Spoštovani,

pišem, ker sem se znašla v položaju, ki mi povzroča stisko in ne vem, kako naj se s situacijo soočim.

Namreč: moja 15-letna hči je skozi naporen in boleč pogovor z mano priznala, da se ne čuti kot ženska in da so ji tudi všeč ženske. Opažala sem sicer, da se je v zadnjem času oblačila bolj “fantovsko” (ohlapni puloverji, čisto NIČ dekliškega/ženskega in kratko se je ostrigla – pa še to ne čisto kratko, pač krajši paž) in sem sklepala, da je to faza (tudi nečakinja je imela podobno – očetovi puloverji/majice in široke hlače). Pred dobrim letom je imela hči krizo, ko mi je v joku in veliki stiski priznala, da ne zmore več – da čuti pritisk zaradi “vsega”, da ne ve, kaj se dogaja, da je v slabi koži. Takrat je bil izvor njenih težav ustrahovanje in dolonilni odnos sošolcev, čaprav zdaj sklepam, da je takrat zaznala spremembe pri sebi, ki jih ni znala oz. zmogla in upala ubesediti. Nemudoma smo ji priskrbeli pomoč (psihoterapijo) in njeno počutje ter nasploh vedenje se je izboljšalo – spet je bila nasmejana, navihana, pozitivna. Potem sem spet zaznala, da je nekaj drugače, da mora biti nekaj narobe. Večkrat sem jo nagovarjala, se z njo pogovarjala, družila, ji dala občutek, da ni sama, obenem pa nisem želela siliti vanjo, ker to ne obrodi rezultatov.

Od nekdaj že imava ritual, da se zvečer pogovoriva o dnevu, da skupaj zmoliva, da mi pove, kaj jo muči. In ko sem ji nazadnje dala samo čas, da se je izjokala in povedala, kaj jo res muči, sem ostala brez besed. Izpovedala se je namreč, da so ji všeč punce, da zavrača svoje žensko telo in da želi postati fant, moški. Povedala sem ji, da jo imam brezpogojno rada. To brezprizivno drži. Moja materinska ljubezen je popolnoma enaka. Skrb pa neskončno, nepopisno večja. Ne spim, ne jem, pretvarjam se, da je vse v redu, v meni pa se vse krči od strahu zanjo (zanj).

Skrbi me, kako (in v kolikšni meri) bo speljala tranzicijo. Kakšne težave bo zato imela v svetu? Kako bo sprejeta? Ali se bo res podvrgla tako brutalnemu maličenju svojega telesa, da si bo dala spremeniti genitalije? Kaj če ta poseg spodleti (za kar je zelo visoka možnost)? Ali bo imela v zdravstveni mapi napisano, da ima “motnjo” (kar je uradni zapis, ki omogoča spremembo spolne identitete)!! Ali jo bo družba imela za spako? Kako naj jo/ga zaščitim pred vsem tem? ….

Obenem se sprašujem, če sem jaz “kriva”, da je tak(a)? Sem naredila kaj narobe? Kako, zakaj zavrača sebe kot žensko? … Sama sem tipična ženska – v smislu urejenosti (ne pretirane, a imam rada krila, obleke, pete …). Gledam naše skupne slike in iščem “znamenja”, ki pa jih nikoli ni bilo  – igrala se je s punčkami, oblačila barbike, z bratom sta imela “tradicionalno” delitev vlog pri igri, izbirala si je dekliška oblačila, imela dolge lase …. Od kod torej takšen odklon?? … Razumem istospolno usmerjenost, zavračanje lastnega telesa pa me boli, skrbi in žalosti … Je to moja “krivda”? …

Bili smo čisto običajna družina, zdaj pa se sprašujem, koliko sploh poznam svoja otroka …

In smešno, kot se že sliši – žalujem, da ne bom več imela hčere … Ko jo (ga) obejmam, je to še vedno moja punčka, obnaša se tako, kot se je – pride se pocarkljat, poišče moj objem, se stisne k meni, ko gledamo skupaj TV, mi pove o svojem dnevu …. Imam jo/ga neskončno rada in obenem se mi trga srce, da ne more biti “normalna” najstnica. Najhuje je, ker vem, da so drugačni ljudje v družbi vedno stigmatizirani in odrinjeni; že itak je odraščanje (in odraslost) težko, če si tako drugačen, pa je še toliko težje …

In kaj, če si premisli? Če čez npr. 5 let ugotovi, da je vseeno ženska in želi živeti kot ženska, pot nazaj pa ne bo več mogoča …..

