Rada bi vam podala eno plat poznega starševstva. Spoznala sem jo zato, ker je moj mož otrok, ki se je rodil mami stari 43let in očetu, ki jih je imel še pet več. Jasno, oba sta ga bila neznansko vesela in razvajenost je temu avtomatično sledila. Veselila sta se (za moje pojme je to strašni egoizem), da na stara leta ne bosta sama. Moj mož je imel to “srečo”, da se je izoblikoval v samostojnega človeko preko športa, ker je bil stalno po svetu. Ko je dopolnil 27 let, mu je mamica umrla. Oče jih ima sedaj že blizu 80 in je potreben sinove pomoči. Kje se tu zatakne? Z možem sva v letih, ko imava doma dva majhna otroka, zidava hišo, študirava in si postavljva temelje za naše družinsko življenje. Skratka v obdobju, ko bi nama vsaka pomoč staršev še kako prav prišla. Plod tega, da se je rodil starim staršem pa je to, da poleg vsega sedaj skrbi še za očeta, da je mamico izgubil prej, kot sva midva dobila prvo dete, ki si ga je tako zelo želela doživeti, da najini otroci ne bodo deležni ljubezni in uric starih staršev (po moževi strani) in še marsikaj drugega. povem lahko, kar mi je povedal mož sam, kako da mu je bilo kot otroku večkrat nerodno, ker je on vedno prišel s “starimi” starši, ki fizično pač niso bili tako sposobni kot starši drugih otrok, kako da so bili vedno bolj starokopitni kot drugi starši … In ni za spregledati, da so možnosti, da se otrok rodi prizadet, z leti mnogo večje.
Mi je povsem jasno, da so tu tudi izjeme, npr. pari, ki nikako ne morejo spočeti otroka, pa se zavoljo postopkov vse zavleče in morda še kakšne izjeme, a imeti otroka v poznih letih zato, da nam na stara leta ne bo dolgčas in ker je tako lepo imeti malo štručko, to pa je višek egoizma in za mene to ni nikakršno opravičilo. Otrok tako mislečih staršev je samo njihova žrtev.
Narva je že sama poskrbela za to, da je otroke potrebno imeti prej, ker potem mladi starši potrebujejo pomoč dedkov in babic, oni pa imajo možnost zaužiti lepe trenutke z vnuki, kateri prav tako za svoj dober razvoj potrebujejo njihovo toplino.
Povejte mi še vi svoje mnenje, morda v tolažbo, saj me tole stalno negovanje njegovega očeta že rahlo muči, saj ga naša mlada družinica vendar še kako potrebuje.

vsak se pač po svoje odloča, kdaj bo imel otroka. Pri nas je takole. Mož jih ima 47, jaz 14 manj. Ima sicer odraslega otroka iz prvega zakona. Najin mulc je star 9 mesecev. V stikih z najinimi straši je malo. Tast in tašča sta rahlo čez sedemdeset, moj oče je že davno umrl (čeprav me je imel še mlad), moja mama malo čez petdeset. Z mojo mamo si tudi težko pomagam, ker je še v službi in ker živi 60 km stran in je vsa pozornost trenutno usmerjena v njenega očeta, torej mojega dedka, ki jih ima skoraj 100, pa tudi babico, ki jih ima nekaj čez osemdeset. Torej tudi mi nimamo starih staršev, pa čeprav smo prihajali na svet in se poročali skoraj “po pravilih”. Ko sem zanosila, sva vedela, da bova za otroka sama. Pravzaprav sva mislila, da še bolj, kot sva pa sedaj v praksi. Zadovoljna sva tako. Ničesar ne moreva spremeniti. Mislim, da skoraj ni para, ki bi imel intaktno družino. Vse b.p. Ne delam si utvar, da bo zame skrbel sin, bom pa vesela, da je na svetu, tudi ko bom stara in potrebna pomoči.
Skratka, zelo zelo težko razumem tvoje premišljanje, mislim, da si preprosto utrujena, da je preveč stvari na tvoji grbi. Premisli o tem, da se z možem in njegovim očetom drugače pogovorite. Poiščite pomoč patronažne službe, morda bi prišel v poštev tudi dom za ostarele. Skrb za stare ljudi res jemlje ogromno energije.

