Hvala vsem!
Očitno sem bila precej nejasna v svojem pismu, ali pa preprost nisem dovolj dobro podala svojega mnenja. Zdi se mi, da ste v večini razumele le to, da bi jaz rada pomoč z vseh strani, dajala pa je ne bi nič. Daleč od tega. Žal je resnica v zvezi z mojim tastom takšna, da on v življenju mojega moža zanj ni imel nikoli časa ( sreči je bila njegova mamica doma in je imel vsaj njo), tast pa je imel vedno preveč dela z najrazličnejšimi funkcionarskimi funkcijami, ker preprosto ne zna živeti, če ni vedno nekje najpomembnejši. Na izlete z upokojenci ali svojimi vrstniki ni nikdar želel hoditi, ker da so oni “navadni delavci” in da on ne sodi mednje, mojega moža je označeval s “salonskim”, če je s pljučnico ležal doma in ni šel na tekmo ali trening in ga poniževal, da z njega nikdar nič ne bo, čeprav je kljub temu stal na stopničkah v svetovnem pokalu. Skratka, do trenutka, ko ga je hendikepirala boleze, je bil prepričan, da on ne potrebuje nikogar in da zato nikomur ni dolžan nikakor pomagati … Od takrat naprej pa se ima za največjega reveža na svetu. In to tudi je, saj zaradi načina življenja nima nobenih prijateljev, ostala sta mu le otroka in njuna zmožnost, da mu oprostita vse očetovske napake, ki jima jih je zadal.
Moja starša sta oba še živa in precej pri močeh in v hiški, ki si jo gradiva, sva en prostor celo predvidila za primer, da bova kdaj imela v negi koga od njiju, sedaj pa bo namenjen prijateljem, ki bodo bivali pri nama. To, da se mi pa zdi logično in prav, da dobim pomoč svojih staršev, če je to seveda mogoče, pa razumejo tudi moji starši. Naj navedem samo to, da bi ne bilo hujše kazni zanju, kakor da bi jima ne pustila svojih otrok v varstvu, če imam jaz obveznosti oz. dokler ne gredo v vrtec. Mami celo reče, da ji bodo njeni vnuki polepšali jesen življenja in podaljšali življenje. Očitno imamo ljudje zares različna mnenja in da je srečna, da je še kolikortoliko pri močeh, da je lahko z njimi. Vnuki pa jo imajo neznansko radi in se veselijo vsake urice, ko so lahko pri starih starših.
Tudi midva z možem že od prvega meseca življenja najin dveh otrok namensko varčujeva zanju, ko bosta prišla v leta, ko si bosta želela splesti svoje gnezdece, da ne bosta v isti situaciji, kot sva midva sedaj, ko živiva pri mojih starših (šest nas je na 100 m2 in na tej kvadraturi je tudi moja pisarna). Vsi skupaj pa se trudimo, da čimprej postavimo hišico, da bo naša družinica lahko zaživela svoje življenje.
Še za konec. Očitno imamo merila, kaj je pozno štarsevstvo zelo različna. Jaz osebno postavljam to mejo po 40. letu in jasno da se naslanjam na pričakovane dogodke, ki sledijo staranju. Je pa jasno, usoda nam lahko vzame starše že pri tridesetih, štiredeetih. To so posebni primeri. Mislim, da lahko to plat medalije, ki sem jo jaz želela posredovati, lahko objektivno komentirajo v resnici zgolj otroci, ki so to doživeli na lstni koži. Tudi ve ste se oglasile in mislim, da me lažje razumete. Jaz pa nekaj vem o tem zgolj zato, ker se z možem o tem veliko pogovarjava in šedaj skupaj odpravljava posledice, ki jih nosi s seboj na račun tega, da je bil rojen starejšim staršem in da je bil deležen vzgoje in posegov mojega tasta, ki pa sedaj želi pozabiti na vse slabe stvari, ki jih je kdaj storil svojim otrokom, zavestno ali nezavestno. Tega pa mi žal ne bomo nikdar vedeli.
Mislim, da so takšnele diskusije precej dobre in da se lahko vsi nekaj naučimo iz njih.
Lep dan vsem staršem in njihovim otročičkom!

