pes iz zavetišča
Sem to naredila že nekoliko višje, pa si se morala spotaknit ob moje pisanje v drugem odgovoru in mogoče to zato spregledala :)[/quote]
Mislila sem, da ji še (kaj dodatnega) svetuj, če meniš, da ni v tej temi že večine napotkov o posvojitvi.
Ja, obregnila sem se ob en tvoj stavek in sicer: “Meni osebno se pristop, da bodo v zavetišču že vedeli kaj “mi dat”, zdi malce zgrešen,” ker namreč nihče pred tabo v tej temi ni pisal, da naj gre kdorkoli v zavetišče, kar tako, da ga tam na vratih ocenijo in mu potisnejo psa v roke.
🙂 Aja a to te je zmotilo? Ne vem zakaj potem tako nisi napisala že takoj (da ti ni treba plošče obračat). Ja pač, moje mnenje je tako ne glede na to kako zelo tebi ni všeč. Človek mora imeti najprej jasno sliko kaj pomeni imeti psa, kakšne obveznosti in odgovornosti iz tega izhajajo in kaj od njega pričakuje. Šele potem pride na vrsto vse ostalo, ki je po mojem mnenju manj pomembno. Povedano še nekoliko drugače – prvo brez drugega gre, drugo brez prvega ne.
Zagotovo pa nisem nikjer napisala, da je kdorkoli napisal tole:
in še manj sem to napisala jaz.
in še manj sem to napisala jaz.[/quote]
V bistvu moram reči, da nimam več pojma, kaj si napisala in kaj si želela napisati in kaj te je v temi zmotilo.
Moje mnenje je, da mora vsak pred posvojitvijo razmisliti, kakšnega psa želi posvajati: kakšne pogoje ima, izkušnje, želje, s kom bo pes živel. Potem kontaktira zavetišče (v živo ali po telefonu) in na drugi strani pričakujem človeka, vodjo zavetišča verjetno, ki pozna varovance zavetišča in zna svetovati, kateri psi bi bili tem željam primerni in kateri v bistvu ne (predvidevam, da je naredil zainteresirani že tudi nek izbor na podlagi predstavitvene strani zavetišča). Na vodji zavetišča je, da oceni, če nek pes ne more iti v družino z majhnimi otroki ali je čisto preveč močan in dominaten, da bi ga posvojil nekdo, ki mu bo to prvi pes, ali pa je to pes za delo in ga ni za posvajati za kavč psa, ker bodo vsi nesrečni.
Ljudi, ki bi lahko kar tako posvojili “kateregakoli psa” (o čemer si pisala), in bi iz tega nastalo srečno sobivanje, je malo. Ker moraš za to imeti najprej veliko potrpljenja, pripravljenosti za prilagajanje, ob tem pa tudi možnosti in predvsem znanja in izkušenj.
Ne obračaj plošče in ne zavajaj. Nikjer nisem zapisala, da bi lahko kdo kar tako posvojil kateregakoli psa. Tako kot si to želela prikazat ti, ne. Nikjer! Tudi nikjer nisem zapisala, da me je karkoli zmotilo, zmotilo je nekaj tebe kot si sama zapisala. Bi pa verjela, da nimaš pojma kaj te je zmotilo in kaj ne, ker se obesiš na eno pisanje, pa pišeš, da te je zmotilo drugo… Avtorica je spraševala ali naj gre po psa v zavetišče in moje mnenje je bilo tako:
Kadar so stvari razčiščene in razjasnene je zelo malo šans za nesrečno sobivanje, ker je posvojitelju jasno kaj zmore, kaj si želi in kaj pričakuje. Torej ga ni vodje zavetišča, ki bi bolje od mene vedel kaj k meni paše. Konkretno – na kraj pameti mi ne pade v svoj dom pripeljat psa, ki ne prenese mačk, ker ga nimam kam dat. Tudi ne dolgodlake zverine, ki potrebuje vsakodnevno česanje, ker se mi tega preprosto ne da. Kako je z otroci v družini menda vem, pa svoje izkušnje s psi moram tudi poznat (vodja zavetišča jih ne). Sama moram vedeti koliko volje imam