleti. Punce ne dajte se!!!! Želim pa vam tako taščo kot jo imam jaz!!!
Res je, moja tašča ima veliko čustveno praznino, ne živi in uživa svojega življenja, in iz tega razloga se vse svoje življenje vtika v življenje svojih otrok. Večidel kar shajava, me pa pri njej (in najbrž bi me pri vsakem) najbolj moti to, da skuša svoj vrednosti sistem prodajati kot edino možnega. Biti premožen in vse podrejati denarju, to je njen glavni moto. Najin pač ni. Hkrati pa ne zna ohraniti neke razdalje, čustvene in konec koncev tudi verbalne, do svojih sinov in njunih družin.
Kot sem brala nekaj dni nazaj, bi njo povsem lahkega srca uvrstila med tiste mame, ki so rodile otroke, da jih na stara leta imajo in da jih z občutki krivde stalno vežejo nase. Moj partner je potreboval veliko, veliko let – po 30- em, da je počasi spoznal, da skrb njegove mame ni čisto zares samo skrb, ampak neka prikrita kontrola.
Češ, jaz skrbim zate, da si prehranjen, obut, oblečen in zlikan, ti pa mi moraš poročati o svojem urniku, občutkih, zaljubljenostih, prijateljih, odnosih z njimi, itd. Vsakodnevno telefoniranje parkrat na dan, če je slučajno odsotna, če je spet pri nas (in to je večino dni v letu), pa klic v službo v stilu “Kaj pa naj danes skuham, kaj pa boste jedli? In vedno znova odgovor: Hvala, ni potrebno, oba jeva v službah in ko pridemo domov, sama z veseljem skuham za vso družino, saj se pri kuhanju zabavamo. In potem spet klici, da bi ona strašno rada kaj naredila, pa ne more. In potem spet klici, da je poštar prišel, pa spet da me je nekdo klical (imamo ISDN!!!), itd. Iz dneva v dan. To pa najbrž več ni samo materinska ljubezen, a ne?
Saj vsak dan znova, s polno mero tolerance skušam shajati, vedno mi pa ne uspe. Ali pa ji morda povem samo tisto, kar si nikoli ni priznala.
Marička
hm, tovrstna situacija se pri nas ne bi mogla zgoditi – JAZ BI VEDELA, ALI JE ODDAL NAPOVED! SAJ SEM VENDAR NJEGOVA ŽENA – bi rekla le, ja, sva jo naredila in oddala (ali pa nisva)…
Tašče so velikokrat zmaji, se stinjam, velikokrat pa smo me snahe preprosto preobčutljive in zdi se mi, da nekatere kar čakate, kako bo tašča naredila napako, da bo spet lahko ogenj v strehi (saj je verjetno obratno tudi, a ne?) Ampak – kje je tukaj konstruktivno reševanje težav?
Jaz menim, da je veliko na tem, da se ljudje zmenijo – dogovoriš se za pravila, ki veljajo (za vse, ne le za tašče 🙂 – poveš, da te moti, da je preveč na obisku, da bi rad imel mir, da bi bilo lepo, če to vpraša direkt sina, da ti ne boš poštar … imam precej v vse vtikajočo se taščo, s katero sva imeli nekaj konkretnih pogovorov, od takrat imam mir… ne le, da se tašče obnašajo, kot so bile tretirane same od tašč, tudi ne znajdejo se – ne vedo, kaj vam lahko povejo, kaj ne, kje je meja — to jim je treba povedati, meje je treba postaviti. Prepiri pa jih ne postavljajo, pač pa le odrinjajo ljudi. Če nekdo po nekaj pogovorih še vedno ne šteka, potem šele lahko zapremo vrata 🙂
Brez zamere
T.
Pozdravljena Marička!
Vse kaže, da druge niso povsem razumele, kaj želiš “povedati”…
Morda se bo zato to marsikomu zdelo še manj verjetno ali neprimerno, ampak jaz imam podobne “težave”, le da je situacija obrnjena. Tako, da tast (in v občutno manjši meri tudi tašča) ne pusti odrasti svoji hčeri (moji ženi) na enak način.
Klicarjenje po telefonu večkrat na dan in vsak dan(!) za vsakršne malenkosti (kako smo, kaj bomo jedli, ali naj oni kaj skuhajo, ali kam gremo, kaj bomo počeli, pa kje se trenutno onadva nahajata, pa kaj sta vidla…), tako da je to za našo družino kar obremenjujoče in neprijetno.