Pozdravček, Neja

Negovanje njegovega očeta te muči…ampak istega moža pa ne bi imela, če se tvojemu tastu in tašči ne bi “tako pozno” rodil otrok.
Poleg tega sploh ne veš, ali sta ga res imela samo zato, da jima na “stara” leta ne bo dolgčas. Tudi če sta ti stokrat rekla, da sta ga imela zato, tega ne moreš zares vedeti. Skrivnost rojstva je povezana s tisoč in eno željo, nekaterih prav zares ne moreš zaupati nikomur, niti snahi 😉 ali sinu.
Naj ti ne bo žal, ker tvoja otroka ne bosta imela obojih starih staršev. Moji otroci imajo fizično oboje, na žalost enih starih staršev sploh ne zanimajo, moj najmanjši otrok sploh ne verjame, da ima še enega dedka. So stvari, ki jih je treba znati sprejeti take, kot so.
Pomoč naših staršev, da nam pomagajo pri varstvu in vzgoji otrok, ni naša pravica, če pa nas taka sreča doleti, jo je treba znati videti.
Želim srečno vsem, ki imajo pogum za otroke tudi takrat, ko okolica tega ne odobrava. Kot berem na forumu, otrok ne bi smeli imeti (vsaj preveč ne) revni, ljudje nad določeno starostno mejo, ljudje “neprimerne” narodnosti ipd. Ni to ena sama fovšija?
Pa saj tudi sama veš, da se zarečenega kruha največ poje. Oglasi se nam spet pri 50 in nam zaupaj, kako so se z leti spreminjale tvoje želje…
srečno
Kiri

Draga XXX,
tudi sama sem otrok (poznih) staršev. Strinjam se s tvojimi stališči, da je nerodno, da so starši že ostreli, ko si njihovi potomci ustvarjamo družino. Vendar so tvoji zaključki bolj egostični, kot je bilo egoistično dejanje, da je tvoj mož prišel na svet!
Sama razmišljaš iz izhodišča udobja, zakaj si vse ti prikrajšana in tvoj mož in nenazadnje tvoji otroci.
Lahko ti povem, da sem rodila prvega otroka, ki še ni dopolnil prvega meseca življenja, je moj oče hudo zbolel (mame nimam več), negovala sem ga, kot dojenčka. Takrat je bil star 79 let. Previjala, kopala in hranila sem oba. Otroka in mojega očeta. Oče je doživel možgansko kap, vendar se je v pol leta kar dobro popravil, sinček pa je tudi rasel, da je bil v veselje vsem. Oče mi je umrl, ko je bil moj prvi fantiček star 3 leta, mlajši pa je teden dni po pogrebu praznoval 1 rojstni dan.
Za očetom zelo žalujem vendar se počutim polno in zadovoljno, ker sem zmogla, ker sem se potrudila, ker se mu starost naredila lepo in olajšala zadnje dni v krogu družine. Seveda sem hvaležna tudi mojemu možu, ker je bil skrajno razumevajoč, mi pomagal kolikor je mogel, predvsem pri otroku, pri očetu pa mi dajal obilo moralne opore.
Moj nasvet je, da nehaš razmišljati, kakšna krivica se ti godi, ker je mož otrok ostarelih staršev, mu pomagaš, kolikor moreš ali si mu vsaj v moralno oporo. Verjemi, da boš prej ali slej tudi ti korakala prva v žalostni procesiji.