se ukvarjat s težavnim psom, koliko že znam in koliko sem se še pripravljena naučit. V kolikor se zanašam na to, da bo vse prej našteto ocenil vodja, lahko to vodi ali v nesrečno sobivanje, ali pa v nesobivanje, ki bi lahko bilo povsem “srečno” in složno. Po mojem mnenju mora bit ob razmišljanjih o psu povdarek na posvojitelju (skrbniku) in ne na vodji zavetišča. Psa je mogoče dobiti tudi na druge načine in v tem postopku vodja zavetišča niti blizu ne pride, za posvojitelja pa ostanejo vse stvari povsem iste. Kadar nima sam pri sebi razjasnenih pojmov to lahko vodi v težave, pa čeprav je nekje nek supersposoben vodja zavetišča, se ti ne zdi? Do nespametnih posvojitev ali nabav psa prihaja zaradi popačenih predstav v glavah posvojiteljev, se ti ne zdi? Pretežni del odgovornosti je na strani posvojitelja. Se pa jasno strinjam, da ni vsak pes za vsakega, odgovornost začasnega skrbnika pa je, da psa odgovorno odda, ne gre pa njegove vloge poveličevati. Ne samo, da se s tem na nek način razvrednoti odgovornost posvojitelja, mislim, da se s tem dela celo škoda. Odgovornost je predvsem posvojiteljeva, da si zastavi vsa prava vprašanja in si nanje odkkrito odgovori. Odogovr na vprašanje kam po psa se včasih izlušči kar sam, v vsakem primeru pa je to sekundarnega pomena. Ta drugi del se lahko spreminja (namesto za zavetišče se lahko nekdo odloči za nakup), prvi ne.
V vprašanju avtorice sama nisem razbrala, da jo zanima vloga vodij zavetišč. Morda pa lahko odpreš svojo temo s tem vprašanjem, pa se ne bo treba it pink ponka z mano tukaj in mi podtikat stvari, ki jih nisem zapisala, ter zmanševat vloge in odgovornosti bodočih skrbnikov psov pri odločitni za psa..
Aja, P.S. Odkod pa termin kavč pes? To se uporablja v zavetiščih?
Sleepy: Kdor ima pri sebi razpucano, da bo skrbel za psa kot se spodobi, da se bo spopadel z vsem, kar sobivanje s psom prinese s seboj, lahko posvoji kateregakoli psa kjerkoli katerikoli trenutek, pa tudi samo zato, ker mu je všeč kako mu 6 dlak na repu ven štrli.
O tem sem pisala. O tem, da to, da imaš razpucano, kako se poskrbi za psa, nikakor ne pomeni, da lahko greš in posvojiš prvega psa, ki ga vidiš, ker ti je bil tisti trenutek pač všeč (ali po izgledu ali karakterno).
Zakaj? Ker je pomembno še mnogokaj druga, kot da imaš razčiščene pojme o tem, kaj je odgovorno skrbništvo:
– to da imaš dovolj izkušenj za določen karakter, dominanco in potrebe psa,
– to da imaš primerne pogoje,
– da ne živiš z ljudmi (otroci) in živalmi, ki so s psom nezdržljivi itd.
Ne razumem tudi, zakaj samo sebe (ker imaš, predvidevam, dolgoletne izkušenje s sobivanjem s psi) postavljaš za prototip posvojitelja. Večinski posvojitelj posvaja svojega prvega ali drugega psa (pri tem ko je bil prvi v bistvu pes njihovih staršev).
Ne vem, koliko delaš s posvojitelji, ampak večini posvojiteljev moraš osnovna vprašanja zastaviti ti kot skrbnik živali (ne iščem pa domov psom, ampak mačkam).
In, ja, seveda jim svetuješ, velikokrat celo odločiš, da jim neke živali ne boš oddal, ker nimajo primernih pogojev ali izkušenj zanjo (čeprav so povsem primerni posvojitelji, vendar ne za to konkretno mačko). Mi na pamet ne pade, oddati živčne, dominatne odrasle mačke, ki jasno pokaže, ko ji kaj ne paše, v družino z dojenčkom, na primer.
