Pozdravljeni.

Imam šest mesecev starega sinka in problem je v tem, da najraje spi na trebuščku ( od drugega meseca dalje ). Poskušala sem ga dajati spat v druge položaje in na koncu sem prišla do tega, da spi samo na trebuščku.

Glede na to, da v vsaki knjigi ali reviji, ki jo preberem, odsvetujejo spanje na trebuščku, ker se tako poveča smrt v zibki. Sama sebe sem tolažila, da je malo verjetno, da se to naredi ravno mojemu sinku, dokler nisem v posvetovalnici slišala pogovor med dvema gospema, ko je ena rekla, da je njena 11 mesečna vnučka nepojasneno umrla ponoči. Smrt v zibki.
Panično se bojim. Čeprav spim skupaj s sinkom v sobi in se zbudim takoj, ko se samo premakne, me je vseeno strah.

Zanima me vaše mnenje v zvezi s tem.

Draga Mateja!

nekoč sem pisala o tem in ti prilagam članek. Upam, da te bo pomiril. Poznam veliko dojenčkov, ki so spali edino na trebušku in zdaj veselo racajo naokrog. Lep pozdrav,

Špelca

Nočno starševstvo in sindrom nenadne smrti dojenčka

Pri otrocih s povečanim tveganjem sindroma nenadna smrti bi naravno materinstvo, torej neomejeno dojenje in skupno spanje, bistveno zmanjšalo možnost tragičnega dogodka. Ali drugače: »Zmanjšajmo število zibk in zmanjšali bomo število smrti v zibki!«
Sindrom nenadne smrti dojenčka (SNSD) ali »smrt v zibki« je gotovo eden najbolj tragičnih dogodkov, ki se lahko pripeti nič hudega slutečim staršem, ki so zvečer popolnoma zdravega dojenčka položili spat. Starši so zaprepadeni in kljub vsem naporom klasična medicina še ni uspela dognati razloga za nesrečni dogodek. Novejše raziskave govorijo v prid staršem, ki želijo storiti vse, da se jim ne bi zgodilo kaj takega. Še vedno je nemogoče popolnoma zagotoviti, da se sindrom ne bo pojavil, vendar obstaja veliko dejavnikov, s katerimi lahko starši tveganje zelo zmanjšajo.
SNDS in mehanizmi dihanja
Ker se SNDS pojavi med spanjem, ga moramo obravnavati kot motnjo spanja. Dojenček, ki je postal žrtev sindroma nenadne smrti, je bil najverjetneje nesposoben uravnavati svoje dihanje med spanjem oz. se prebuditi v trenutku, ko je nastopila dihalna težava. Da bi razumeli povezavo med dihanjem in SNDS, moramo poznati normalni vzorec dihanja dojenčka v spanju.
Da telo normalno funkcionira, mora vzdrževati pravilno razmerje kisika in ogljikovega dioksida v krvi. K temu pripomorejo posebne celice, imenovane kemoreceptorji, ki se nahajajo ob glavnih žilah. Pravilni potek dihanja je v spanju še posebej odvisen od delovanja teh drobnih celic.
V prvih mesecih življenja je otrokov dihalni sistem še ni razvit v popolnosti. Če bi opazovali spečega dojenčka, bi hitro ugotovili, da nima pravilnega ritma dihanja. Občasno preneha dihati, celo za 10 do 15 sekund, nato pa nadaljuje brez večjih težav. Ta pojav imenujemo periodično dihanje in je za dojenčka normalen. Močneje je opazen v prvih mesecih, nato pa z dozorevanjem otroka postopoma izzveni. Obdobje, ko otrok preneha dihati, se strokovno imenuje apnea. Včasih so dolga celo več kot 20 sekund in takrat se srčni utrip zmanjša tudi za več kot 20 odstotkov. Telo se odzove na prekinitve dihanja tako, da sproži obrambni mehanizem, ki dojenčku povrne dihanje. Neredko se zgodi, da se ob tem tudi prebudi.
