samske ženske?
vidiš, ljuba Ida, moj nick name je samma. In kaj zdaj? Takole gre ta moja reka življenja. resna sem v zvezah, a preveč power in tega se mnogi moški bojijo. Pred leti sem izgubila otroka, a sem vedela, da je vse le dobro in zaželeno (trpljenje je vedno le pot k rasti). Bolelo je še marsikaj, boli še kdaj pa kdaj, a enostavno vem, da sem na svetu za to, da dajem, da ljubim VSE. Nikoli se nisem ad akta odločila, da bom sama, ne rečem, da si samosti kdaj pa kdaj človek res zaželi, a vem, da se vse konča, ker se mora končati, sledim Resnici, in vsak konec, vsaka smrt je za to, da vzkljije nekaj novega, nekaj boljšega. Ko brezpogojno daješ, je snubcev kar dovolj (v resnici potrebujejo samo pomoč, samo nekoga, ki ne sodi, ne ukazuje, ne manipulira), a do zdaj še nisem srečala kozmičnega ljubimca, zato vztrajam ne v osamljenosti, ampak v PRIJETNI, TOPLI MOGOČNI, LJUBEČI SAMOSTI. Hvaležna, da si, še kdaj bodi tu, ker tudi sama rada sprašujem
Zdravo,
Kopiram še sem moj odgovor na to temo iz foruma “Čustvena inteligenca”.
LP, Mel
**********************************************************
No, Sej je z moškimi enako.
Prepričan sem, da gre v obeh primerih za splet okoliščin. Ne poznam namreč človeka, ki bi rekel, da si želi ostat sam ali pa da si ne želi sreče ljubezni. Takega ni. Vsi si tega želimo, vsi si želimo biti srečni z “tistim pravim”.
So samo okoliščine, ki so ti naklonjene, ali pa ne. Včasih narediš vse, da bi uspelo, pa to ni dovolj. Včasih se enostavno ne izide, kljub vsem trudu in želji. In tako pač ostaneš sam. In sploh ni važno, ali si moški ali ženska.
Je pa možno, da si kakšna punca v določenem obdobju želi bit sama, če ima recimo slabe izkušnje v ljubezni. Ampak prej ali slej ta želja biti ljubljen pride spet na dan in si najde kakšnega novega fanta. Potem pa čas ponovno pokaže, ali je ta tisti pravi, ali pa je še eden izmed tistih, ki pridejo in gredo…
LP, Mel
**********************************************************
Se podpišem pod Mel. Amen.
A je res tako težko verjeti, da je neka oseba samska samo zato, ker mogoče še ni srečala tistega pravega.
Ker naporni delavnik, druženje s sodelavci in gibanje v enem in istem prijateljskem krogu, skrb za kužka in še kaj, ne omogoča ravno vsak dan 100 različnih novih poznanstev.
In tudi meni gredo komentarji kot; “zate pa verjetno kar v vrsti stojijo, zakaj si pa sama” ipd. skrajno na živce. Joj pa ljudje, daj vklopite možgane.
Res, mislim, sem ob odgovorih nekaterih ostala kar odprtih ust.
hmmm….zakaj?
Zato, ker ko daš 1+1, vidiš, da je bolje tako. Še vedno živimo v moškem svetu in vse preveč žensk naredi vse, da bi le enega imele. Pa sploh ni važno katerega, kaj z njimi počne in česa ne počne pa bi moral. Samo, da je. Jaz temu ne pravim ljubezen, ampak poniževanje. Tudi jaz sem samska- mamica. In sploh nama ne gre slabo. Življenje krojim tako, da ustvarjam optimalne pogoje za razvoj svojega sina. Morda včasih pogrešam njegovega očeta, oziroma pogrešam občutek dvojine, ampak ne za vsako ceno. Ne za ceno svoje in sinove sreče. Drug moški? Ne vem…morda, ko bo sin večji, ko me ne bo več 100% potreboval. Ampak še takrat bom gledala na to, da bom iz razmerja več dobila, kot pa zdajala noter.
Tako ostajam samska. Zdi se mi, da je razmerje med dobrimi in slabimi lastnostmi nekega “stanja” , bolj na strani samskosti.
LP
Ja, tako je.