Seveda je odgovornost po posvojitvi 100% na posvojitelju. Tudi pred tem, da sploh ugotovi, kaj želi in če se je res pripravljen posvojiti žival in zanjo odgovorno skrbeti.
Ampak moja odgovornost pa je (če sem jaz skrbnik živali oz. enako velja za ljudi v zavetiščih, po mojem mnenju), da žival pride v čimbolj primeren dom, da skrbnika obvestim o vseh posebnostih, da mu predstavim čimveč karakternih potez živali. On se odloči ali je to sploh za njega ali ne, v tej točki pa nato jaz odločam ali mu žival lahko oddam.
Odgovornost za žival je v tej točki torej na meni, na skrbniku, na zavetišču (če posvajaš iz zavetišča), ker posvojitelji ne morejo vedeti, kako se neka žival obnaša v različnih situacijah, kako reagira, glede na to da so jo srečali v živo za pol ure (so ji tujci), skrbnik pa za žival skrbi že vsaj nekaj tednov, celo mesecev ali let.
Kdor ima pri sebi razpucano, da bo skrbel za psa kot se spodobi, da se bo spopadel z vsem, kar sobivanje s psom prinese s seboj, lahko posvoji kateregakoli psa kjerkoli katerikoli trenutek, pa tudi samo zato, ker mu je všeč kako mu 6 dlak na repu ven štrli.
V bistvu je vloga tistega, ki žival oddaja, v točki prvega stika med potencialnim posvojiteljem in živaljo celo zelo pomembna. Ker morata posvojitelj in dosedanji skrbnik vzpostaviti dovolj zaupanja, da posvojitelj sploh prisluhne, ko mu npr. razlagaš, da mačka / pes reagira nanj tako in tako, ker se boji novih situacij, da pa bo razvil/a zaupanje in se razvijala v to in to smer, ko bo žival pri njih doma, v stabilnem okolju, z znanimi ljudmi okoli nje, ki jih bo poznala.
In kako se zadeva navezuje na avtorico vprašanja (glede na to kako smo zašli)?
Iz zapisa je bilo očitno, da avtorica nima predhodnih izkušenj s posvajanji (zato tudi sprašuje kako in kam), zato so ji ostali uporabniki med drugim svetovali zavetišča, pri katerih imajo izkušnjo s tem, da bodo jim svetovali glede psa, za katerega se odločajo (seveda po koraku, ko razmislijo, kakšnega psa bi želeli).
P.s.: Če že sprašuješ: s “kavč psom” ciljam na ljudi, ki bi želeli manjšega psa predvsem za družbo v stanovanju, za v naročje in bi z njim zunaj zelo malo aktivno počeli, razen pač obveznega dnevnega sprehajanja. Tip, ki (če se odloči za pasemskega psa) večinoma išče maltežane, čivave in ostale družne pasme.
Jaz sem posvojila psa, o katerem nisem vedela praktično nič. Pa tudi izkušenj nisem imela veliko. In je vseeno nastalo srečno sobivanje, kot ti temu rečeš. Tako da ne posplošuj.
V bistvu se v tej temi precej strinjam s sleepy.[/quote]
Pa saj nisem napisala, da jih ni. Napisala sem, da je takšnih ljudi malo, da to ni prototip večinskega posvojitelja.
Ker če je večinski posvojitelj povsem sposoben uspešno sobivati s katerokoli živaljo (žival pa z njim, ta vidik sploh ni nepomemben), ne glede na krakter, posebnosti in potrebe, zakaj potem vsi po vrsti kompliciramo s posvojitvenimi pogovori pa tem, kako je pomemben karakter živali (in v predstavitvah živali pišemo predvsem o tem)?
