Pozdravljeni,

potrebujem nasvet, kako pomagati prijateljicama (kar dvema, ja), ki sta se znašli v položaju, ko se njuna moža spopadata s težko boleznijo. Noben žal nima dobre prognoze in razumljivo se to odraža na celotni dinamiki življenja. Zlasti z eno sva si blizu že skoraj 30 let (sva obe malo čez 50) in trga se mi srce, ko vidim njeno stisko. Mož je v postopku zdravljenja, ki pa ni učinkovito in žal bo najverjetneje vdova. Že na abstraktni ravni se smrti blazno boji, je zanjo tabu in spričo dogajanja z možem se je od prvotnega upanja in optimizma zlomila v prestrašeno, užaloščeno, potrto, črnogledo osebo. Vse je absolutno razumljivo in pričakovano in vem, skozi katere faze gre proces žalovanja. Źelim pa jo nekako podpreti, ji stati ob strani in izreči prave besede. S tem nimam izkušenj, četudi sem sama pokopala že oba starša. Ob vsem še žal vem, da ta mož ni to, za kar ga ima prijateljica in mi je še bolj žal zanjo, da jo tako skrbi za nekoga, ki si tega ne zasluži. Kaj ji naj rečem, da ne obupa? Kako naj jo potolažim? Ali sem lahko pozitivna ij jo skušam spominjati na vse, kar je v življenju lepega? Ali je primerno govoriti o vsakdanjih rečeh (small talk)? Kako ravnati? Vedno ji prisluhnem, jo potolažim, povem, da dem zanjo tu. In tudi ssm. A se čutim nemočno, kako “pomagati”, če se pravzaprav pomagati ne da. Prosim za kak nasvet, kako sploh voditi te pogovore.

Hvala.