LP
Kwakica

Precej egoizma je razbrati iz tvojega pisanja. Po tvoji logiki naj moje družine sploh ne bi bilo. Naj nas opišem: mene sta moja starša imela že krepko po tridesetem letu. Mama je bila invalid in kot majhnemu otroku mi je bilo res včasih nerodno, ker je bila 15 let starejša od drugih mam (večkrat se spomnim na Cankarja – Mati). Vendar mi je ne glede na starost in bolezen nudila vso ljubezen, ki jo mati premore. Bila sem prikrajšana za kakšno materialno dobrino, kar pa mi danes samo koristi, ker nisem bila nikoli razvajena. Danes sta žal oba starša že pokojna, oče ni dočakal 60 let, mati pa ne 70. Žal mi je, ker nikoli ne bosta videla vnuka, ki sta si ga tako želela. Moj mož se je rodil očetu malo čez 40 in materi malenkost mlajši, kot edini otrok (edini, ki je preživel!). Preživljal je podobno otroštvo, kot jaz in NIKOLI nisem imela občutka, da je bil za karkoli prikrajšan. Imel je to srečo, da sta oba starša dočakala 80 let. To, da jim je treba kdaj pomagat, pa se nama obema zdi samoumevno. In zdaj še k naši družini: mož bo v kratkem 50, jaz se približujem 40., pričakujeva pa otroka (moj prvi, mož ima že odrasle iz prejšnjega zakona). Nikoli nisem razmišljala, da bom imela otroka zato, da mi bo na stara leta pomagal ali da mi takrat ne bo dolgčas. To je marsikomu tudi pri 10 otrocih! V ta namen si bom kupila psa, če bo že potrebno. Idealno starost, kdaj imeti otroke, zelo težko definiraš. Mogoče si se pa ti premlada odločila za otroke – pišeš, da še gradite dom in z možem še študirata. Mogoče je pa to malo neodgovorno? Razmisli, preden obsojaš! Življenje je pač zelo nepredvidljivo. Pa še nekaj: pazi, kako vzgajaš svoja otroka. Nikoli ne veš, kdaj boš rabila njuno pomoč, velikokrat je to lahko samo topla in prijazna beseda, ki jo nudimo staršem v zahvalo, da so nam nudili možnost življenja in nam pomagali, da smo postali to, kar smo (za to ni treba, da boš stara 80 let!) in če bosta živela v tako negativnem odnosu do starih staršev, te bosta zavrgla že veliko prej!

Draga XXX,
moj mož se je rodil materi, ki je imela 42 in očetu, ki je imel 47 let. Je drugi otrok, moj mož ni bil nikoli razvajan ali oboževan. Možu nikoli ni bilo nerodno, da ima tako stare starše, mu je pa bilo nerodno zaradi starinskega imena ki sta mu ga nadela in ga je v občutljivih letih malce po svoje prikrojil (a ne uradno). Težave je imel le s tem, da se s svojimi bratranci ni mogel igrati, ker so bili že prestari, se je pač igral z njihovimi otroci 🙂

Posebne pomoči staršev (tudi mojih, ki sta precej mlajša) nimava razen tega, da babica dopoldan popazi na našega najmlajšega. To je vse. To je bil tudi eden od razlogov, da sama delam s polovičnim delovnikom, ker vidim da babi ne zmore. Kljub trem otrokom žal nismo dobili vrtca, drugače bi šel otrok v vrtec.

Tast je umrl pred tremi leti. Imel je kostnega raka in smo bili priče počasnemu, strašnemu in dolgemu trpljenju, zadnje tedne je potreboval posebno domačo nego. Bilo je zelo hudo, toda nikoli nisem za to dejstvo krivila to, da je bil tast že tako star ali ker bi se moj mož rodil prepozno. Kostni rak te lahko doleti tudi pri 40-tih ali še prej.

Verjemem, da ti ni težko in razumem tvojo stisko. Tudi sama kdaj razmišljam, kako bo ko bo babi obnemogla (že sedaj imamo kar nekaj težav z njeno pozabljivostjo) in bo potrebno resno skrbeti zanjo. Tehtam pozitvne plati in negativne, vem, da bo v vsakem primeru trpela tudi moja primarna družina. Zato odločitev prepuščam pač času, ko bomo prišli do tja, bomo že kako. Obenem opazujem, kako moja mama in njeni sestri skrbijo za svojo mamo, ki si je zlomila kolk, je nepokretna in močno dementna. Občudujem njihovo voljo, vztrajnost in trud in vidim, da jim res ni lahko. Obenem pa pomislim, da bi stara mama verjetno že zdavnaj ugasnila, če ne bi tako ljubeče skrbele zanjo.

Še ena zanimivost: na Danskem je navada, da imajo starši povprečno dva otroka. Ko tadva prideta iz srednje šole, si omislijo še kakšnega. Pa ne zato, ker bi se bali dolgčasa ali ker bi želeli imeti skrbnika na stara leta. Enostavno zato, da imajo bogatejšo izmenjavo generacij.

Ne vem kdo je tu bolj sebičen ostareli oče ali ti, ki bi potrebovala pomoč staršev. Si mlada, močna, pametna kaj ti bodo tu starši? Kaj bi rabila od njih denar ali fizično pomoč? Smo pa ljudje vedno človeško sebični. Saj se tudi mlajši starši odločajo za otroke zaradi sebe in ne zato, “da bi podarili življenje novemu bitju”!