Žal pa to najbolj občutim le jaz, žena vse to razume predvsem kot naskončno ljubezen in skrb za njo s strani svojih staršev (in tako tudi sama vrača klice in se zahvaljuje za vsa “sporočila in skrb”), in ne uvidi, čeprav sva se o tem nekajkrat že pogovarjala, da to le ni več samo očetovska (starševska) ljubezen, ampak da gre tudi za druge razloge, ki so za nas moteči in nas obremenjujejo, pa tudi dolžni jih nismo reševati, saj imamo “svoje” življenje. Še posebej gre za dolgčas, čustveno praznino in kar po mojem mnenju najbolj izstopa, za neke vrste nadzor in kontrolo. Celo tako daleč je vse skupaj, da niti minuto ni mirna, dokler ne pokliče nazaj na morebitni zgrešen klic, ali če jo skušam “prepričati”, da naj pokliče kasneje, saj zagotovo ni nič tako zelo pomembnega, da bi se mogla slišati tisti trenutek, in naj se zato do takrat raje fizično IN čustveno posveti nam, torej svoji družini. Kaj šele, da bi morda skušala svojim staršem “povedati”, da je skrb za primarne potrebe naše družine NAŠA skrb in, da nismo tako nebogljeni kot majhen otrok in bi zato ne znali ali mogli poskrbeti za svojo varnost, dobro počutje in še kaj… Le predstavljam si lahko, kako bi šele bilo, ko bi tudi živeli skupaj…?
Vse to je zelo moteče. Sem in tja dobim celo občutek, ki izhaja iz vsega, kot da nisem poročen “samo” z njo, ampak tudi z njenim očetom in mamo…
Dobrodošel bo kakšen uporaben in “kulturen” predlog, kako te reči odpraviti oziroma vsaj omiliti.
Lp.
Še ena, ki ji tašča ne da miru. Moža (edinčka) pri 35. letih velikokrat sprašuje, ali je naredil to in to, kakšne npr. hlače ali srajco si je kupil, ali so v redu oz. ali so lepe (jaz pravim, da ima vsak svoj okus, zato pač ne bo kupil takšnih stvari, ki mu niso všeč), sprašuje, zakaj ne obleče puloverja, če je pa zunaj mraz (in to ga vpraša 5x v treh dneh), mu soli pamet, kaj je dobro in kaj ne; skoraj vsak dan me sprašuje kaj bom skuhala oz. ali bom kaj dobrega skuhala, mi z rož pobira suhe liste, če je slučajno kakšen (čeprav jaz sproti skrbim za rože). Ko prideva iz trgovine, velikokrat »čisto slučajno« pride na stopnišče, da se razgleda kaj vse sva nakupila, moža, ko pride iz službe prav tako že največkrat na stopnišču počaka, da mu pove to in ono. Se mi kar koža naježi, ko začne s takšnimi stvarmi, vprašanji in pripombami. Še bolj pa me potem razkuri, ko moža pravzaprav največkrat to sploh ne moti oz. pravi, da se mu ne da z njo prerekati, ker itak ne bo zaleglo (res je sicer, da če že kdaj kaj reče nazaj, nič ne zaleže, saj se lahko samo obrne in pove zopet isto stvar ali pripombo).Tako se obnaša kot da je ona najbolj pametna na tem božjem svetu. Ko sva si urejala in opremljala stanovanje, je vedno imela podajala svoje predloge, vendar na tak način kot da je njen predlog najboljši (za opremljanje moraš imeti okus, je enkrat dejala na tak način, da je hotela povedati, da ga midva pač nimava; še vsak, ki pa je prišel k nama na obisk, je stanovanje pohvalil). Saj je tudi tast kdaj dal kakšen predlog, vendar je vse skupaj povsem drugače izpadlo, povsem nevsiljivo.