Včasih je prekinitev dihanja predolga, varnostni mehanizem pa zataji. Takrat raven kisika v krvi nevarno pade, srčni utrip se kritično zmanjša, otrok pa postane bled ali moder in mlahav. V tem primeru je potrebno poseči, včasih je dovolj že dotik, včasih je potrebno dojenčka prebuditi, zgodi pa se tudi, da je potrebno oživljanje dojenčka z umetnim dihanjem. Če je bila intervencija pravočasna, je dojenček rešen, žal pa nekateri ne dočakajo pravočasne pomoči.
Največ dojenčkov podleže SNDS v starosti približno tri mesece. To je obdobje, ko začnejo dojenčki »bolje spati«, to pomeni, da prespijo daljša obdobja. V času globljega spanca so dojenčki manj dojemljivi za alarm padca količine kisika v krvi. Raziskava vzorca spanja otrok, ki so za las ušli SNDS, je pokazala, da običajno spijo daljša obdobja in da se ponoči ne prebujajo pogosto. Normalno je, da dojenčki v prvih mesecih v spanju pogosto prehajajo iz globokega spanca v plitkejši, aktivnejši (REM) spanec in nazaj. To je njihov obrambni mehanizem, saj plitek spanec vzpodbuja dihanje in srčni utrip, in je še posebej pomemben pri otrocih, ki imajo manj učinkovit mehanizem za obnovitev dihanja. Otroci, ki se s težavo prebujajo, so bolj izpostavljeni možnosti SNDS kot tisti, ki starše ponoči pogosteje motijo med spanjem. Prekinitve dihanja so najbolj verjetne med 1 in 6 uro zjutraj. Obdobje, ko je tveganje za SNDS največje, sovpada z obdobjem, ko dojenčki bistveno zmanjšajo obdobja aktivnega (plitkega, REM) spanca, kar se zgodi približno med drugim in tretjim mesecem starosti. Ko dopolnijo šest mesecev, je dihalni mehanizem že veliko bolj zrel in možnost SNDS s tem občutno upade. Z drugimi besedami, dojenčki niso pripravljeni na celonočno spanje, dokler njihovo telo ne dozori toliko, da so daljša obdobja spanca dovolj varna.
SNDS in dojenje
Mnogo let je veljalo, da ni razlike v tveganju za SNDS med dojenimi in umetno hranjenimi otroci, vendar novejše raziskave potrjujejo, da je med otroci, ki so umrli nenadne smrti, 2 do 3-krat več nedojenih otrok. To lahko potrdimo z več razlogi. Dojenje ščiti otroke pred respiratornimi in gastrointestinalnimi infekcijami, ki povečujejo tveganje za SNDS. Materino mleko pospešuje razvoj centralnega živčnega sistema, kar pomeni, da bolje razviti možgani bolje uravnavajo dojenčkovo dihanje. Dojeni otroci spijo tišje in mirneje in ne nazadnje, veliko jih spi skupaj z materami, kar pomeni, da je okrog njih več dejavnikov, ki jih lahko predramijo, ko nastopi prekinitev dihanja.
Kako lahko način starševstva zmanjša tveganje za SNDS
Kaj so praktični nasveti, ki jih lahko predlagamo na podlagi rezultatov navedenih ugotovitev? Leta 1984 je ameriški pediater, dr. William Sears, oče petih dojenih otrok, s katerimi je delil posteljo, dokler niso prerasli te potrebe, postavil za tedanje (in tudi še za današnje) čase smelo trditev: Pri otrocih s povečanim tveganjem sindroma nenadne smrti bi naravno materinstvo, torej neomejeno dojenje in skupno spanje, bistveno zmanjšalo možnost tragičnega dogodka. Temelji na rezultatih raziskav o vzrokih SNDS in na poznavanju tesnega odnosa, ki se vzpostavi med doječo materjo in otrokom. Danes, torej 15 let kasneje, ta isti zdravnik poroča, da število privržencev te ideje v strokovnih krogih narašča in da vedno več zdravnikov razume, kako materina prisotnost med spanjem otroka ščiti pred SNDS. Zakaj?