Mnogo lažje bi sprejela, če bi bila “samo” lezbijka, transnpolnost me pa neskočno skrbi – zaradi nje/njega same(ga)…

Ne vem pa niti, kako naj to povem možu. Hči (sin?) pričakuje, da prebijem led, a enostavno ne vem, kako. Pa mož ni kakšen “bav-bav”, ki bi bil homofob ali zelo strog ali čustveno otopel; je nasprotje tega, a enostavno ne vem, kako se tega lotiti…

Žalujem za svojo hčerko, ne morem verjeti, da si želi tako spremembo. In sem dvojno (trojno?) žalostna, ko sem povedala dvema prijateljicama, katerih odgovor je bil:”to pa res ni čisto nič hudega; čisto normalno je in zato pa res nimaš kaj skrbeti”. Sama tako ne čutim – zame je grozno žalostno, ker izgubljam svojo lepo, nežno, luštno hčer in ne vem, kako naj pomagam otroku pred tako spremembo. katerega starša to ne bi skrbelo???? Takega iz jekla, vejretno.

Kot rečeno: neskončno imam rada tega svojega posebnega otroka in ne bi je/ga zamenjala, hkrati pa me vse našteto zgoraj skrbi in žalosti.

Prosim za kakšen nasvet, usmeritev, profesionalni pogled.

Spoštovana,

najprej bi se vam rada zahvalila za iskrenost in pogum, s katerima ste opisali svojo situacijo. Opisala ste jo zelo podobno kot jo v moji ambulanti opisujejo starši ki se soočajo s podobno situacijo. In vsi se želijo, da bi imeli prostor v katerem bi lahko delili svoje skrbi in bili razumljeni.

Iz vašega pisma veje nekaj zelo pomembnega: svojega otroka imate globoko in brezpogojno radi. To je verjetno najpomembnejši zaščitni dejavnik, ki ga otrok v takšni situaciji lahko ima.

Vi pa trenutno doživljate več različnih procesov hkrati.

Prvi je skrb za otroka. Skrbi vas njegova prihodnost, sprejetost v družbi, možnost diskriminacije, zdravstveni posegi, morebitne nepovratne odločitve in vse, kar bi ga lahko ranilo. To so povsem razumljive skrbi.

Drugi proces je žalovanje. Mnogi starši otrok, ki razkrijejo transspolno identiteto, poročajo o občutku izgube podobe prihodnosti, ki so si jo predstavljali za svojega otroka. To ne pomeni, da otroka zavračajo. Pomeni, da se poslavljajo od pričakovanj, predstav in načrtov, ki so jih nosili v sebi. Takšno žalovanje je resnično in ga ni treba zanikati.

Tretji proces pa je soočanje z neznanim. Trenutno še ne veste, kaj bo vaš otrok želel čez eno leto, pet let ali deset let. Pravzaprav tega danes ne ve niti vaš otrok. Mladostništvo je obdobje intenzivnega raziskovanja identitete, telesa, odnosov in prihodnosti.

Pomembno je vedeti, da priznanje občutkov o spolu še ne pomeni nujno hitre medicinske tranzicije. Pot od raziskovanja identitete do morebitnih medicinskih posegov je običajno dolga, vključuje strokovno obravnavo, psihološko oceno, čas za razmislek in postopno sprejemanje odločitev.

Kar zadeva vprašanje krivde: v strokovni literaturi ni dokazov, da bi transspolno identiteto povzročila vzgoja, način oblačenja staršev, družinska dinamika ali kakšna napaka staršev. Iz tega, kar opisujete, ne vidim ničesar, kar bi kazalo, da ste naredili kaj narobe. Prav nasprostno, ob otrokovi stiski ste poiskali pomoč, ga poslušali, mu stali ob strani in mu dali vedeti, da ni sam.

Obenem bi vas spodbudila, da si dovolite čutiti tudi lastna čustva. Ni vam treba biti popolnoma mirni, pogumni in razumevajoči od prvega dne. Starši imajo pravico do zmedenosti, strahu, žalosti in vprašanj. Pomembno pa je, da otrok ob teh občutkih še vedno čuti, da ga imate radi in da ga ne izgubljate.

Morda je v tem trenutku koristneje od vprašanja “Ali bo moj otrok nekoč tranzicijo obžaloval?” vprašanje “Kako lahko danes ostanem ob njem, medtem ko skupaj raziskujeva, kdo je?”

Kar zadeva moža, bi vam svetovala, da mu novico predstavite predvsem kot otrokovo stisko in zaupanje, ki vam ga je izkazal. Ne kot problem, ki ga je treba rešiti, ampak kot pomembno osebno izkušnjo, ki jo otrok trenutno doživlja. Tudi on bo morda potreboval čas za razumevanje in predelavo svojih občutkov.

Na koncu pa bi vam rada povedala še nekaj: iz vašega pisma ne vidim mame, ki izgublja svojega otroka. Vidim mamo, ki ga zelo pozorno spremlja skozi eno najzahtevnejših obdobij njegovega življenja. Ne glede na to, kako se bo njegova identiteta razvijala v prihodnosti, bo spomin na to, da ste ga poslušali, objeli in mu rekli “rada te imam”,  verjetno ostal eden najpomembnejših temeljev njegovega duševnega zdravja. Za vas pa je morda bolje, da se v tem obdobju oslonite na strokovno osebo, ki razume procese ki jih dajate skozi in ima izkušnje na področju transspolnosti.

Lep pozdrav,

Daniela Fiket