Moj mož se je rodil mami pri 42 letih,oče jih je imel blizu 50,ima še mlajšo sestro,ki se je rodila pri 45.Poročila sva se mlada,jaz 18,mož 23, pri 21 letih sem imela 3 otroke,zidala sva hišo-zjutraj služba,popoldne zidarji-m
oja tašča je bila zlata.Čez 7 let je zbolela,bila 3 mesece v šok sobi,umrla.Čez približno pol leta je zbolel tast,obležal v postelji za nekaj mesecev preden je umrl.Posteljo smo mu postavili v dnevno sobo,mu delali družbo,negovali…..Ne želi si,da boš ko boš stara in tudi boš-nekje sama čakala da umreš,razen če boš to sama želala ker veš, da greš mladim na živce.
Otroke imaš pač takrat,ko jih imaš.Meni ni žal,da sem jih imela zgodaj,pa tudi to da imam petega pri 35 letih je samo najina odločitev.Če jih želiš jih imaš,tudi pri 40 ali več,če jih ne želiš jih pač nimaš.LP

Jaz pa te (morda) razumem bolj kot druge, ki ti napol očitajo sebičnost in kar je takega.
Mislim ,da si hotela napisati predvsem, da otrok (pre) starih staršev v življenju nima te sreče, da bi le-ti bili dolgo z njim, da bi ga spremljali skozi študijska leta in vsaj prva leta samostojnega življenja. Da bi spoznali otrokovega partnerja, morebitne vnuke… Gledano z otrokovega zornega kota – nekako “ni pošteno”, da (pre) kmalu na svetu ostaneš sam, kar se (pre) starim staršem lahko zgodi prej kot nam.
Ob hčerini maturi bom stara 48 let, očka, ki je “rodil” pri 50-tih pa bo takrat star dve leti manj kot 70…..
Prej dedek kot oče.

Doživljanje starševstva je v različnih starostnih obdobjih drugačno. Upam si trditi, da fizično breme lažje nosijo starši v zgodnjih 20-tih letih, starejši starši pa so skoraj po pravilu bolj umirjeni, potrpežljivejši, pa čeprav tudi bolj “panični” in morda preveč bolestno navezani na potomca. (opazovanje primerov iz okolice). Mlajši starši so večkrat bolj spročeni, starejši pa nekako bolj zahtevni do potomca.

Vsekakor pa ne razmišljam v smislu, da ni pošteno od staršev, ker ne morejo skrbeti za svoje vnuke. Saj tega niti niso dolžni!

Lp, Ali

Tudi sama sem rojena “starim” staršem. Oče je (pri mojih 28-ih) star 76, mama jih bo kmalu 60. Hvaležna sem za vsak trenutek, ki ga preživljamo skupaj in zavedam se, da bo nekoč prišel tisti čas, ko se bo potrebno posloviti. Do takrat pa upam še na mnogo lepih trenutkov.
Generacijska razlika med mano in očetom je velika in moram priznati, da nama ni bilo vedno enostavno (sploh v času moje pubertete:)). Hvaležna sem za vzgojo, prepričanja, ljubezen, razumevanje, materialne dobrine in seveda trmo, ki sem jo pridobila od staršev. Hvaležna sem KER ŽIVIM in ker sem tudi jaz sedaj mamica in žena. Če pa se moja starša ne bi odločila za še enega otroka ….

No, mene je imela mama zgodaj, z 22-timi leti. In je nimam vec, ker je umrla zaradi bolezni ze pri 52.
Oceta tudi ni vec.
Moji otroci ne bodo imeli babice…

Tudi ce se tako kalkuriras, se v zivljenju ne iztece vse tako kot bi radi…

Nisem zagovornik poznega strarševstva (vendar nikoli ne reci nikoli). A nekaj me pri tvojem pismu moti.
Zdaj, ko bi vidva potrebovala pomoč, morata negovati očeta…Bolezen lahko pride mnogo prej. Tudi takrat bi bila potrebna nega. Lahko bi prišlo do kakšne nesreče, in bi tvoja tašča umrla zelo mlada – morda je še ti nebi poznala. Tudi t.i. mlajši starši so lahko “starokopitni” in obratno starejši starši “ful face”.
Oba z možem imava starše med 50 in 60 let. Fizično bi nama še lahko kaj pomagali, pazili na otroke….pa ne. In jih zato ne obtožujeva.
Življenje je polno naključij.