Skupno spanje znižuje tveganje SNDS
Če je torej SNDS povezan z zmanjšano zmožnostjo odziva dojenčka na prekinitve dihanja, potem vsak dejavnik, ki doprinaša k otrokovemu odzivu ali k materinemu zavedanju otroka, znižuje možnost SNDS. In natanko to vlogo (poleg vseh ostalih) odigra nočno dojenje in skupno spanje matere in otroka.
Kot doječa mama, ki deli družinsko posteljo z možem in otrokom, sem opazila, da sin veliko mirneje diha in veliko bolj spokojno spi, kadar čuti, da sem ob njem in da se velikokrat prebudim le nekaj trenutkov pred njim. Tako njenu ni potrebno jokati in se popolnoma predramiti, podojiva se napol v spanju in sploh ne veva, kdaj sva zaspala nazaj. To pomeni, da sva zelo povečala občutek zavedanja drug drugega. Tudi raziskave so pokazale skupno prebujanje dojenčkov in mamic, ki si delijo posteljo. Ko se eden od njiju premakne, zakašlja ali globlje zadiha, stori podobno tudi drugi. Še več, običajno sta mama in otrok v enakem stadiju spanca, torej globokem, brez sanj, ali plitkejšem, aktivnem, v katerem sanjamo.
Antropološke raziskave so pokazale, da je število SNDS tri do štiri-krat večje v deželah, kjer skupno spanje ni razširjeno in je celo znak napačne vzgoje in razvajanja. Pravzaprav je čudno, da znanost zahteva dokaze, da je skupno spanje otrok in mamic zdravo in bolj primerno za otroka, ko pa je bil tak način spanja normalen v vsej zgodovini in se je spremenil šele s prihodom modernejših civilizacij, ki so se v marsičem odvrnile od narave. Vprašamo se torej lahko: Ali bi manj zibk pomenilo tudi manjše število smrti v zibki? Verjetno že ime samo daje odgovor.
Otroci, ki spijo z materami, mirneje in bolje dihajo
Da bi primerjali vzorec dihanja pri dojenčku, ko spi sam ali z materjo, je potrebno natančno zabeležiti ritem dihanja, prekinitve dihanja in raven kisika v krvi dojenčka. Na tem področju še ni bila opravljena dovolj široka raziskava, vendar je nekaj dojenčkov, ki so jih testirali, pokazalo popolnoma enake rezultate. Vsi so v spanju z materami pokazali enakomernejši srčni utrip in ritem dihanja, z manj prekinitvami, medtem ko je raven kisika v krvi občasno padla le minimalno. Pri svojem delu svetovalke za dojenje se srečujem z mnogimi materami, ki vse brez izjeme poročajo, da otroci spijo mirneje in dihajo bolj ritmično, kadar spijo ob njih, kot takrat, kadar so sami v svoji posteljici.
Če je torej SNDS povezan z dojenčkovo nesposobnostjo obnovitve dihanja po prekinitvi, potem lahko zaključimo, da dojenčki niso ustvarjeni za samostojno spanje vse dokler njihov dihalni sistem ne dozori dovolj, da je sposoben ohranjati dihanje tudi po prekinitvah. Zato je zelo nevarno nasedati podatkom, pri kateri starosti naj bi otroci prespali vso noč brez prebujanja in kot posledico tega celo trenirati otroka za celonočno spanje. Tudi vaš otrok bo spal vso noč, ko bo na to pripravljen.
