Pozdravljene sotrpinke v pričakovanju +

Zanima me kako se psihično počutite v tem našem boju? Kako se borite da se ne strete?

Jaz sicer imam otročka, ki je bil spočet spontano, brez kakršnih koli problemov. Sedaj pa že več kot 2 leti nič – nepojasnjena sekundarna neplodnost. Vmes letos v začetku leta sicer + , a nato abrazija v 8. Tednu. Kljub enemu otročku je moja bolečina nepopisna. Tako močno si želim veliko družinico že od nekdaj in sesuva se mi svet ko dojemam da temu ne bo tako. Poleg tega da neprestano mislim na to, da sem žalostna ko vidim otročke ki se igrajo s svojimi bratci in sestricami, ker moj otrok tega nima, da se zbujam ponoči zaradi tesnobe, pa sem zapadla še v pravo pravcato depresijo. Dala sem čez že vse preglede in sva pravzaprav že pred Ivf postopkom, a psihično sem na dnu, žalostna, obupana, hudo tesnobna. Kako naj se tega znebim? Vendarle se zavedam, da je toliko stvari v zivljenju, ki se jih lahko veselim, a v resnici se jih ne znam. Ves čas nosim s sabo to grenkobno misel.
Vem, da se moram enostavo sprijaznit in spet zazivet . A kako? Želje si ne morem kar izbisati.

Kak nasvet?

Draga Althea

najbrž lahko mirno napišem, da vse tukaj razumemo tvojo stisko, a hkrati ti marsikatera zavida. Imaš že enega otroka, ki ti je bil podarjen brez truda, zdaj pa se čakaš na prvi IVF za drugega. Marsikatera tukaj ima za sabo X IVFov in prazno naročje (tudi jaz spadam mednje). Tako da ti lahko rečem le: vsak dan se zahvali (usodi, bogu, naravi…) za vse kar imaš, marsikdo nima te sreče! Objemi svojega otroka in z vsem srcem in telesom občuti radost, ljubezen in veselje, da ga imaš! Naredi isto z možem! Ne bodi kot razvajen otrok, ki se v trgovini zapičil v tisto čokolado in dobi histerični napad, ker je ne more dobiti. Verjamem, da si vedno sanjala o veliki družini, a življenje prinese svoje in če ga boš zapravila za obžalovanje in sanjarjenje, kaj bi rada, pa nimaš, kaj si si predstavljala pa ni tako… boš zamudila vse kar imaš! In imaš toliko, česar se lahko veseliš!
Meni je veliko pomagalo branje (po poznem splavu, je bilo res hudo), izleti v naravo, tudi joga. Najprej sem vse teoretično naštudirala (knjige o psihologiji, delovanju možganov itd.), potem sem to vse premlela in ponotranjila med sprehodi, zdaj to vsak dan obnavljam, tudi med jogo. Ni lahko, vsak dan se trudim, da ga doživim pozitivno, a gre. Vse, kar imam jaz, je nekaj mesecev nosečnosti, ki sem jih preživela s svojim nerojenim otrokom in za to izkušnjo se vsak dan zahvalim.
Ko boš naslednjič gledala bratce in sestrice ki se igrajo pomisli, da so mogoče prav oni rojeni s pomočjo IVFa. Morda je njuna mama čakala več let, da ju je dobila. In ko se boš svojim otrokom sprehajala se zavedaj, da te marsikatera gleda z otožnostjo, ker sama še čaka ali pa ji ni več namenjeno.
Daj, poveseli se, če ne zase, pa za vse nas, ki nimamo te sreče, da bi do otroka prišli po domače!

Kar se tiče postopka pa: nikar je hodi s tako psiho v IVF, ker bo zaradi hormonov samo še huje. Najprej razčisti sama s sabo in se pripravi, ker je kar naporno, tako psihično kot fizično. Vprašaj na kliniki za psihologinjo, mislim da je ena prav za to.
Srečno!

Se popolnoma strinjam z bububububu.
Lepo napisano!

