Jaz hodim, ker je moj oče pil. Pa se ni nikoli zdravil. Jaz sem pa spoznala, da nosim posledice še danes. Vedno manj, od kar sem v programu. Ne boj se, boš s sebi enakimi.

Zdravila sem se ,Poljanskem nasipu in moram reči, da sem bila z potekom zdravljenja zelo zadovoljna.Res pa je, da sem na zdravljenje prišla trezna in s priznanjem, sama sebi, da sem pred alkoholom nemočna torej – alkoholičarka.Nič ne pomaga, če lažeš terapevtom o količini popitega alkohola, o tem, da si normalno funkcionirala v času pitja, ker ti ne verjamejo, imajo veliko izkušenj.
Moraš jim zaupati, sodelovati, se tudi zjokati, pogovarjati….Tudi oni si želijo, da ti uspe.

Uspešno abstiniram malo več kot eno leto, tudi po zaslugi terapevtov in pa skupine A A, ki jo obiskujem.

Srečno!

odgovor za rEšitEv

Zanima me, če si dobila, ko si prišla na sestanek brošurico za sprejem novega člana?
Tam imaš vse napisano, kaj so drugi počeli narobe in tudi, ko to prebiraš najdeš notri vse bedarije, katere si sama počela, ker si hotela nekomu pomagat.
Delaj 12 korakov, pa boš videla, da bo bolje.
Če nisi prebrala brošure, ti jo toplo priporočam.
Ne jemlji tujih bolečin za svoje.Zato pridejo na sestanek, da jih nekdo razume in jim je s tem lažje, ko se izpovejo.
Verjamem, da ti je prišlo do živega, ker se tam marsikaj pove.To je tudi po mojem lahko tehtnica, da primerjaš svoj zakon in zakone drugih.
Iz tega, ko hodiš na sestanke opaziš tudi, kako nekaterim raste samozavest,lažje se odmaknejo, ko je začetek prepira, vedno bolj so nasmejane…….
Vem, da je strah ogromen, ko naj bi pripovedovala tvoje probleme nekomu, ki ti je povsem tuj,
Zaupaj, ker je to anonimna zadeva.Vsi, ki so tam so imeli takšne ali zelo slične situacije.
Pri meni je bilo celo obratno in sem opazila, da nisem toliko pretrpela, kot druge.

Lepo se imej.
Če ti je do klepeta mi piši na ZS

PP

Ne vem ti odgovorit. Vem le, da na skupini slišim tudi tragične zgodbe še brez izboljšav, predvsem začetnikov, ki so šele začeli hoditi na skupino. Slišim tudi in predvsem zgodbe, pričevanja o uspehu, saj delimo predvsem moč in upanje, torej se usmerimo na naše premike, napredke, ki so posledica dela po programu.
Da si prenehala hoditi, ker ti je bilo prehudo, je pa škoda, ker če bi še hodila (ali šla na kako drugo skupino), bi lahko slišala tudi pričevanja uspehov!

Prosim, kam naj se obrnem po pomoč. Hči, stara 26 vedno večkrat prihaja domov opita. To se dogaja že nekaj časa, vendar si sama sebi nisem priznala njene odvisnosti. Rada bi ji pomagala. Kje naj začnem? Ima kdo že kakšne take izkušnje?
Hvala za odgovor.