S katerega planeta so pa tebe spustili? Kaj takšnega pa res še ne.
Naši starši niso na svetu zato, da bi nam pomagali in se pri tem pretrgali – me kar pogreje, ko vidim, kako jih eni znajo ponucati do konca (no, če se ne bi pustili, jih pač ne bi). Poznam celo primer, da hodi k svoji odrasli vnukinji z zelo dobrim OD čistit njena babica, se pravi prababica vnukov. Da jih ni sram.
No, jaz imam taščo, ki šteje komaj nekaj čez 50 in ker je tako mlada, ima seveda še polno posla sama s sabo, tako da od nje tudi ne moremo pričakovati ne vem kaj. Če ne zmoreš sama porihtati otrok, če finančno ne zmoreta graditi hiše, če nimata časa za vsa domača opravila, zagotovo niso krivi vajini starši.

Hja, jaz lezem proti 40 letu in resno razmišljam še o enem otroku. Nimam nobene želje, da bi me na stara leta negoval ali kaj podobnega. Preprosto čutim, da sem ponovno pripravljena na starševstvo.
LP
N.

Tudi mene je moja mami imela pozno pri 37 in jaz tudi nisem bila pri ‘ta zgodnjih’ in sem rodila pri 33, pa moja mami kljub temu pazi vnučka in to z veliko veliko potrpežljivosti, energije, ljubezni … Ni vse v letih. Nekaj v življenju prinese osebna odločitev, včasih pa se stvari ‘obrnejo’ drugače in to tako kot najmanj pričakuješ in si želiš, zato ‘obsojanje’ kdaj ima kdo otroke nikakor ni na mestu.

Logicno je, da na forumu, kjer prevladuje srednja generacija zensk, ki imajo vecinoma vsaj hipotetecno moznost imeti otroka okoli 40, ne bos slisal kritike. Ker je to pogled s strani starsa. Jaz sem pripripravljen. Jaz lahko. To je moja pravica. Otrok je tukaj, hote ali hehote, v drugem planu. Spet logicno.

Sama sem otrok starsev, ki so bili ob mojem rojstvu stari mama 40 in oce 48 let. Nisem bila nalasc nartovana tako pozno, bilo je bolj rezultat nesrecnih okoliscin s prejsnjimi otroki, ceprav sem zdaj edinka. Torej poznam situacijo iz prve roke in sem proti zavestni odlocitvi za otroka po 40 letu, zlasti pa po 45 (velja za oba starsa). Ce gre za neplodnost ali ponesreceno kontracepcijo, OK. Samo da pa namenoma nactrujes otroka, ko se blizas jeseni zivljenja, ker se ti zdi to cisto v redu in prav, se mi pa zdi eticno sporno.
Morda zlasti zato, ker otroci takih odlocitev najveckrat podzavestno prevzamejo stasevsko vlogo, ki jim ni namenjena. Starsi imajo v casu, ko pride otrok v puberteto, probleme sami s seboj, ker tudi oni prehajajo v novo zivlj. obdobje (menopavza itd.). Otroka mece, starse mece. Super kombinacija. Sama tudi starsev veliko svojih pomembnih problemov enostavno nisem zaupala, ker sta imela toliko dela sama s seboj in z unovicno vzpostavitvijo odnosov, da sta se mi smilila, da bi ju se jaz obremenjevala. Ja, tako sem razmisljala pri 12, 13, 14 … Kar zame seveda ni bilo dobro. Tudi prevelika generacijska razlika je naredila svoje (izobrazba, drugacne vrednote, drugacni vzgojni prijemi), po eni strani mi starsi hitro niso mogli biti vec kos (fizicno in tudi sploh), po drugi strani pa sem bila zaradi te nemoci dostikrat delezna vzgojih prijemov, ki so bili vsacih strasno popularni, a zal psiholosko popolnoma zgreseni. In se bi lahko nastevala.

Seveda svojim starsem popolnoma nic ne ocitam, bili so pac otroci svoje generacije in svoje vzgoje. In verjemite mi, tezko je biti stars z mozgani babice ali dedka, ker je vloga, ki jo igras, v nasprotju s svojim notranjim razvojem. Sedaj to vidim in vem in cestitam starsem, da so jo kljub temu kolikor toliko normalno odigrali. Napake bom pa ze sama odpravila.

Ne glede na vse, pa v normalnih okoliscinah resnicno odsvetujem zavestno nacrtovanje otrok, ko ves, da bos v meni, ko bo otrok v puberteti.

