Prezgodnje rojstvo in razmik med očesoma
Spoštovani,
Mogoče to vprašanje ni ravno najbolje primerno za to tematiko vendar ga naslavljam na vas saj sem rojen zelo prezgodaj mislim, da z zelo majhno težo in me predvsem zanima kako tako zgodnje rojstvo lahko vpliva na razvoj obraza s tem pa mislim predvsem na svoje oči saj mislim da imam hipertalorizem kot sem nekje prebral da imam oči postavljene preveč narazen poleg tega pa imam tudi bolj na pogled se mi zdi manjše oči oziroma mi nekako zgornja koža vek zakriva zgornje veke in delujem vedno utrujenega videza. Zato me zanima ali se mi te zadeve skozi življenje lahko same uredijo ali je sedaj ko sem star 18 let že dokončno videno kako bom izgledal glede teh oči saj me tako rekoč po pravici te dve stvari zelo skrbita saj menim da sta nekakšni posledici prezgodnjega rojstva in zelo vplivata na mojo samozavest in samopodobo predvsem tudi zaradi tega ker vem da se tega razmika med očesoma praviloma operativno oz kako drugače pogosto ne odpravlja saj tako sem prebral. Ob tem pa bi poudaril še da sem enkrat zaradi nekih drugih težav imel narejeno magnetno resonanco glave kjer pa je potem na mnenju radiologa bilo napisano da naj bi bile orbitale v mejah normale če vam ta podatek kaj koristi.
Lepo vas pozdravljam in se vam že vnaprej zahvaljujem za vaš čas
Nejc Lavrenčič
Dragi Nejc,
žal ti veliko ne bom mogla pomagati, še manj svetovati.
Drži, zelo prezgodaj rojeni otroci imajo včasih drugačno rast, tako obraza kot tudi ostalega telesa. Mnogi imajo bolj podolgovato obliko glave in obraza, tudi večji razmik med očmi, ki ga opažaš pri sebi. Nekateri imajo manjšo spodnjo čeljust, izrazitejši in navzgor usmerjeni nosnici (še zlasti, če so potrebovali podporo pri dihanju). Lahko so bolj suhljati, žal mnogi (ki smo jih “prekomerno” hranili, da bi čim prej ujeli vrstnike) tudi predebeli.
K sreči gre bolj za “estetske” razlike, ki so res najbolj moteče prav v starostnem obdobju, v katerem si trenutno. In ki se jih da vsekakor s kakšnimi “triki” tudi zmanjšati, zabrisati. A za to so bolj specializirani vizažisti. O plastičnih kirurgih pa zaenkrat vsekakor ne bi razmišljala – razen morda za spremembo kože vek, če so ti “utrujene oči” res tako moteče.
Če pa boš pogledal naokrog (brez samokritičnega odnosa do lastnega videza), boš opazil, kako različni smo ljudje in kako veliko definicij ima lepota – pri tem žal ne mislim na trend mladih deklet in moških, ki so že pri dvajsetih redni gostje v botoks in drugih lepotnih ambulantah. In so vsi videti podobno, kot “copy-paste”. Kako bodo videti čez deset let, jih danes ne zanima )-:.
Vsak ima nekaj, kar pri sebi ocenjuje kot nekaj nelepega – a je nekaterim prav ta naša telesna posebnost zanimiva, privlačna. Čisto mogoče je, da bo tako tudi pri tebi. Le živi čim bolj naravno, ukvarjaj se z “zdravimi” športi (gibanje je nujno za bivše “ekstremne” nedonošenčke, ne le zaradi “lepote” mišic, ampak delovanja pljuč, obtočil, prebavil; tudi zaradi boljše samopodobe, ki je ob prepogostem ogledovanju videza v ogledalu hitro skrhana). Ob “miganju” se tudi najlažje spletajo nova poznanstva in prijateljstva.
No, sedaj sem šla v funkcijo pridigarske babice. Če ti je moteče, pisanje kar vrži v koš. A vseeno čim bolj uživaj življenje!
Če te kdaj zamika, se oglasi pri nas v intenzivni – morda boš ob pogledu na drobižke v inkubatorju lažje dojel, kakšne ogromne bitke za življenje si vodil in kako si zmagal.
Srečno,
najlepša hvala za vaš odgovor. Moram priznati, da sem ga prebral večkrat in da je name vplival precej bolj, kot sem pričakoval.
Predvsem zadnji del vašega sporočila mi je dal popolnoma drugačen pogled na moje prezgodnje rojstvo. Do zdaj sem veliko razmišljal predvsem o stvareh, ki me pri sebi motijo, skoraj nikoli pa se nisem ustavil in pomislil, kakšno srečo pravzaprav imam, da sem po tako zgodnjem rojstvu danes tukaj, zdrav in sposoben živeti normalno življenje.
Ko ste napisali, kakšne bitke sem moral kot nedonošenček prestati in kako sem zmagal, me je to res ganilo. Prvič sem na svojo zgodbo pogledal manj skozi vprašanje »kaj je z mano narobe?« in bolj skozi vprašanje »kaj vse lahko naredim z življenjem, ki ga imam?«. Iskreno povedano mi je vaš odgovor dal ogromno novega upanja in motivacije.
Tudi vaš nasvet glede gibanja sem vzel resno. Želim si začeti bolj redno ukvarjati s športom in delati na sebi predvsem na zdrav način, ne samo zaradi videza.
Zelo pa me je nagovorilo tudi vaše povabilo, da se kdaj oglasim pri vas na intenzivni. Če je bilo povabilo mišljeno resno in bi bilo to mogoče, bi ga z veseljem kdaj sprejel. Mislim, da bi mi bilo zelo posebno videti okolje, v katerem se danes zdravijo otroci, ki bijejo podobno bitko, kot sem jo nekoč sam.
Ob vašem odgovoru sem začel razmišljati tudi, da bi morda nekoč rad na kakšen način pomagal drugim prezgodaj rojenim otrokom oziroma mladim, ki se kasneje srečujejo s težavami s samopodobo ali občutkom drugačnosti. Če obstaja kakšna možnost vključevanja v društvo, prostovoljstva ali drugega sodelovanja, bi me z veseljem zanimalo kaj več.
Še enkrat iskrena hvala, da ste si vzeli čas zame. Vaše »pridigarske babice« vsekakor nisem vrgel v koš. 
Ravno nasprotno — mislim, da bom vaš odgovor še dolgo nosil s seboj.
Lep pozdrav in vse dobro,
Nejc Lavrenčič
Sedaj sem pa jaz ponovno in ponovno brala tvoj odgovor (se opravičujem, ker si jemljem pravico, da te tikam :-)). In bila res ponosna, kako zrelo in pozitivno razmišljaš.
Vsekakor se oglasi na naši intenzivni, napoved obiska ni potrebna, pri nas je 24-urno dogajanje, nikoli se ne spi (še drobižki bolj dremajo). In takrat lahko dobimo nove ideje, kje bi se “videl” tudi v našem Društvu (ki je res malo specifično, doslej je bilo to pomembno področje odraščanja “ex”nedonošenčkov kar spregledano).
Se veselim, lepo bodi, Lili