Citronica, kaj pa tiste ženske, ki se jim mena začne že pri 40.? Se pravi, da bi morale imeti ženske za vsak slučaj otroka pri 20 do 25. Poleg tega jo nekatere čisto dobro prenašajo, da o čisto normalnih pubertetnikih sploh ne govorimo… Vse je tako zelo odvisno od primera do primera, da je čisto brez zveze posploševat. Kot komu ustreza, če se le da.

Da ponovim – če tvojim staršem ustreza paziti vnuke, je to super, ni pa to njihova dolžnost, kot to ni dolžnost moževih staršev. Če ne zmoreta sama, sta se očitno uštela in bi si morala življenje urediti drugače. In to velja za vse nas, ki jamramo, kako grozno, babice nič ne sodelujejo, bla bla… Ravno včeraj je ena mama prijavila, da je nam z dvema otrokoma lažje kot njej z edincem, da babice nič ne pomagajo… Takšnih nas je kar nekaj – a poudarjam, otroci so predvsem skrb staršev, in kolikor lahko ponucamo svoje starše, je to samo smetana na torti in moramo biti zadovoljni.

Pozdravljena,
seveda si zdaj vse postavila v drug zorni kot. Vendar pa to, kar si napisala o značaju, načinu življenja tasta in načinu vzgoje ne pritiče samo ostarelim staršem. Moj oče je bil star 47 let, ko sem se rodila pa nisem nikoli čutila, da bi bil star. Nasprotno blestel je v svojih naprednih idejah in pogledih na vzgojo. Rojena sem v 60h in vemo, da je bila v tistem času vzgoja, nega in gospodinjska opravila ženska domena. A pri nas ni bilo tako. Prve kuharske dišave sem okusila prav ob očetu, previjal me je in se z menoj vedno veliko pogovarjal-do konca. Zraven vsega je delal kariero in bil aktiven dokler ga ni bolezen položila v posteljo. Takrat je bil že krepko čez 70.
Menim, da si precej ogorčena, nad vsem kar se dogaja, ker se ti zdi, da tast, preprosto povedano, ni vreden vašega truda in odpovedovanja na njegov račun. To pa nima zveze s starostjo, saj po mojem mnenju ne.
Naj povem, da me ni bilo nikoli sram, ko sem z očetom hodila naokoli pa čeprav je bil siv in plešast in zadnja leta tudi sključen in počasen.
Leta niso nikoli skrila njegovega smeha in bistrega razuma, radovednosti za napredek, spremljanje razvoja sveta in razvoja otrok.
Edino, kar me žalosti pri tem, da sem pozen otrok je, da sem bila deležna starševske ljubezni manj časa. A ko obrneš drugače, če me ne bi imela takrat, me ne bi bilo. Tako pa imam spomin, ki je moj zaklad, dokler bo držalo.
Ko bom stara in sklerozna, morda dementna pa se mi bo prekleto dobro zdelo, če me bosta obiskala moja dva sinova. In resnično si želim, da bosta to delala z lahkim srcem ne kot breme in obveznost.

LP
Kwakica

P.s.
Vsekakor pa že dolgo nisem odprla tako dobre teme, vesela sem, da si jo načela in želim ti, da se stanje čim hitreje izboljša.

Se strinjam, tudi sama poznam ničkoliko starejših ljudi, ki so prave face in je super biti v njihovi družbi. A poanta te teme in problemov na to temo je ta, kot je omenila že ena od vas, da ti otroci na žalost lahko ali pa je takšno vsaj teoretično pričakovnje, zelo zgodaj izgubijo starše oz. pridejo v fazo, ko je čas da tudi otroci pomagajo svojim staršem ravno v obdobju, ko imajo običajno sami s seboj in s svojim novim načinom življenja (mlada družina) največ dela in tako preprosto tudi staršem ne morejo pomagati tako, kot bi želeli, ker preprosto nimajo časa, ali pa gre skrb za njih na račun vzgoje svojih otrok. Ve se, da pri vzgoji največ naredimo ravno v prvih sedmih letih otrokovega življenja in če zamudimo to obdobje, je kasneje vse mnogo težje ali celo nemogoče. Ali bomo potem svojim otrokom razlagali v puberteti ali malo kasneje, “veš, takrat na žalost nisem imel dovolj časa za tebe, ker sem imel preveč dela z ostarelimi starši.”. Saj se zelo kruto sliši, a je žal resnično. Če pa pride obdobje, ko skrbimo za svoje ostarele starše takrat (teoretično in v povprečju), ko naši otroci že zrastejo, je pa stanje čisto drugačno, saj takrat lahko in običajno z veseljem pri tej pomoči sodelujejo celo vnuki. Tako je bilo npr. pri negi mojega starega ata, ko smo pomagali vnuki in veselje so mu v zadnjih dneh delali celo pravnuki.