Verjamem, da je tvoja najvecja zelja imeti se drugega otroka.
Nikoli ne bos razumela nas, kateri ne bomo nikoli prisli do otroka iz svojih celic.
Lahko ti povem samo v svoj primer. Spet in zares srecna, po petih letih postopkov, sem postala zdaj, ko sem se SPRIJAZNILA, da ne bom imela otroka. Spet sem zazivela. Prej sem bila taka kot ti, nisem se nicesar vec veselila, depresivna,…Cas sam te pripelje do tega, ko si ze prevec izmucen, da nehas hrepenet po necem nedosegljivem in zares zacnes uzivat in zivet zivljenje, kot ti je dano.
Dan je zdaj 5x prekratek, da mi uspe naredit vse prijetne stvari, s katerimi sem se zacela po vsem tem ukvarjat.

Nisem še tako daleč kot ve, vseeno pa se trudiva recimo malo več kot dve leti.
Ker sem šele z eno nogo v drugi polovici 20, se ne sekiram preveč. Oziroma, v vsem tem času so bila obdobja ko sem se sekirala, spraševala zakaj, zdaj zadnje tri mesece pa sem čisto ok. Mislim da sem celo globoko v sebi sprijaznjena če sploh ne bo otroka. Ne vem zakaj se je to zgodilo (in mogoče se bo to razmišljanje še obrnilo, ko bom starejša, recimo 30+ in če ga še vedno ne bo), ampak trenutno si mislim da že tako mora bit.
Kaj pa lahko naredim?Nič. Lahko živim mimo in se sprašujem zakaj, a odgovora verjetno ne bo.
Ko imam kakšne bolj depresivne momente se spomnim na hujše primere od sebe in si rečem da je meni še dobro. Imam ok hormone, nobenih poznih splavov in v resnici sva še zelo na začetku zdravljenja v ambulanti za neplodnost (IUI postopki) in moj AMH je visok. Lahko so še kakšni skriti, hujši vzroki, ki jih še nismo odkrili a ostajam optimist.
Jaz si želim samo enega otroka. Ne vem, saj lahko se to še spremeni, pa si jih bom želela več, ampak trenutno bi bila z enim zadovoljna in niti ne vem če bi hotla imet več…
Kakorkoli, težko dam nasvet ker vem da smo tule ženske v različnih življenjskih obdobjih in bi težko pametovala eni, ki je z eno nogo že v 40, glede nato da imam pred sabo še 15 let da bom tudi jaz. In ne vem kako se počuti.
Lahko pa rečem, da najini prijatelji in znanci vedo, da je lažje če te kdo vzpodbuja in ga zanima kako gre, tako da tudi to je en vidik, o katerem je smiselno razmislit. Če imaš podporo okolice je lažje kot pa če se skrivaš in zanikaš, da imaš problem.

Zivijo depresivne

kaj si vi zamisljate da se zene oplodijo ali da zanosijo v vseh slucajih .

ker prva in najglavna stvar je pa ze da ti ne zivis samo z tem v glavi pac pa

uzivas jes pijes si dobre volje in posebno da rada sexas kar takole na

prazno brez volje da bi mamica obvezno postala zato ker si ti to odlocila

temvec pusti naravo narediti svojo pot –naj se sama znajde in bo bolje uspela

kot ce si ti fiksna na tole .Najprvo pa ze moras imeti vse druge faktorje zivljenja

dobro urejene –se pravi biti dobro v svoji kozi –se prima razumeti z tvojim partnerjem

na tvojem poslu dobro sprejeti tudi kar ti ni vsec biti pozitivna in zasmejana tista ki

dobro vse prenasa ne pa cisto na vse zaprta in stres to je pa najslabsi faktor ki ti bo *

nosecnost preprecil –enako ti se moras dobro z tvojim mozem ponasat in biti roka v roki

mu nigdar servirat da je to njegova krivda –saj nisi kmetica ki je bika kupila tudi on je

pod tvojim in lastnim stressom ti moras biti naravna in se sexat ne samo z to fixno
idejo hocem pa hocem ga imeti ker narava se ne komandira –uspeh je ze kalibriran

z vsemi dobrimi pogoji, ce bi ti bla mati narava i sigurno nebi dala otroka neki zalostni babnici

ki se v svoj jok skriva pa hrepeni in hrepeni in ne zna sama prave pogoje sproscenosti