:))))) ne vem, če se tole dogaja tudi drugim, ampak meni se čisto preveč pogosto, da v citatih moji zapisi zgledajo povsem drugače kot originalni zapis ;)))
živali potrebujejo odgovoren dom pa si ti prebrala o čem jaz pišem? Poskusi prebrat še enkrat, pa spreglej, da piše Sleepy kjer je avtor. Ponavljaš za mano namreč stvari, ki sem jih pred tem napisala že sama. Najprej mora imeti predstavo v glavi posvojitelj, potem je šele tu začasni skrbnik, ki pa ve, kateri pes bi najbolj ustrezal tej predstavi.
Kdo in kje pa to pravi? V izogib temu, da bi še naprej tako površno interpretirala moje zapise sem podala konkreten primer. Posvojitelj, ki ima pri sebi razjasnene vse pojme, že sam po sebi ne bo iskal psa, ki bi bil povsem neprimeren. In ravno zato, ker praviš, da je takih ljudi malo, je treba delati na tem, da jih bo več, se ti ne zdi? Je mogoče v sprejemanje popolne odgovornosti za posvojitev ljudi prepričati tako, da jim dopoveš, da bodo v zavetišču znali oceniti kater pes k njim paše? Ali je morda vendarle zavetišče ali katerikoli drug začasni skrbnik samo pikica na i na koncu dolgega stavka, ki ga mora posvojitelj spisat sam?
Nikakor se ne postavljam za prototip povprečnega posvojitelja (pa tudi za nikakršen drug ne, če sem iskrena, ker je to povsem nemogoče). Celo nasprotno – pravim sicer, da ni nič narobe s posvojitvijo po “trenutnem navdihu”, če je posvojitelj pripravljen se spopasti z vsemi posledicami, ki iz take posvojitve lahko sledijo, je pa ne priporočam. Nenazadnje so k meni še vse živali prišle natanko tako (ker je tako naneslo) in za vse je (in je bilo) poskrbljeno tako kot je treba, tudi s prilagajanjem situaciji kadar je to treba, vključno z dvoletnim združevanje, psa in mačka, ki sta se hotela dat na kose, pa danes ležita en nasproti drugega oddaljena nekaj centimetrov. Kljub vsemu tega res ne priporočam, ker za večino verjetno tak način res ni primeren, ni pa s tem prav nič narobe.
Prototip povprečnega posvojitelja res nisem, se pa nimam niti za neko super al wonder woman. Moji primeri dokazujejo, da se da, ker pa je večini ljubše udobno življenje brez nepotrebnih zapletov, takega načina ne priporočam. Z načrtovanjem se takim situacijam namreč da izognit. Načrtovanje se začne in zaključi v glavi posvojitelja, začasni skrbnik pa (s polno odgovornostjo do živali, jasno) pomaga v ta načrt umestiti psa, ki kar najbolje ustreza vsemu, kar si je pred tem zamislil in predvidel posvojitelj. Ravno v primerih kot je ta tukaj se mi zdi še toliko bolj pomembno, da se ob odločitvi za psa povdarja sprejemanje odgovornosti posvojitelja in se jo ne prelaga na začasne skrbnike, ki bodo znali oceniti…. Najprej mora ocenit vsak sam sebe!
Ko bo več (oziroma najbrž kar skoraj vsi) posvojiteljev, ki bodo prevzeli vso odgovornost za posvojitev, bo “nesrečnih” sobivanj manj, prav tako pa tudi psov, ki menjavajo svoje domove, v to sem prepričana.
:)))))))
Sleepy, ti res ne razumeš, kaj ti hočejo eni povedati. Da je v SLO samo en vodja zavetišča, ki ti je sposoben narediti vse tako kot je treba in ustrezno oddati psa ustreznemu posvojitelju, vključno s psihološkim profilom psa in posvojitelja. Tko, na kratko, v enem stavku. :))))))))
Drugače pa se zelo strinjam s tabo.
