Zivimo skupaj z 80 letno mamo. Sedaj ze nekaj casa ponoci vpije in nas zmerja. Tako da slidijo tudi sosedje. Tudi sicer je zelo zivcna. Bila sem pri njeni zdravnici, in ji povedala vs e dogajanje ter jo je nato poklicala in predpisala zdravila, ki pa jih ne jemlje. Mi pa imamo tudi tega pocasi dosti. Bomo postali se mi psihocno bolni. Kaj lahko naredimo, ali se odselimo. Samo se bojim da potem bo pa slo to njeno stanje samo navzdol… prosim kaksen nasvet. Najlepsa hvala

Spoštovani,

v naslovu sicer sprašujete, ali je materino vedenje posledica demence ali ‘žlehtnobe’. Strokovni odgovor ste verjetno dobili že od zdravnice, ki je materi predpisala zdravila, na podlagi vašega skopega zapisa pa tudi ne morem odgovoriti, za kaj pri vaši mami gre.

Lahko pa rečem besedo ali dve o vašem drugem problemu – dilemi, ali naj greste ali ostanete. Če boste ostali, sicer najverjetneje ne boste psihično zboleli, je pa vsekakor kar hud pritisk živeti ob osebi, ki se začenja osebnostno spreminjati – in to na slabše; da ne govorim o tem, da se ponoči ne morete v miru spočiti. Po drugi strani pa se počutite odgovorni za mamo, za katero se zdi, da bo postala oz. že postaja vse manj samostojna. Bojite se občutkov krivde, ki bi vas obhajali, če bi mamo prepustili samo sebi in bi se njeno stanje pospešeno slabšalo.

Razumem vas, ker pa nisem strokovnjakinja za te vrste starostne spremembe, predlagam, da čim prej poiščete nekoga, ki to je (upam, da se bo kdo na forumu oglasil s kako uporabno izkušnjo in napotkom, kam se obrnite), in ga/jo povprašate vse, kar vas zanima. Srečali ste se s problemom, ki je za vas nov, in strahovi ter pomisleki so normalen pojav. Zelo veliko pa jih boste razrešili, ko se boste temeljito opremili s pravimi informacijami. Laže boste tudi razmejili, za kaj ste odgovorni, za kaj pa ne morete biti, in kam se lahko obrnete po najučinkovitejšo pomoč, da boste lahko živeli čim bolj normalno, obenem pa pomagali tudi mami s čim manj trpljenja preživeti čas, ki ji je preostal.

Vse dobro in lep pozdrav,

1) ali si prepričana, da ji zdravnica ni predpisala le kakih uspaval, pomirjeval? Če je nekdo dementen mislim, da se vplete družino/CSD oziroma nekoga, ki bi skrbel zanjo. Ji je postavila kakšno diagnozo, napotila k nevrologu?

2) stanje se slabša, ne glede na to ali te doma psuje in nori (če je demenca ali kaj nevrodegenerativnega) – je podobne izbruhe žlehtnobe imela že v preteklosti? Si se vselila nazaj, ker je bila mami “uboga in ranljiva”?
Op. Imam dva cirkusantska lažnivca doma, ki sta se zmislila, da imata raka.

3) najbolje bi jo bilo dati v dom za ostarele. Če boleha za čim nevrodegenerativnim, bo prej kot slej prišlo do tega, da ji ne boste mogli nuditi oskrbe. Če se pretvarja, pa bo hitro “ozdravljena”.

Vseeno menim, da jo samo hudobija daje, pri demenci in podobnem so zelo očitni znaki, da je nekaj zelo narobe.npr.
*Ne zna brati ure,
*se izgubi v neznani trgovini (kupi Barcaffe namesto whiskas, ker je embalaža vijolična),
*iznenada ne zna nekaj kar ji sicer ni povzročalo težav (se zmede ob termostatu, ki ga je že leta obvladala ampak imela drugega pred 5leti),
*rabi nekaj časa, da se točno spomni kdo si oziroma se samo “odziva” nate (da če bi ji rekla npr. Teta Mojca, bi ti bila nečakinja; če bi jo srečala v trgovini in nazivala z ga. Novak, bi bila znanka)
*Se “laže” npr. Ti jo pelješ k zdravniku – tvojemu bratu bi rekla, da si jo peljala v lekarno; bi sosedi povedala da je šla na pokopališče – pride domov iz trgovine

In, da ne bi bilo pomote – vsi ti simptomi se počasi nabirajo, pridejo v “epizodah” in se zelo hitro opravičijo s “stara je”, “pretiravaš”, “pusti jo, se je pač malo zmotila/premislila”.

Najprej preveri kaj ji je zdravnica predpisala, malo preveri ali ima kakšne znake, pogovarjaj se direktno s tistimi, ki jo “peljejo v lekarno” (bodi sebe diskretna in reči, npr. ste dobili fajn parkplac pred lekarno – če jo je peljal drugam, te bo čudno pogledal in popravil) itd.

Pa seveda veliko sreče in razmisli o domu za ostarele.

Ena od napak naših družinskih zdravnikov je, da človeka, pri katerem se nakazuje demenca, zdravijo sami, namesto da bi mu dali napotnico za psihiatra oziroma nevrologa.
Marsikomu prava zdravila v pravih odmerkih zelo lepo pomagajo in zavrejo napredovanje bolezni. Osebni zdravniki niso usposobljeni za to, tako kot ne morejo zdraviti na primer raka.