Pozdrav vsem,
najdem se v vsakem izmed vas tu, na kratko: oče je celo življenje pil (tudi njegov oče je bil alkoholik), mama je verjetno nekje vmes izgubila energijo ali pa preprosto zarila glavo v pesek, v glavi mi odmeva samo stavek: Kaj bodo pa sosedje rekli?! Skratka skoraj celo življenje alkohol, sprenevedanje in laži. Vendar upanje nikoli ni umrlo. Posledice vsega tega pa so se ugnezdile globoko v meni. Potem ko sem spoznala, da sem se poročila s popolnim egoističnim šizofrenikom, pa sem izgubila še upanje. Itak nikoli v življenju nisem bila dobra za nič, popolna nesposobnica in grdoba. Uspelo mi je samo še pobegnit iz groznega na slabo (od moža nazaj domov), potem pa začetek propada, beg v omamo… Ne vem kdaj sem izgubila stik z realnostjo. Sem pa definitivno živela v nekem vzporedem svetu polnem krivic, pomilovanja in obžalovanja, dokler ne bi kmalu izgubila svoja dva sončka. Seveda so se velike težave pojavile tudi drugje, vendar mi za njih niti ni bilo mar. Skratka, verjetno v zadnjem trenutku, pred popolno hipno blaznostjo, sem se odločila za pomoč. V bistvu mi je ostala zadnja edina možnost. Ker nikoli nisem bila človek skupine, institucije in reda, se nikakor nisem mogla odločit za zaprto zdravljenje, ker sem vedela, da to ne bo imelo učinka name: biti zaprt nekje, držati se nekega strogega reda in imeti neke skupinske terapije ter početi kar nekaj… Socialna delavka je tu izjavila nekaj, kar mi je dalo zagona, čeprav bi mnogokaterega alkoholika spravila še globje: “Samo institucionalno zdravljenje pride v poštev, ambulatno zdravljenje ni še nikogar ozdravilo, samo če si fenomen. Teh pa ni.” Ko sedaj razmišljam o preteklosti, vem da bi morala veliko stvari narediti drugače in da sem izgubila predragoceni čas, vendar presekati vzorec, ki ga dobiš, katerega si navajen, je svinjsko težko. Pri tem pa lahko računaš samo nase in samo ti si tisti, ki odloča o svojem življenju in imeti moraš prekleto velika jajca, zato je verjetno tako težko svojcem spraviti pijanca na zdravljenje. In tudi priznam, da sem vsak dan znova zgubljala upanje in se bojevala sama s seboj in svojimi demoni. Vsak dan! In ni težka fizična kriza, tista mine slej ko prej, tista v glavi je svinjska in kar traja in traja. Dokler popolnoma ne spremeniš način življenja. Skratka, rada bi se iz vsega srca zahvalila moji mlajši zlati sestri, katera mi je zvesto stala ob strani, zdravnici v Psihiatrični bolnišnici Idrija, Anki Erznožnik Lazar, kamor sem se vozila na ambulantno zdravljenje, predvsem pa se opravičujem mojima sončkoma, ker sem ju v njunem ranem otroštvu puščala na cedilu. Za zaključek: oče je pred slabima dvema letoma umrl pri 56-ih letih, diagnoza: ciroza jeter. Njegovo telo ni več preneslo in hvala, da je odšel zelo na hitro. Mama je zelo trpela in še dolgo iskala drugi razlog za smrt. Mislim, da je šele pred kratkim dojela kaj jo je v življenju počilo po glavi. Tudi mojo zlato sestrico so se dotaknile posledice alkoholnih let. Vsakega se dotakne drugače, vendar vsi neizmerno trpijo in potrebujejo ogromno živcev in energije. Moje življenje se je po 7-ih letih vrnilo v dokaj normalne tire in v nobenem detalju niti najmanj ne spominja na mojo preteklost. Končno si lahko priznam: jaz sem fenomen!