Kdo in kje pa to pravi? V izogib temu, da bi še naprej tako površno interpretirala moje zapise sem podala konkreten primer. Posvojitelj, ki ima pri sebi razjasnene vse pojme, že sam po sebi ne bo iskal psa, ki bi bil povsem neprimeren. In ravno zato, ker praviš, da je takih ljudi malo, je treba delati na tem, da jih bo več, se ti ne zdi? Je mogoče v sprejemanje popolne odgovornosti za posvojitev ljudi prepričati tako, da jim dopoveš, da bodo v zavetišču znali oceniti kater pes k njim paše? Ali je morda vendarle zavetišče ali katerikoli drug začasni skrbnik samo pikica na i na koncu dolgega stavka, ki ga mora posvojitelj spisat sam?
Nikakor se ne postavljam za prototip povprečnega posvojitelja (pa tudi za nikakršen drug ne, če sem iskrena, ker je to povsem nemogoče). Celo nasprotno – pravim sicer, da ni nič narobe s posvojitvijo po “trenutnem navdihu”, če je posvojitelj pripravljen se spopasti z vsemi posledicami, ki iz take posvojitve lahko sledijo, je pa ne priporočam. Nenazadnje so k meni še vse živali prišle natanko tako (ker je tako naneslo) in za vse je (in je bilo) poskrbljeno tako kot je treba, tudi s prilagajanjem situaciji kadar je to treba, vključno z dvoletnim združevanje, psa in mačka, ki sta se hotela dat na kose, pa danes ležita en nasproti drugega oddaljena nekaj centimetrov. Kljub vsemu tega res ne priporočam, ker za večino verjetno tak način res ni primeren, ni pa s tem prav nič narobe.
Prototip povprečnega posvojitelja res nisem, se pa nimam niti za neko super al wonder woman. Moji primeri dokazujejo, da se da, ker pa je večini ljubše udobno življenje brez nepotrebnih zapletov, takega načina ne priporočam. Z načrtovanjem se takim situacijam namreč da izognit. Načrtovanje se začne in zaključi v glavi posvojitelja, začasni skrbnik pa (s polno odgovornostjo do živali, jasno) pomaga v ta načrt umestiti psa, ki kar najbolje ustreza vsemu, kar si je pred tem zamislil in predvidel posvojitelj. Ravno v primerih kot je ta tukaj se mi zdi še toliko bolj pomembno, da se ob odločitvi za psa povdarja sprejemanje odgovornosti posvojitelja in se jo ne prelaga na začasne skrbnike, ki bodo znali oceniti…. Najprej mora ocenit vsak sam sebe!
Ko bo več (oziroma najbrž kar skoraj vsi) posvojiteljev, ki bodo prevzeli vso odgovornost za posvojitev, bo “nesrečnih” sobivanj manj, prav tako pa tudi psov, ki menjavajo svoje domove, v to sem prepričana.[/quote]
Navedeni ciat, kjer te naj bi misinterpretirala, je namenjen speli_, saj odgovarjam njej.
Ko bo / če bo: govorimo o posvajanju, odgovornosti posvojitelja in odgovornosti začasnega skrbnika / zavetišča do dejanske živali tu in zdaj. Ko imaš v rokah dejansko žival (kot nekdo, ki ji išče stalen dom), ne moreš metati kocke in upati, da je tvoj posvojitelj prosvetljen, opiraš se samo na fakte, ki so ti na voljo, odločaš se na podlagi njih.
Ko bo situacija tako daleč (nekega daljnega dne), da bo odločitev za posvojitev pomenila že tudi “prosvetljeno posvojitev” (kjer bo jasno, da je prišel pes k tebi “za vedno”, da je od trenutka posvojitve tvoja polna odgovornost, ne glede na vedenjske in druge posebnosti) bomo morda lahko tudi pričeli oddajati pasje in mačje mladiče nesterilizirane / nekastrirane in pričakovali, da bodo posvojitelji odgovorno poskrbeli za S/K pred prvo gonitvijo.
Trenutno pa še pri takšni osnovni enkratni stvari, kar se tiče oskrbe hišnega ljubljenčka, posamezniki / društva v večini prevzamejo strošek in odgovornost nase, ker obstaja precej visoka možnost, da bo sicer žival ostala neS/K (zavetišča so druga zgodba, ker njih k temu obvezuje pravilnik, čeprav ga vsa zavetišča še vedno ne upoštevajo).