Neumno je vztrajati ob nekom, če si nista dovolj podobna, da bi uspela. Pa ne govorim o malenkostih. Govorim o tem, da morata oba znati reševati težave na isti način (torej konstruktiven), da se znata tudi sporeči in ohraniti dostojanstvo (svoje in partnerjevo), da se znata oba v enaki meri odreči samostojnosti v dobrobit skupnosti, itd. Dandanes je težko najti nekoga, če si sam zelo zahteven. Jaz vem, da sem zelo zahtevna in vem, da pričakujem to od morebitnega partnerja. V življenju pač ničesar ne dosežeš brez odrekanja in napora. Vsi moji bivši partnerji, pa so mislili, da je veza pač nekaj, kar je samo po sebi dano. Da ni potrebno delati na njej, se truditi in živeti z njo in v njej. V konči fazi tudi hišo gradimo z muko, naporom, dan za dnem, nekaj mesecev ali let, da se lahko potem vselimo, v njej živimo, uživamo, se veselimo, pa jo vseeno moramo še vzdrževat, da se nam ne bi na starost streha vsula na glavo.
LP,
N.
dragi(a) abc!
mislim, da imava problem!
dva sva s tem nickom, in verjetno to pomeni:
a) sem razdvojena osebnost, ki ponoči bere kar podnevi piše…
b)nekdo ni pogledal kateri uporabniki so registrirani pod dolocenim imenom…
problem je, verjetno, enostavno rešljiv. od sedaj se bom jaz (ja, kdo pa sem?), podpisoval kot “abcd”.
joj, mogoče sva si pa usojena… tak- čist po abecednem redu…;-)
lp tvoj abcd!
p.s.oprostite, da sem tako grobo in egoistično posegel v takšno temeljno in agnostično razpravo…
V moji generaciji 40 in več let ne poznam nobene, ki bi bila sama, ker ji je tako bolj všeč. So ločene (v večini) ali pa same, ker niso našle ustreznega partnerja. Prav vse pa iščejo nekoga, samo kaj, ko nekakšne pametne izbire in velikih možnosti ravno ni (naj mi moški oprostijo, a večina te starosti jih išče mlajše, ostanejo le še res čudni tipi, za katere je pa bolje, da so ostali sami).
Nekaterih sploh ne prepoznam, kako so se spremenile….nekoč ponosna, odločna….danes mehka kot spužva, brez otrok, ljubica poročenemu, ki nima hrbtenice, da bi se odločil…in to samo zato, da ni sama. Res, leta naredijo svoje. Drugače je biti samski pri 25 ali 30-ih, kot pri 40, 50 ali več letih in NevaM ima prav, ko pravi, da so nekatere pripravljene storiti vse, samo da bi nekoga dobile.Tudi prilagajo se (one, ne moški), celo tako zelo, da me je včasih sram, da sem ženskega spola.
Torej, nobena, ki jih poznam se ni zavestno odločila, da bo ostala sama ali celo brez otrok (te so najbolj nesrečne)…imele so le smolo, da jim poti ni prekrižal tapravi.
CCCC, smejim se, ko te berem. Jaz sem tudi samska, bolje rečeno ločena. Nekaj let nazaj, bližajoča se štiridesetemu, sem tudi sama začela pogrešati družbo in se začela sestajati. Prej nisem nikogar pogrešala. Zato se smejim.:-))))
Tiste, ki imamo za sabo slabo zvezo in kanček zdrave pameti, vemo, da krneki spet ne bo tisto, česar si želimo in zelo dobro premislimo, preden gremo v kaj. So pa seveda tudi take, ki so po naključju postale ljubice, partnerice brezveznjakovičem, niso dobro pomislile in v osamljenosti naredile napako. A teh napačnih zvez je tudi pri poročenih veliko. Problem je, da si ljudje ne priznajo, še sami sebi ne, kaj šele vsem ostalim, zato velja prepričanje, da je fajn biti z nekom, samski pa nekaj obupno slabega.:-))))
Potem pa beremo zgodbice o varanju in se dve ali dva (žena in ljubica ali mož in ljubimec) grebeta za “ljubezen”, ki je v bistvu uboga para, ki se še najbolj od vseh boji živeti sam.
Jaz želim vsem ogromno moči, da se ne bi vezali za vsako ceno! Tudi sebi.:-)))))