Kakorkoli že, ne pozabite, da je mama bolna, ne žleht. Ne skušajte je prepričevati, da se moti, ker ona zadeve svojimi obolelimi možgani preprosto vidi drugače. Zdaj so sprostili tudi nenujne specialistične preglede; skušajte dobiti napotnico za nevrologa in mamo nekako spraviti tja. Potrebuje pravo diagnozo, ne neko tolažbo in recept prek telefona.

Ne, nobenega CSD ni treba, prav tako se ne ureja nujno skrbništvo in varstvo – v izjemnih primerih je tako, predvsem če mora oseba na zaprti oddelek doma, ker postane neobvladljiva, in v dom ne želi prostovoljno. Pa še v tem primeru, če psihiater izda mnenje, da mora oseba nujno na zaprti oddelek doma, to potem obvelja. Ta mama ni nujno tako daleč.
Pravzaprav je v zelo majhnem odstotku primerov demence treba urejati skrbništvo, v glavnem je to treba zaradi finančnih ali drugih birokratskih zadev, ne pa zaradi same dobrobiti ali zdravljenja starostnika.

Ne, nobenega CSD ni treba, prav tako se ne ureja nujno skrbništvo in varstvo – v izjemnih primerih je tako, predvsem če mora oseba na zaprti oddelek doma, ker postane neobvladljiva, in v dom ne želi prostovoljno. Pa še v tem primeru, če psihiater izda mnenje, da mora oseba nujno na zaprti oddelek doma, to potem obvelja. Ta mama ni nujno tako daleč.
Pravzaprav je v zelo majhnem odstotku primerov demence treba urejati skrbništvo, v glavnem je to treba zaradi finančnih ali drugih birokratskih zadev, ne pa zaradi same dobrobiti ali zdravljenja starostnika.
[/quote]

Moje izkušnje (iz prve in druge roke) so bile drugačne – družina je bila takoj vpletena.
Še vedno menim, da bi morala biti avtorica obveščena s strani zdravnice o demenci, samo roke pa ne dam v ogenj.

Avtorica, se opravičujem, da nisem pomislila že prej, danes sem poslušala pogovor na valu 202 z gospo Anamarijo Kejžar o demenci. Obrni se na društvo Spominčica, tam svetuje nevrologinja, pa ti bo mogoče lahko pomagala s konkretnimi nasveti. Ustrezna obravnava mame bo morda olajšala življenje mami in vam.

https://www.spomincica.si/?p=99882

Hej,

imam nekaj izkušenj s takimi ljudmi, nisem pa strokovnjak. Vendar na podlagi opisanega, kot je že ga. Jana povedala, niti strokovnjak ne more dati neke natančne diagnoze. Lahko sam povem, da smo imeli z mojo babico podobno zgodbo. S tem, da je ona zmerjala in vpila že mnogo pred 80. letom. Pravzaprav je bila taka več ali manj celo življenje. Takrat je nihče ni razumel, jaz pa danes vem, da je imela narcisoidno osebnostno motnjo (sem prebral knjigo, imela je vse znake), kasneje pa še demenco. V otroštvu je imela samo slabo, nobene družine, mama ji je umrla pri dveh letih, čuvala jo je babica, ki jo je tepla in zmerjala. Kot majhna deklica je bila priča grozotam, ki so jih nemški vojaki počeli med 2. sv in ponemčevanjem. Vse to je meni, še kot otroku, pripovedovala. Ona me je namreč veliko čuvala, ko sem bila majhna, starša sta pa cele dneve delala. Tako imam od teh zgodb zdaj še jaz psih. težave.

Ne vem, kakšno preteklost in koliko ran ima na sebi vaša mama, ampak pri 80ih nimaš več kaj sanjati, da bo kdaj bolje. Če ne prej, začnejo iz človeka bruhati nepredelane rane v pozni starosti. Do neke mere je humano, da z njo še vseeno ravnate spoštljivo, je pa treba misliti tudi nase. Tako seveda ne morete živeti še xy let in čakati, kdaj bo umrla.

Pozdravljeni

Zelo lepo vsi opisujete izkušnje a Ko niti 6 otrok ne more pomagati, ker je mama taki zelo trmasta da pomoči ne želi.. Tudi v dom seveda noce raje umre.

Nam se smili in popuščamo in si nismo na jasnem ali gre za demenco ali zlehtnobo.

Ko kaj hoče izsilit ni prav nič dementna, ko pa želi da se nam zasmili izsili določeno stvar.

Podobna zgodba je bila že ko je bila mlajša, res pa je imela težko otroštvo in živela v vojni.

Te stvari ponavlja vedno večkrat na dan, tako da nas je vseh 6 psihično na tleh.

Tako stanje vodi v propad, dvema od nas so propadle družine, zdravnica ne razume ali noče..

Tako da smo prepuščeni sami sebi in njenemu izsiljevanju.

Kljub vsemu jo imo radi a ne najdemo rešitve.

Tudi nobene osebne pomoči noče, ne pri higieni in ne pri kuhanju.

Takrat enostavno vpije nah no pustimo Pri miru, če takrat odidemo vsak v svoj dom se zjoče in nas kliče.

Če ima kdorkoli podobno izkušnjo bomo hvaležni.

Ne najdemo izhoda