Ja, saj razumem o čem govoriš. Kot sem sama napisala svojo izkušnjo, ti lahko povem, da ni bil nihče prikrajšan. Sicer sem bila sama kot ožeta cunja, ker sem praktično takoj po porodu oz. CR začela dvigovati očeta, ga negovati, zraven pa polno dojila novorojenčka, in skrbela za celo gospodinjstvo, se prilagajala novi vlogi-biti mama… Po letu in pol še enkrat zanosila, še enkrat rodila s CR in še naprej negovala. Vsega tega ne bi zmogla, če ne bi bila med vsemi nami spletena vez, ki se ji reče družinska sreča. Povem ti, da sem v bistvu iskala pomoč v raznih ustanovah, vendar do več, kot kosila na dom, če sem imela kakšne nujne opravke nisem prišla. Moja dva otroka sta v najranejših dneh spoznala vse mogoče klinike, nevro, hematološko, uro, gastro. Ker nisem imela varstva ali pa je bilo nemogoče zaradi dojenja, sem imela otroka vedno s seboj, ko sem očeta vozila po pregledih. Ni bilo lahko, a z dosti dobre volje in potrpežljivosti z vseh strani je šlo. Je pa tudi res, da mi je oče dal priznanje in mi izkazoval hvaležnost. Pa ne razumeti tega materialno. Rad me je pohvalil, me pobožal ali prijel za roko, če je bil preutrujen, da bi govoril. Sočutje sva oba izkazovala drug drugemu. On meni, kot mladi materi, ki poleg otrok neguje tudi starčka in jaz njemu, ki je bistrega uma v oklepu starega telesa trpel.

Prvega otroka sem rodila pri sedemintridesetih. Napisala sem: prvega… saj bom še imela katerega, če bo … Moje dete ima starše, ki imajo diplomo, urejene materialne pogoje, itd.

Ne gre za to, da imaš stare ali mlade starše, gre za to, koliko znajo rasti z otrokom. Moja prijateljica mi je vedno zavidala mamo, ki je od njene res precej mlajša, a bi bila njena tudi pred dvajsetimi leti “za časom”….

Moj oče nikoli ni bil oče v pravem pomenu besede. Šele zdaj, ko imam sama otroka in je on že precej bolan, sva se začela pogovarjati, res pogovarjati… Moj oče je, kakršenkoli je že… Samo to šteje…

Saj ste verjetno prebrale Mačkova očeta: ti očeta do praga, sin tebe čez prag…

Žal nimam več časa, da bi zapisano postavila v manj zmedeno obliko. Upam, da je bistvo očitno: zahvaljujoč staršem smo tu in le naš zgled bo popotnica našim otrokom.

Lep dan,
Irena.

malce me je zbodlo v očke:
“dete ima starše, ki imajo diplomo…..”
Meniš, da je diploma vozovnica do uspešne(jše)ga starševstva?

Lp, Ali

xxx , kdaj so imeli stari starši tvojega moža, to tebe prav nič ne briga, zelo grdo pišeš o njih, verjetno bi rada imela malo mlajše, da bi imela od njih korist a ne?

Bog ne daj! Ne, diploma pomeni le to, da sem zdaj samo mama in sploh ne mislim na to, kaj bo potem, ko bo konec porodniške, saj me (zaradi izpolnjenih pogojev imam službo za nedoločen čas) čaka moje delovno mesto… Samo to, nič drugega.

Lep dan,
Irena.

