Problemi s starši na kmetiji

Živijo

Zanima me kakšen nasvet kako naprej.

Pred 2 leti sem zaradi mobinga v podjetu opustil službo ter ostal doma na kmetiji. Že prej sem dejansko delal 1/3 dela doma saj je starejši brat med časom korone odšel od doma čez noč. Zadnje 2 meseca pa imamo pri hiši tiho mašo med mano ter družino. Sam rad delam na kmetiji,imam tudi že več let nekaj svojih živali. Odkar sem ostal doma so se pa naši odnosi začeli slabšati,tudi sam sem zelo spremenil obnašanje (žal na slabše). Bili smo zmenjeni da si uredim starejši del hiše,ki je trenutno zašarjen. Sam sem tudi takoj pričel z deli vendar je nastal problem takoj ko sem odnesel 1 žakel smeti. Začelo se je zbadanje,ponavljajoče ponižavanje iz strani staršev  ter žaljenje da sem nesposoben,len,zmešan,da bom vse zapravil,… Moti jih tudi ker sem si v času odkar sem doma izboril 2uri na teden časa da oddidem k društvom kamor sem se včlanil. Sodu je izbilo dno spor z očetom ko se je neko nedeljo spravil name da nuca neko orodje po tistem ko sem mu najman 5krat povedal kje je. Postavil sem pogoje,da želim svoje gospodinstvo z ločenim vhodom ter spoštovanje do mojih idej ter neki papir kjer je jasno napisano da je tista stvar moja! Ali pa da odidem proč vendar mi morajo povrniti vse kar sem sam vložil v kmetijo ter da se domov ne vračam. Problem je ker sem vse kar sem zaslužil vlagal v mehanizacijo pod pretvezo da saj bo pol kmetije moje in da je tako prav. Naj povem tudi da smo starejšega brata izplačali čeprav sem večkrat dobil pod nos od staršev da mu ne pomagam.(slabi odnosi ) Imam še starejšo sestro ki zaenkrat se živi doma a ima že plane za naprej in se bo odseelila. Imam tudi mlajšega brata ki pa je še v srednji šoli ter hodi na agronomijo. Zadnje 2 leti opažam tudi kako vedno bol podpirajo mlajšega brata v vsem kar naredi in vseh idejah napram meni. Sam nimam kmetijske usmeritve. Tudi iz strani mame ne dobivam neke podpore enčiš kdo bo delal doma,kdo bo skrbel za njiju ter za našo kmetijo. Naj povem še da je oče tudi že v pokoju odkar sem ostal doma.

Torej zanima me kaj storiti ali naj še vstrajam doma ali naj prekinem stike z domačimi ter odidem po svoje .Problem je ker nevem kaj narediti z mojimi živalmi ter tudi vem da nemorem vsega kar sem vložil dobiti povrnjenega. Prav tako sem trenutno samski tako da nemorem niti za kakšen teden se umakniti od doma,niti se obrniti za kakšen nasvet. Sam sem res že na robu z živci in nevem kako naprej saj imam občutek da se mi bo zmešalo če bo šlo tako naprej.

Spoštovani,

napišem odgovor po praznikih. Vmes pa še malo razmislim o vaši situaciji, ki ni enostavna.

Lep pozdrav,

Uroš Drčić

Spoštovani,

lepo ste opisali situacijo. Iz zapisa je razvidno, da imate dober uvid v dogajanje in da ste že poskušali postaviti določene meje. Žal pa se zdi, da se družinski vzorec kljub temu nadaljuje.

Izpostavil bi nekaj ključnih vidikov:

1. Ne gre več samo za konflikt, ampak za ponavljajoč vzorec odnosa
Opisujete ponavljajoče poniževanje, zbadanje in razvrednotenje. Hkrati vi vlagate delo, denar in energijo v kmetijo. Tak vzorec ima eno pomembno lastnost – dokler vi v njem sodelujete, se bo nadaljeval. Ne zato, ker bi bili krivi, ampak ker druga stran nima razloga, da bi karkoli spremenila.

2. Obljuba “to bo enkrat tvoje” vas drži v igri
Velik del vaše situacije temelji na nepisanem dogovoru, da boste za vloženo delo nekoč dobili delež kmetije. Problem takih dogovorov je, da niso jasno opredeljeni in jih druga stran lahko kadarkoli spremeni ali zanika. Posledično ste v negotovem položaju, kjer veliko dajete, nimate pa nobene garancije.

3. Vaš poskus postavitve meja je bil ustrezen
Zahteve, ki ste jih postavili (ločeno gospodinjstvo, spoštovanje, jasen zapis lastništva), so smiselne in odrasle. To ni izsiljevanje, ampak poskus ureditve odnosov. Ključno vprašanje pa je, ali je druga stran na to pripravljena pristati.

Če ni, potem dejansko nimate več dogovora – imate samo še konflikt.

4. Vloga mlajšega brata in staršev
Opisujete tudi razliko v obravnavi med vami in mlajšim bratom. To pogosto dodatno poglobi občutek krivice in manjvrednosti. Pomembno pa je razumeti, da tega ne boste mogli popraviti z več truda ali dokazovanja. To je dinamika staršev, ne vaša naloga.

5. Ključno vprašanje: pod kakšnimi pogoji ste pripravljeni ostati?
Vaša dilema ni samo “ostati ali iti”, ampak:
– ali ste pripravljeni živeti v takem odnosu brez sprememb,
– in kot ste že zastavili – katere konkretne pogoje zahtevate, da ostanete.