Ker je v današnjem času v razvitih deželah normalno, da otroci spijo sami in da so dojeni poprečno le šest mesecev, se podatki o celonočnem spanju nanašajo pač na take otroke. Primerjalna raziskava dveh skupin otrok je pokazala zanimive rezultate razvoja vzorca spanja in prebujanja. V prvi skupini so bili otroci, ki so bili sicer dojeni, vendar z namenom zgodnje odstavitve (pred enim letom) in so spali sami, v drugi skupini pa otroci, ki so bili dojeni brez omejitev in so spali skupaj z materami ali starši. Obdobje spanja pri prvi skupini je od poprečnih 6,5 ur pri dveh mesecih starosti naraslo na 8 ur pri štirih mesecih starosti. Otroci druge skupine so se stalno prebujali na poprečno štiri ure in to obdobje se ni podaljšalo v celotnem času trajanja raziskave. Pokazalo se je tudi, da ima kombinacija dojenja in skupnega spanja največji vpliv na vzorec spanja. Tako so se otroci, ki so bili dojeni in so spali skupaj s starši, prebujali najbolj pogosto, sledijo jim dojeni otroci, ki so spali ločeno, najdalje pa so spali otroci, ki niso bili niti dojeni niti niso spali pri starših.
Človeški mladiček je ustvarjen tako, da potrebuje nenehni telesni stik. Sestava mleka je namreč tista, ki omogoči, da je mati dalj časa odsotna od svojega mladička. Več kot ima beljakovin in maščob, dalj časa je mladiček sposoben preživeti sam, kar je pri nekaterih sesalcih bistveno za preživetje. Mleko človeške matere pa je relativno malo mastno in vsebuje manj beljakovin, kar zahteva pogosto, skoraj neprenehno dojenje. Človeški mladiček je potrebuje nenehni stik z materjo, da ga čez dan čimveč pestuje in ponuja prsi, ponoči pa naj varno zaspi v njenem naročju. Nikakor ni primerno otroka trenirati za daljša obdobja spanja, saj bo sam najbolje pokazal, kdaj je na to pripravljen in dozorel.
Zaključek
Povsem jasno je, da še tako predana mati ne more biti otroku na razpolago 24 ur na dan. Zelo pomembno je namreč, da mati poskrbi tudi zase, za svoje dobro fizično in duševno počutje, saj bo le taka sposobna nuditi otroku umirjeno in ljubeče materinstvo. Zato je povsem nesmiselno, da se mati odpoveduje skrbi zase, ker ima lahko tako delovanje dolgoročno zelo slabe posledice. Poskusite dojenčka in kontakt z njim vključiti v vsakdanje življenje. Nosite otroka v štorklji ali navadni ruti, ko greste po opravkih ali pri gospodinjskih opravilih, zaspite z njim, ko je čas za dnevni počitek. Zvečer ga nežno uspavajte na dojki in ker ste čez dan ujele nekaj spanca, morda lahko še vstanete od njega in preostali čas posvetite negovanju partnerskega odnosa, ki je za zdravo družino še kako pomemben. Vedno pa imejte pred očmi, da so ljudje pred stvarmi in se ne zaženite v npr. urejanje stanovanja, ko imate nekaj prostih minutk. Prah bo počakal, otroci pa zrasli in partner pozabil, kako je bilo, ko sta bila še svobodna in drug drugemu na razpolago vsako minutko.
Staršem, ki so doživeli SNDS
Čeprav je oprijemljivo, da je možno veliko storiti za zmanjšanje tveganja smrti v zibki, s tem sestavkom nikakor ne želimo vzbujati občutka krivde v starših, ki jih je doletel žalostni dogodek. Smrt v zibki je namreč velika tragedija in nikakor ni popolnoma predvidljiva.