Drage moje, kaj vas grize! Tile komentarji okoli egoizma me bodejo v srce
ne samo v oči.
Iz kakšnega razloga pa ste se ve odločile za otroke? Sama imam tri,
prvega sem rodila pri 23-ih in zadnjo deklico pri 30-ih. Zakaj imam otroke
in celo tri? Ker me veseli otroški živžav, ker sem zrasla (tudi mož) v družini
s tremi otroki in je bilo super in končno, da bom nekoč lahko varovala tudi vnučke …. skratka tudi zato, da bi bila na starost “obkrožena” s svojimi
najdražjimi.
In še nekaj: mamica mi je umrla pri mojih 22-ih letih, ona jih je imela 49,
očka je umrl pri 55-ih in jaz sem imela 27 let. Moji otroci babice niso
nikoli poznali, dedka pa se spomni samo starejši fant, srednja punčka je
bila še premajhna, da bi se ga spomnila, tretja pa se je tako in tako rodila
po njegovi smrti.
Oba z možem sva tretja – najmlajša otroka v družini. Možev oče je bil
star 45 let in mama 34 let, ko se je rodil.
Moževa mama je umrla pri 63-ih, ko je bil najin najstarejši sin star leto in pol. Oče pa je še precej okreten, zdaj star 90 let. In otroci so veseli, da
imajo vsaj dedka, čeprav je včasih “zatežen” – prepad med generacijami
je zelo globok.

Hočem vam povedati, da nikar ne obsojajte staršev, starih staršev ali kogarkoli, ki se je mučil imeti otroke pa mu je to uspelo šele v malo zrelejših letih ali kogarkoli, ki se je zavestno odločil za pozno starševstvo.

Taki kot smo, smo samo zaradi vseh dobrih in slabih stvari, ki smo jih preživeli tako, kot smo jih! Če bi bilo karkoli drugače, bi bili drugačni tudi mi.

In izdam vam še eno “malo skrivnost”: z leti sem vedno bolj tolerantna do
svojega tasta, čeprav me je vedno odklanjal in sem zanj pač nujno zlo. Pa
ga vedno bolj razumem. Za svoje otroke si vedno želiš le najboljše – tudi
partnerja! In nekako “po defaultu” se ideje o najboljšem partnerju pri starših in otrocih razlikujejo.
Razmislite tudi vi!

lep dan!

Kikica, ne obsojaj vnukinje, ki pusti, da ji babica počisti. Mogoče pa to babica z veseljem naredi. Moj tast, na primer, si pri 90-ih nacepi drva in
zakuri centralno peč. Pa ne zato, ker midva z možem tega ne bi hotela
narediti, ampak zato, kot sam pravi, da se malo razgiblje in “ostaja pri močeh”.
Hočem reči, da poznaš “primer” zelo ohlapno – od daleč. Babice ne bi mogel nihče prisiliti v čiščenje.

lep dan!

Kaj tevresnici muči?
moja starsa staimela 24 in 26let, mo sem se rodila. Od 19 leta sem skrbela za mamo, študirala, imela otroke, delala,sama zgradila hišo.. nisva se šlepala na pomoč in iskala krivca in bila nezadovoljna. Iz situacije sva potegnila največ svojih talentov in jih prenesla na najino četico otrok.
Obnašašse kot najstnica, lej jaz sem dobila več kot ti ubogi mojmož.tvoj foter je breme,za moje pa bova imela sobo. .si prepričana da nebomož pobegnil takrat inbosta vse prihranke porabila na sodiščih. S poštuj moža.
Odrasti. Vzami to kar ti življenje ponuja ali pa naredispremembo, pokaži, da siboljša in bolj sposobna od tega fotra, ki je seksal na stara leta. Vse dobro ti želim.

Življenje se dogaja in rojeva izven vseh obsodb, vsega egoizma, ki ga omenjaš, in drugih nalepk. Zakaj nekateri tako pozno, drugi zgodaj, zakaj nekateri naredijo splav, drugi pa ne – pač tisoč poti in smeri življenja. Vesela bodi, da je bil tvoj mož darilo svojim staršem in konec koncev tudi tebi. Bolj ceni svoje in njegove prednike, pa (ti) bo šlo lažje.
Tebi se je pač izšlo očitno po tvojih načrtih, kdo ve, kakšne načrte sta imela njegova starša in kako je šel plan v resnici. Meni se, ko slišim za kakšno pozno nosečnost (pa nisem tak otrok in tudi svoje imam po zate spodobni uri), kar otopli srce. Kakšno darilo za starše in kakšno darilo za otroka: življenje gre naprej, življenje kroži.
Več spoštovanja (do starejšh) in manj pričakovati od drugih.