6. Realnost izbire
Če druga stran vaših pogojev ne sprejme, imate v resnici dve možnosti:
– ostanete in sprejmete, da se dinamika verjetno ne bo spremenila,
– ali pa začnete postopno pripravo na odhod.

Vem, da je to težko, predvsem zaradi:
– vloženega denarja in dela,
– živali,
– občutka izgube.

Ampak dolgoročno je pomembno vprašanje:
ali želite ostati v okolju, kjer se vam “bo zmešalo”, kot sami pravite.

7. Kako naprej – zelo konkretno
Predlagam naslednje korake:
– še enkrat mirno in jasno predstavite svoje pogoje (brez razlaganja in pregovarjanja),
– določite rok, do kdaj pričakujete odgovor ali premik,
– vzporedno začnite razmišljati o alternativah (bivanje, delo, kam z živalmi),
– prenehajte z dodatnimi vlaganji, dokler status ni jasen.

S tem si vračate kontrolo nad situacijo.

Za konec še to:
iz vašega zapisa je razvidno, da ste delovni, vztrajni in sposobni. Problem ni v tem, da ne bi zmogli. Problem je, da ste v odnosu, kjer to ni priznano. I

Naj poudarim, da odgovarjam na podlagi vašega kratkega zapisa. Mogoče je, da ima vaša zgodbe vidike, ki jih nisem upošteval. Na misel mi pride možnost, da bi v podrobnejšem pogovoru lahko ugotovili, kaj dejansko moti starše in kaj imajo v planu. Če bi podrobneje poznali ta del, bi mogoče lahko več dosegli s prilagoditvami v komunikaciji. Rečeno drugače – če vemo na katero vižo se kdo odziva, lahko začasno prilagodimo svojo vižo njemu in dosežemo določen cilj.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Pozdravljen,

g. Uroš vam je dobro odgovoril. Jaz pa bi ti bolj na kratko povedala iz prakse; izhajam iz podeželja in približno vem, kako zadeve funkcionirajo. Ko sem bila enkrat lani na obisku pri znancih, katerim se je pred leti sin, ki je bil predviden za prevzem manjše kmetije, ponesrečil, me je začudilo, da si starša urejata vikend, kamor se bosta preselila. Oče se s sinovo invalidnostjo ni mogel sprijazniti, vse vogale pri hiši je par let gor držala mama, ki je maksimalno pripomogla, da si je sin opomogel in danes kljub invalidnosti živi polno življenje. Dvigalo v hiši, prilagojen avto, motor, ukvarjanje s športom, parcele v najem… Mama mi je rekla – ne gre drugače, dva “petelina” ne moreta biti gospodarja na dvorišču. Pri tem je mislila na moža, ki je še vedno delovno aktiven (a pred penzijo) in sina, ki je kljub težki invalidnosti želel živeti polno življenje. Zato se je odločila za umik v bivalni vikend, kjer bosta z možem v miru dočakala in preživela tretje življensko obdobje, saj sin njune pomoči kmalu ne bo več potreboval. Druga situacija je moja sama, ko sva z možem po poroki nekaj let živela pri njegovih starših v ločenem gospodinjstvu in je moj mož imel še dva mlajša brata in sestro. Za enega brata in sestro se je vedelo, da bosta šla prej ali slej od doma, za mlajšega brata pa ne… Na moje vztrajanje je oče vendarle odločil, da bo doma na kmetiji ostal možev mlajši brat in sva se midva odselila (danes bi se jaz že pred poroko rekla, da greva nekam na svoje!).

Kakorkoli, ravnanje tvojih staršev se mi ne zdi “fer”, ker tvoje življenje teče naprej in s tem tudi čas, ko si lahko svoje bivanje in družino ustvariš nekje drugje. Sploh za družino se mi zdi, da imaš večje možnosti, da si dobiš kako dekle, če se preseliš nekam na svoje. Vedno je še pravi čas, da začneš znova.  Za začetek si poišči službo, da si zagotoviš reden prihodek, s prodajo živali pa si boš zagotovil tudi začetna sredstva, da nekje začneš na novo (saj vem, saj vem, da se ločiti od živali ni enostavno, pa vendar..).  Do staršev poskušaj ostati na “kulturnem nivoju”, četudi te oni žalijo, ni se ti potrebno spuščati na njihov nivo. S tem boš ohranil svojo moč. Četudi se ti zdi, da boš veliko izgubil, boš sčasoma pridobil svojo svobodo. Svojih vlaganj v stroje (kar ne moreš vzeti s seboj) ti verjetno ne bodo povrnili, a če ti bodo očitali, da si “zastonj” živel doma in koristil hlev za živali, si ti to vse povrnil s svojim delom, kar ogromno šteje. Moj odgovor se ti mogoče zdi preveč enostaven, a življenje si običajno sami najbolj kompliciramo. Zato pojdi “na svoje” in zaživi mirno svoje življenje. Kar gotovo je, da tvoji starši ne bodo zadovoljni s tvojim odhodom, ker bodo izgubili “zastonj” delovno silo, a ti jim jasno povej svojo odločitev, brez žaljenja, a stoj za svojimi besedami. Verjemi, da bo z leti tako zate veliko boljše, sem veliko videla in doživela…