Moj pogled je pa takšen:

Stara sem 27 let, mož 31. Otrok še nimava. Zakaj?
Ker sem do 25-ega študirala. Služba ? Žal, je še ni na vidiku.
Sama (brez pomoči staršev) sva si opremila 3-sobno stanovanje. krediti ? O , ja. Še tri leta jih bova odplačevala. Živiva z eno plačo, ki je obremenjena s krediti toliko, da nama ostane za hrano, račune, obleko in kakšen dopust. Otrok ? Kako bi pa ga preživljala ? Po njihovih lestvicah je moževa plača dovolj. Bi bila, če ne bi bilo kreditov A živeli bi pa pod mostom?

Moževa mama je njega imela pri osemnajstih. Ko je bil mož star eno leto, sta se starša ločila. Do nedavnega moj mož očeta sploh ni videl. Hmm
Sestrična ima otroka pri 26-ih. Ta otrok je pri babicah in pri vseh drugih, samo pri mami in očetu ne. Sta preveč utrujena. Hmm
Bratranec ima tri otroke. Pa pravi, da bi se mu brez babic zmešalo. Star je 32 let. Hmm

Se mi zdi, da ni najbolje modrovati kdaj so primerna leta za otroka. Jaz jih bom imela takrat, ko bodo materialni pogoji in ko bom toliko “zrela”, da jih bom “gor spravila” sama z možem. Brez vseh babic, socialnih centrov in še koga. Ne želim pa jih imeti na pamet-samo zato, ker jih imajo drugi in tudi takrat ne, ko bi želeli ali pričakovali drugi.

Pozdrav vsem mamicam vseh starosti!!!!!!!!

Ti si en velik egoist.
Zakaj se tvoj mož ne pritužuje???

Sama NE bi naredila splava, čeprav bi imela čez štirideset, ker sem izgubila dva otroka in vem kako hudo je izgubiti ljubljenenega otroka.
Ni hujše bolečine, ki jo nikoli ne pozabiš!!!

Naj živijo in se veselijo svojih sončkov vse mlade, starejše in še malo starejše mamice.

“Vsaka mama je prava mama…

Mene pa sta starša imela, ko je bila mama stara 42, oče pa 54 let. Bila sem tretji otrok. Nikoli, ampak res nikoli, nisem imela občutka, da sta moja starša stara in vzgajala sta me dosti bolj suvereno kot so sošolke vzgajali njihovi starši, ki so bili veliko mlajši.

Žal pa je tudi v moji zgodbi kaplja pelina… Oče mi je umrl tik pred maturo. Mama pa je zbolela za rakom, ko sem bila stara 25 let in sem imela sama že dva majhna otroka (2,5 in 1,5 let). Kljub neugodnim okoliščinam, sem mamo s sestrino pomočjo pol leta negovala doma.

Ne smem se spomniti, kako sem bila utrujena ob bolnici in ob dveh majhnih otrocih. Vendar sem vesela, da sem tako ravnala in ponosna nase, da sem to zmogla.

Otroke (kasneje sva dobila še enega) sva z možem vzgojila povsem sama, saj tudi moževa mama stanuje precej daleč stran in je tudi ona že starejša. Kljub napornemu tempu se mi zdi, da je ravno to tisto, kar naju je še bolj povezalo in utrdilo najino zvezo.

Če povzamem: staršema lahko zamerim samo to, da sta tako zgodaj umrla. Pa ne zato, da bi mi kakor koli pomagala. Čisto preprosto zato, da bi BILA: že kava z mamo bi mi bila povsem dovolj. In kljub temu, da je od njene smrti minilo že 15 let, še vedno žalujem za njo (pa seveda tudi za očetom) in zdajle spet jokam za računalnikom.

Zivjo,
ko sem bila se otrok in sem gledala druge otroke, ki so imeli starse starejse (okrog 35 let npr), so se mi kar smili. Sedaj so se stvari malo spremenile, ker je cedalje bolj pogosto srecat otroke s starejsimi starsi. Pred kratkim pa mi je eno gospod rekel: “Jaz grem kmalu v penzijo, moj 3. otrok pa na faks. Kako ga bom vzdrzeval s penzijo?” in to je res. Ljudje vcasih ne pomislimo na take stvari.

Kar se pa tice nege starsev: moji starsi so veliko naredili zame v zivljenju in se vedno mi pomagajo kot jim je mogoce. Tudi jaz bom njim pomagala, ko me bojo rabili. To je najmanj, kar lahko naredim zanje. In ce me moz takrat ne bo razumel, hm se bom zelo zamislila nad njim.

Lp