polbrat -polsestra
Pozdravljeni, sem na novo porocena, imam 2 otroka. Z mozem si zeliva skupnega otroka. Moja otroka, 11, 14 let noceta o polbratu polsestri niti slisati. Pravita da se bosta odselila, ga ne boste sprejela, grdo govirita o tem… isto bi bilo ce bi njun oce imel se enega otroka. Otroci zivijo z nama. Kako se v taki.sitaciji odzvati.? strah me je da .mi.bodo otroci zamerili, sli, itd. Za velikega sina , 14 let, vem da je ze obdobje tezavno, puberteta, sram, da bi mama bila.noseca itd.
Spoštovani,
razumem vas in delno tudi vaša dva najstnika. Razmišljam, da bi bilo vredno z njima odkrito govoriti in raziskati, česa se bojita, kaj ju skrbi, kaj mislita, da bi s tem, ko bi vi z možem imeli otroka, onadva izgubila. Morda se v tem uporu skriva strah, da bi imeli dojenčka bolj radi kot njiju, da za njiju ne bi imeli več toliko časa ali da bi se družinska dinamika zelo spremenila in bi s tem izgubila nekaj, kar jima je pomembno.
Zelo verjetno bi s takim pogovorom najprej prišli do boljšega razumevanja vaših otrok, potem pa bi ju lahko postopoma tudi pomirjali glede njunih skrbi in strahov, jima zagotovili, da se vaša ljubezen do njiju ne bi spremenila, da sta vam zelo pomembna in da tega nič in nihče ne more spremeniti, da pa hkrati razumete njuno skrb in negotovost ob misli, da bi se družinska dinamika spremenila.
Lahko se z njima pogovorite tudi v smislu, da si vidva z možem otroka želita in da bi vaju to kot partnerja in družino dodatno izpolnilo. Pomembno je, da se čutita slišana in razumljena, ni pa nujno, da se morata z vajino željo in odločitvijo strinjati.
Vaš strah, da bi vam otroka zamerila ali se oddaljila, je razumljiv. Otroci v obdobju odraščanja pogosto zelo intenzivno reagirajo na spremembe, saj se soočajo z velikimi izzivi glede svojega razvoja in odraščanja in jim ideja o otroku zelo verjetno predstavlja velik izziv in tudi negotovost glede prihodnosti, kar pa lahko povzorči strah in odpor do te spremembe.
Največ, kar lahko v taki situaciji naredite, je, da ostajate mirni, čustveno dosegljivi, da sprejemate in poskušate razumeti tudi čustva, negotovosti in frustracije vaših otrok.
Lepo vas pozdravljam,
Nastja Dolinar
V tem primeru menim, da bi bilo smiselno najprej bolje razumeti, zakaj v resnici ne želita, da bi imeli še enega otroka. Teh informacij oziroma njune zgodbe ne poznamo. Za tako pomembne odločitve je prav, da odgovornost nosijo starši, ob tem pa želimo otrokoma dati prostor za izražanje njunih čustev, skrbi, tudi želja.
Ob vašem zapisu čutim stisko, saj si po eni strani želite ohraniti dober odnos z otrokoma, po drugi strani pa si želite še enega otroka. Verjamem, da vam je težko ob tem. Morda bi bilo smiselno v okviru svetovalnega procesa raziskati dinamiko med vami in otrokoma kot tudi vaš notranji konflikt, saj bi vam to lahko pomagalo do odločitve, za katero boste lažje stali.
Toliko na tem mestu.
Lepo vas pozdravljam,
Nastja Dolinar