Napisala in priredila: dr. Špela Hleb Babič, IBCLC, svetovalka za dojenje pri La Leche League International.

Vir: New Beginnings, La Leche League Breastfeeding Journal: Nighttime parenting and Sudden Infant Death Syndrome by William Sears, MD. May-June 1999, prevod Špela Hleb Babič

Tudi naš (skoraj 7 mesecev) spi samo na trebuhu. In tudi jaz sem se sekirala. In sem zelo hvaležna Špeli za ta članek.
Pediatrinji sem povedala, da drugače noče spati, in je svetovala samo, naj mu pod gležnje polagamo v svitek zvito plenico, da ne bi imel nogic na x. ampak to je bilo, ko je bil še čisto majčken, dandanes čisto preveč pleza po posteljici za kaj takega.

Naš je spal od drugega meseca na trebuščku – ki je bil najbolj ugoden položaj zaradi hudih krčev (kolik) in še danes – ko je star 16 mesecev. Od 6. meseca naprej je spal v svoji sobici, na trebuščku, jaz sem pa imela baby alarm (za vsak slučaj). Tudi meni ni bilo vseeno, ker vem marsikaj o tem sindromu – pa se je izkazalo tako najboljše za sinka in tudi mamico.
Lea

Pozdravljena!

Tudi mene je zelo skrbelo, ker moji punčki (4,5) ne spita drugače kot na trebuščku. Panična sem postala takrat, ko sem v Dnevniku zasledila članek o tem. Vendar mi je pediatrinja rekla, da ni nobenih dokazov o tem, da lega na trebuščku povzroča nenadno smrt. Še zdaj me kdaj skrbi, a mamice smo pač take, da nas vedno nekaj skrbi. Če me ne bi to, bi me pa nekaj drugega…. Mi je pa nevrologinja odsvetovala (že parkrat), da trebušna lega ni v redu zaradi drugih razlogov (roke preveč nazaj, nogice na ven,….

Pa kaj morem, če drugače še zaspati nočeta!!!

Pridno spančkanje na trebuščku vam želim:)))

mojca

Za nogice na ven sem že napisala, za rokice preveč nazaj je pa tudi naša pediatrinja nekaj gledala, tako da smo se najprej malo zasekirali, pa je rekla samo, naj mu čimveč stvari, ki mu jih ponudimo v roke, postavimo na sredino telesa, ne na levo ali desno stran. Zdaj, pri 7. pa častna, da mu čisto nič ne manjka. Ni videt ne da bi imel nogice na ven, ne da bi mu roke na hrbet rasle namesto na trebuh 🙂

Jaz bi pa še nekaj dodala: od začetka namreč spimo v družinski postelji, torej mož, dojenček (10 mesecev) in jaz. Večkrat sem pa opazovala moža in sina kako spita (mož vstaja zelo zgodaj tako da on gre spat ob 21 z dojenčkom, jaz pa pridem čez kakšne 3 ure, ko se prvič prebudi). Interesantno, ampak resnično, tudi moj mož reagira na premikanje dojenčka: ko mali vzdihne, tudi on vzdihne, ko se mali obrne, tudi on se…zmeraj reagira! Neverjetno, in takooo lepo za gledat!

Upam iskreno da bo s tvojim dojenčkom vse v redu, seveda ni nujno da spiš z njim, ampak iz izkušenj ti povem tako je lažje in res si lahko mirnejša. Včasih se mi sanja da Filip ne diha in hitro preverim, pa je vse v redu, kdo ve mogoče je pa tedaj bil v takem stanju brez dihanja in sem to začutila, tudi če ni, jaz sem se pa hitro pomirila, ne da bi morala vstati!

Lepo materinstvo ti želim!

Sonja

Pozdravljeni!
Pišem vam, ker se je to kmalu zgodilo nam, sama sreča še sama vam ne znam
opisat kaj vse smo doživljali tiste sekunde. Zgodilo se je, točno ko je bil star 1 mesec, ko ni hotel podreti kupčka po dveh urah in pol sem ga polegla na bok k nama na sredino in sva se odpravljala spat,ko sem naenkrat zagledala da se postal siv moder v obraz in ni dal več glasu ne znakov življenja od sebe. Z možem sva ga prijela za noge z glavo navzdol tolkla po hrbtu in mu izvlekla jezik, ko je končno glasno zadihal. Nato smo ga odpeljali v bolnico, kjer so nama povedali, da smo pravilno reagirali in preprečili najhuje. Če samo pomislim, da bi ga tisto noč dala v posteljico (groza). Nato sva z možem do njegovega 4. meseca celo noč pazila in poslušala če še diha. Vam povem, da tega ne bi privoščila niti najhujšemu sovražniku. Vse najlepše trenutke, ko je bil dojenček smo zamudili.
No, od tistega trenutka spimo vsi skupaj in danes smo taki korenjaki stari smo 3 leta in aktivni od jutra do večera. Moram vam povedat,da se je rodil tri tedne prezgodaj s carskim rezom in nato dobil še zlatenico.
Upam, da vam nisem zagrenila dneva.
Lepo podravljeni.