Prijatli obrodile so trte vince nam sladko, ki …Lahko še kaj dodam. Živim v družini z alkoholikom. Živim, crkujem, životarim, besnim, vegetiram. Dr. Rugelj je rekel, da smo ženske krive za može pijance. Če mož pije, ga pusti ali pa ga pošlji na zdravljenje. O dragi pokojni g. Rugelj, kako lahko ste to izrekli. Mi iz takih posranih družin smo ene cagave reve in si ne upamo nič narediti. Prenašamo nasilje, zarijemo glavo v pesek. Rešujemo kar se da, ker nas je sram pred sosedi, sodelavci in sorodniki. Delamo od jutra do mraka, da skrijemo njegov ( ali Njen) izostanek pri delu. Nazven se skrivamo, se delamo, da ni nič, čeprav vsi vedo resnico. NIMAMO MOČI, KER SMO NESAMOZAVESTNI, RANJENI, STRAHOPETNI. Nihče nam ne pomaga. Vsi kar nekaj govorijo, to napravi in to. Pusti ga, ne mu dovoliti, vzemi stvari v roke. Kako naj vzamem stvari v roke, če si še dobro iz hiše ne upam. Bojim se ljudi, da bi se mi posmehovali (ker se mi). Mož pije, ker sem grda, lena, blesava, nemogoča, ne znam kuhati, sploh ga ne znam zadovoljiti. Vse sem sama kriva. To so njegove besede in besede njegovih sorodnikov. Kolikokrat sem morala že to poslušati. NULA SEM NULA. Pa še res je. Imeti moč zapustiti ga? Tista, ki je to moč našla, je zame junakinja. Tako malo je teh žensk. Vsa država od policije do zdravnikov in ostalih ljudi, je na strani pijancev. Vsi jih podpirajo in se jim v obraz dobrikajo. Nikomur ni mar tragedije žene in otrok. Poiščite pomoč. KJE? Rabim samo pomoč, da se neha to prekleto pijančevanje. Brez pijače je kar dober dedc. Pogovor o zdravljenju ni mogoč, ker on ne pije preveč. Samo tolko, kot vsi njegovi znanci. PROSIM ODVLECITE GA NEKAM. DAJTE GA V OSAMO, DA SE STREZNI.
PROSIM ZA POMOČ!!!

Draga co-co.
Imaš prav – in nimaš prav.
Imaš prav, ko praviš, da nikomur ni mar. In takoj vprašanje – zakaj bi komu bilo mar, če sploh ne ve za tvoje težave – saj kot sama praviš, se izogibaš vsemu in vsem!

Nimaš prav, ko praviš “da si NULA”. NE NISI NULA. O tem, te prepričujejo le drugi. Ti pa jim verjameš. Verjameš jim, ker so ti to že tolikokrat povedali, da je resnica postalo – tudi v tvoji podzavesti.

Imaš prav – rabiš pomoč! Definitivno. Kje? Kdo? Kdaj? Vidiš, to pa so vprašanja na katera ti ne vem odgovoriti. Ne poznam te. Žal.

Prva stvar, s katero si moraš sama priti na jasno je “ali želiš pomagati možu” in seveda tudi sebi, da se bo znebil odvisnosti in šel na zdravljenje.
Če je tvoj odgovor da, potem si na začetku dolge, dolge poti. Ampak nekje je treba začeti.
Druga stvar je, ali imaš koga, ki bi ti lahko stal ob strani. Mož to sigurno ni. Tu mislim na tvoje prijatelje. PRIJATELJE, ne tiste za katere ti misliš, da so prijatelji. Tvoji ali moževi ali skupni.

Sedaj te vidim, kako obračaš oči in si misliš – lahko je tebi govorit, ampak jaz bom mogla to narediti.

Ja natančno to. Ti najbolje veš, kdo od prijateljev je “pravi prijatelj”. Če ga slučajno tvoj mož tudi ceni kot dobrega prijatelja in človeka si že na pol poti k prvi zmagi.
Res pa je, da v “teh igricah” ni prostora za razna skrivanja in slepomišenja. V igri je samo in le 100% iskrenost, sicer se boste v blodnjaku na koncu izgubili vsi.
In ti si tista, ki bo morala 100% zaupati nekomu in mu izpovedati vse tvoje trpljenje. Če je pravi prijatelj – bo prisluhnil in pomagal. Če ni – išči naprej. Sigurno boš našla.