Dodatno pa me razkuri tudi to, da svojega sinka nikakor ne more izpustiti od sebe, mož pa mi zopet pravi, da pretiravam. Tast je povsem doumel, da sva midva skupnost zase, onadva pa zase, tašča pa tega ni in ne bo nikdar doumela. Trenutno sem na porodniški in ko sem se vrnila iz porodnišnice, je tast prvi dan bil samo enkrat pri naju, med tem ko je tašča vsaj 5x prišla gor. Tudi sedaj vsako dopoldne pricaplja k meni, enkrat kar tako, da vidi če je njen vnuk »še živ«, drugič mi prinese pošto, vmes pa še kaj najde. Seveda potem pa še pride popoldne, ko je njen sinko doma.
Uh, tole pa sem naložila. Saj vem, da se ene ubadate s še večjimi problemi, ampak jaz svoje tašče ne prebavljam več (večkrat se sama pri sebi zasmejim moji želji, da bi enkrat zadela na lotu, da bi se lahko odselila v lastno stanovanje ali hišo (potem bi pa telefon zvonil non stop ….).
Velikokrat berem o taščah in kar ne morem verjeti, da se to res dogaja.
Jaz imam super taščo. Boljše ne bi mogla dobiti in si jo želeti. Tudi meni je povedala, da je imela grozno taščo. Mogoče je res nekaj na tem, kako so se one nekoč počutile. Nikoli ne teži, ampak se nam samo trudi ustreči in nam pomagati. Včasih res ne vem, kaj bi brez nje. Vesela sem, da jo imam in mislim, da je tudi ona zadovoljna z menoj. Še posebej sedaj, ko ima težko pričakovano prvo vnukinjo. V Vzgojo se tudi ne vtika, tudi prizna, če hčerko preveč razvaja. Sicer za to so pa babice, kajne?
Berem pismo od Taje…
Moja tašča sedi na klopci zunaj in pride moj dragi ves slečen in mu reče, naj se gre oblečt, da ga ne bo zeblo. Meni je to tako lepo, ker vem, da ga ima rada. Me ne moti.
Ko si kupiva kaj novega, si ne moreva kaj, da ne greva tisto pokazat. In ko vidi, da sva midva zadovoljna, je tudi ona. Včasih sicer reče, da ji kakšna stvar ni všeč, ampak to je njeno mnenje, midva si misliva svoje.
Pa tudi kakšen suh listek mi odščipne iz rožic, nisem nič huda, rečem ji hvala, pa je ona zadovoljna, jaz pa tudi:).
Pa tudi sprašuje me, kaj bom dobrega skuhala, res ne vsak dan, ampak… In če nimam nobene pametne ideje, včasih reče – npr. mi bomo imeli pa zelenjavno juho, bi vidva tudi? In odgovor na vprašanje ja pač – ja ali ne.
Mislim, da je veliko odvisno od človeka, do človeka, kako odreagira, je pa res, da pa je veliko odvisno tudi od tega, s kakšnim tonom ti tašča ponudi svoje mnenje, da nasvet, s kakšno kretnjo odščipne listek, itd.
Za vse tiste, ki imate zmaje – uboge ste:(.
Meni se pa zdi da moja tašča hoče dopvedati svojemu sinku, kako se je ona matrala ko je bil majhen pa še naprej ko je odraščal in da pričakuje, da zaradi tega mora spoštovati vse kar mu pove, da je njena zadnja beseda. Na začetku sva imela hude težave zdaj pa je v redu ker je res, da se moškim odprejo oči šele ko dobijo partnerja in skupne interese. Končno je zadnjič mami povedal, da nima prav (debata je bila dolga in upam, da je zalegla.)
A si predstavljate, da zadnjič ko naša punčka ni spala in je bila ura 10 30 (ponavadi gre do 8 že v postljo) je rekla “ja tako je treba” ti tudi nisi hotel zgodaj spat (jaz to razumem kao poglej kako je to ina kako je meni bilo) moja mami pa je vprašala ali jo kaj boli, da še ne spi ali pa je mogoče po dnevi veliko spala. Vprašam se zakaj potem dve različni reakciji na takšen banalen primer?