pripravti da bi tvoje telo uspelo enako tudi za tvojega moza pomagaj mu tudi da se uveljavi

da malo bik postane ne pa en psicek ki te samo lize da te dobro potesse pa bos vidla da vam bo to

znova uspelo … posebno tudi dobro prehrano ki vama bo dala moci in spermatoidom tudi

ce ne bojo preslabi nigdar tam gori ne bojo uspeli priti pot je naporna samo en po milionih ki

so imeli sreco da tam pridejo ..Pa posebno veliko ljubezni med vama bo potrebno da narava vam se dopusti da stte ve mamice in ne sosede ker mesta so zelo redka z tolikimi kandidati ..
zivijo pa dobre volje in malo stimulacije ce greste samo enkrat na mesec to ni zadost najmanj 4x na teden –ne na dan ker potem so ti mali zelo zmuceni kot fant ..

U, nekdo se počuti zelo poetično navdahnjenega na prvi dan v letu. Če bi uporabil še kakšno ločilo, bi morda še prebrala vse skupaj. In uspela dešifrirati, v čem je poanta tega veleumnega prispevka.

Vsem skupaj (vključno z mano) želim en pozitiven pogled na svet.

😀

WTF??? 🙂

Kaj takega??!!

Ta gospodič ni niti pol pismen, kaj šele pismen… 🙂 🙂

bububub tolk prou si napisala. jaz sem ena izmed tistih srecnic ki mam ob sebi hcerko 9let in sem nepopisno hvalezzna.
res pa je da si zelim se kakega otrocicka in zato grrejem enga eskima! no upam da je se pr meni (v ponedeljek test).
SREČNO PUNCE !

Strinjam se z vsem napisanim, zlasti s tem kar je napisala bububububu. In ja, lahko potrdim da se vsak dan zahvalim bogu za to kar imam, zlasti za mojega sončka. Brez skrbi, rada ga imam in posvečam mu vso pozornost, ki si jo zasluži. Šele sedaj ko drugič ne uspe se zavedam, kaj mi je bilo dano in da je to pravzaprav pravi blagoslov. Žal se večina staršev tega vendarle ne zaveda. In seveda, pozitivno je treba gledat naprej. Kljub temu pa imam obdobja ko sem res žalostna. Želja je tako močna kot prvič. A iz meseca v mesec razočaranje, jemanje hormonov pa me je še dodatno sesulo. Sprašujem se kako odmisliti, kako si nehati želeti, ah to vendar ne gre. Ja sprijazniti si in živeti dalje.
Vsem ki še čakate da sprejmete svojo štručko v naročje želim da ta dan dočakate čim prej in z velikim nasmehom na obrazu!!
Hvala za vsa razmišljanja in nasvete!

Pozdravljene.

Če vam bo kaj v tolažbo vam lahko povem svojo zgodbo.

Z bivšo partnerico sva hotela imeti otroka. Po pol leta neuspele naravne oploditve sva se obrnila na zdravniško pomoč. Pri raznih preiskavah so pri meni ugotovili slab spermiogram. Spermiogram se je po večih pregledih spreminjal, ampak rezultati so bili vedno pod normo.

Seveda me je to zelo prizadelo. Počutil sem se razvrednoten. Manj vreden. Ampak partnerica je vsaj navidezno to sprejela in napotili so naju na IVF. Imela sva en postopek. Prvi transfer ni uspel  ni se prijelo. Po tem sva čakala na drugi transfer. Minil je en mesec, nato dva.. vedno ko sem jo vprašal kdaj greva, mi je rekla da še ni psihično pripravljena.

Raje nebom razlagal kako se je njen odnos do mene v tem času spremenil, ker bom predolg. V glavnem kmalu za tem me je zapustila. Že malo prej si je našla mlajšega. Celo mlajšega od sebe.

In tako sem po sedmih letih zveze ostal sam. V tem času od začetka želje za otroka, vseh postopkov, razhoda, žalovanja itd.. sem dopolnil 40 let.

Od moje želje do družine je ostal le en zamrznjen zarodek v ukc. Katerega bodo še tri leta ohranjali nato pa zavrgli.