Verjemi, ne nakladam v prazno, govorim iz lastne izkušnje. Ne nisem alkoholik, niti zdravljen alkoholik, sem abstinent – sem pa pomagal iz okov alkoholne omame svaku, ki je poleg tega, da je moj svak tudi moj prijatelj, saj sva bila nekoč davno tega tudi sošolca.

In verjemi mi še nekaj. Ni res, da je vsem vseeno. Veliko ljudi je pripravljenih pomagati. Tako tisti, katerim je to službena dolžnost, kot tudi veliko drugih.
Samo reči moraš, da potrebuješ pomoč. Samo to. Kajti če ti ne poveš drugemu ( kot si vsem nam tule) da rabiš pomoč – kako naj drugi vedo.
Veš morda je v tvoji okolici tudi kdo, ki vse to vidi in spremlja, pa si sam ne upa ponuditi pomoči, ker NE VE. Ne ve ali boš ti to pomoč sprejela.

In vidiš – krog je sklenjen. Živimo skupaj, pa vendar eden mimo drugega.

Dvigni glavo, poglej se v ogledalo in reci: Nisem nula – sem co-co, sem ženska, sem mati in enega “alkoholika” bom že od flaše stran spravila. BOM.

Če tega ne misliš iskreno, ali imaš pomisleke, potem je druga pot.

Tudi ta ni lepa. Je sicer hitrejša in morda ponuja cilj hitreje – ni pa nujno. Če misliš, da sta si z možem povedala vse, da je konec, potem pojdi. Pojdi hitro, pojdi stran in začni novo življenje.

In še enkrat na koncu. Pomoč je vedno na dosegu roke – ampak roko je potrebno stegniti in pomoč vzeti. V skrčeno roko in stisnjeno pest pomoč sama ne pride.

Evo, še ena, ki ima partnerja alkoholika. Ura je nekaj čez poldne, spi kot klada, ker se je privlekel zjutraj domov, jaz pa z dojenčkom v naročju kuham kosilo….. Kako se je začelo? Niti sama ne vem točno, ampak očitno sem to iskala. Ko sva se spoznala, je bila nekaj časa pravljica, pozoren, ogromno sva se družila, pogovarjala bla bla. Slišala sem sicer za njegovo pijansko preteklost, verjela pa njemu, ki mi je zagotavljal, da se je ob meni čisto spremenil. Po nekaj letih sem se na njegovo prepričevanje le pustila pregovoriti in evo…… tukaj je, mali otroček z zvedavimi očmi, ki opazuje dogajanje okoli sebe in si misli kdove kaj? Priklenjen name cel božji dan, očeta skoraj ne vidi. Pri nas so turneje po nekaj dni skupaj, najboljši prijatelji pa isti zavoženci kot on. Ko je pijan, je agresiven, govori stavke, ki jih nihče ne razume in teži vsakemu, ki ga sreča. Prijateljev ima ogromno, ker ponavadi časti celo gostilno, doma imamo pa vsakih 14 dni izvršitelja. Tako prekleto sem jezna NASE, ker ne morem temu prekletstvu narediti konca. Včasih pomislim na samomor, velikokrat pa v temi čakam jutra, ko se bo primajal domov …… s kakšno stvarjo v roki……..potem odneham in sem pri svojih še ne toliko letih na videz srečna mlada mamica, za štirimi stenami pa popolna živčna razvalina….

“enega “alkoholika” bom že od flaše stran spravila. BOM.”

Napačno razmišljanje. Spremeniš lahko le sebe ne drugih, še manj alkoholika. Zaradi takega razmišljanja je toliko nesrečnih in zlorabljenih otrok, ki alko tradicijo nadaljujejo iz generacije v generacijo.
Kar starci store, se mladci uče.
Sinovi da pijejo, hčere da tolerirajo.

Kot je že napisano zgoraj, spremeniti – zdraviti se morata oba, vsak od svoje odvisnosti.