Jaz pa niti ne vem a je tako grozna ali ne, ampak jaz je enostavno ne prebavljam in je ne morem niti videt;
– ves čas pametni nasveti,
– vprašanja kaj smo, kaj bomo jedli in ko nama enkrat pač ni pasalo in pač doma nisva jedla, je čist ven padla, češ, njen sinek ni jedel,
– najbolj mi grejo na živce njena opravljanja – vsa njihova kolica ve kaj sva midva jedla, kaj ne, kdaj je sinek to, kako grozna je ta mlada, kdaj sva verjetno skregana, kadaj sem jaz prdnila, kdaj je on… tako da je že kar nerodno priti tja na oisk, ker vsi poznajo vse podrobnosti (seveda je večina izmišljenih in sproduciranih v njeni glavi) iz najinega življenja – mimogrede, NE ŽIVIMO SKUPAJ!,
– ne prenašam tudi njenega konstantnega vmešavanja v vzgojo in stalnih pametnih nasvetov, kako otroka zebe, kako mu je vroče, kako se bo prehladil, kako je takšna vzgoja nepravilna, kako….,
– niti ne prenašam njenega stalnega tarnanja in jamranja nad življenjem, možem, zdravjem…
torej še enkt sporočam, TAŠČE NE PRENAŠAM IN BI BILA NAJSREČNEJŠI ČLOVEK NA SVETU, ČE JE NE BI NIKOLI VEČ VIDELA.
Zdaj tvegam, da me bo kdo napadel – ampak – tiste, ki ne prenašate pametnih nasvetov svoje tašče, vmešavanja v vzgojo itd. – ste že kdaj pomislile, da se tako počutite zato, ker ste premalo samozavestne in prepričane v svoja dejanja in se počutite ogrožene?
S tem ne mislim nič slabega, ampak taka “alergija” na nekoga, ki ti je dejansko rodil človeka, ki (naj bi ga) ljubiš in si z njim pripravljen biti skozi življenje … ne vem, vem da so nekatere tašče zmaji, ki dejansko želijo “snahi, da bi čimprej padla po štengah”, ampak kot vidim so tudi snahe zmaji, “ki ni bile najsrečnejše, če tašče nikoli ne bi več videle”, ker so pač polne nasvetov … zato pa imamo dve ušesi, pa naj gre za tašče, mame, prijateljice, tetke, sosede … pustite tudi drugim, da živijo, povejte, kje je meja pri vas, obenem pa dovolite drugim biti, kakršni pač so – dokler vam ne škodijo, mislim, da imajo pravico biti, kakršni pač so.
Četudi so nasveti in vmešavanja čisto mimo in totalno skregane z vašim prepričanjem, ne vem, zakaj je potrebno biti nastrojen tako anti-tašča. Dokler o vas ne govori, da ste čarovnica, nesposobna …
Saj pravim (in ponavljam s tveganjem vred) – morda pa dejansko dvomite vase in se bojite, da bi tašča kdaj imela prav? Bog ne daj ….
Brez zamere
T.
Ja, Tinkara, jaz se še vedno strinjam s tabo. Ampak mogoče sva malo pod vtisom ostalih tem o taščah, tistih, iz prejšnjih dni…
Tudi jaz sem taščo sprejela v paketu z možem, ki ga imam rada.
Imeli sva že precej hude spore, ampak trudim se jo jemati takšno, kot je. Ona ima svoje mnenje, jaz pa svojega – kar ne pomeni, da ga lahko ena ali druga tudi spremeni, če je drugo mnenje pametnejše.
Na začetku zakona sem včasih ravnala precej histerično (joj, kaj mi bo zdaj spet zakuhala), v toku let (kar precej let) pa sem dozorela in ji preprosto pustim, da je, kakršna je. Pa tudi kregam se ne več – stvari obrnem na šalo in si mislim svoje.
Res pa je tudi, da ne živimo skupaj. Če bi, bi bilo vse skupaj gotovo težje.
Oprosti Tina13, vendar ali ti je tašča zares naredila nekaj groznega (vendar to, kar ti opisuješ, ni grozno, ampak bolj običajno za mamo, ki bo vedno ljubila svoje otroke, no mogoče malo vsiljivo, pa vseeno skrbno), ali pa si grozna ti, saj mi tvoje razmišljanje še zdaleč ni všeč in samo upam lahko, da ne boš tudi ti takšna tašča, kajne ?:)))((((.
Ne vem no, ampak tukaj s takšnim sovraštvom oziroma popolnim nespoštovanjem nekatere pišete o svojih taščah, da gredo meni lasje pokonci, čeprav tudi nimam idealne tašče, vendar se zavedam, da je to ženska, ki je MATI mojega dragega, tako kot ste ve matere svojih otrok.
Pa brez zamere.
Mimika