Pa kaj morate res v vsako debato navleči svoje živalovarstvene travme?
P.s.: Če slučajno to leti name: moji začasniki niso nameščeni preko tega “edinega zavetišča”, tako da, očitno hočem povedati, da jih naj pri meni nihče ne posvaja. Dobro da vem.[/quote]
jaz sem izven vseh živalovarstvenih travm.Sem izključno bralka te teme. Če pa berem temo od začetka, jo razumem točno tako, kot sem napisala. Brez zamere.
Pa kaj morate res v vsako debato navleči svoje živalovarstvene travme?
P.s.: Če slučajno to leti name: moji začasniki niso nameščeni preko tega “edinega zavetišča”, tako da, očitno hočem povedati, da jih naj pri meni nihče ne posvaja. Dobro da vem.[/quote]
A se pisker loncu smeje?
Tole na koncu si zapisala pa kar sama.
Zgleda sicer, da imam res dolgo lajtungo in se mi kašne reči malce pozno posvetijo, bi pa po tvojem pisanju sodeč težko rekla, da si moje zapise brala povsem objektivno. Iz zapisa, ki si ga citirala, je mogoče sklepati, da niti nisem edina. Prej bi lahko dobila asociacijo na kakšno tvojo travmo, po nenehnem povdarjanju pričakovanih sposobnosti vodje zavetišča se pa lahko samo vprašam kakšen je namen tega, če pa nam je več ali manj jasno, da težave s psi (zapuščenimi, zanemarjenimi….) izhajajo iz neprevzemanja odgvornosti za njihovo skrbništvo in to na strani posvojiteljev/lastnikov/skrbnikov in ne vodij zavetišč.
Ne, ne moreš metat kocke. Delat moraš na tem, da se bodo posvojitelji zavedali odgovornosti. Prav nikjer nisem izključila odgovornosti začasnih skrbnikov, nasprotno, povdarila sem jo. Kako prit do tam, kjer nam bo vsem jasno kdo, kaj, zakaj, za koliko časa… sem mislim da dovolj jasno napisala več kot enkrat. Kako pa ti misliš, da bi do tja lahko prišli?
Pa kaj morate res v vsako debato navleči svoje živalovarstvene travme?
P.s.: Če slučajno to leti name: moji začasniki niso nameščeni preko tega “edinega zavetišča”, tako da, očitno hočem povedati, da jih naj pri meni nihče ne posvaja. Dobro da vem.[/quote]
A se pisker loncu smeje?
Tole na koncu si zapisala pa kar sama.
Zgleda sicer, da imam res dolgo lajtungo in se mi kašne reči malce pozno posvetijo, bi pa po tvojem pisanju sodeč težko rekla, da si moje zapise brala povsem objektivno. Iz zapisa, ki si ga citirala, je mogoče sklepati, da niti nisem edina. Prej bi lahko dobila asociacijo na kakšno tvojo travmo, po nenehnem povdarjanju pričakovanih sposobnosti vodje zavetišča se pa lahko samo vprašam kakšen je namen tega, če pa nam je več ali manj jasno, da težave s psi (zapuščenimi, zanemarjenimi….) izhajajo iz neprevzemanja odgvornosti za njihovo skrbništvo in to na strani posvojiteljev/lastnikov/skrbnikov in ne vodij zavetišč.[/quote]
No, vas torej prepuščam preganjavicam, sončni sobotni dnevi so temu tako primerni 🙂
Za konec te brezsmiselne debate te sprašujem: če vodja zavetišča / začasen skrbnik odda psa nekomu za na verigo / za čuvaja, je to njegova odgovornost? Je odgovornost zavetišča / začasnega skrbnika, da odda pse / mačke v čimbolj primerne domove ali se lahko zanašajo na to, da obstaja določen procent posvojiteljev, ki je sposoben primerno poskrbeti za katerokoli žival?
Jasno, da je ključ uspešne oddaje odgovoren skrbnik, poanta je v njem, njegovi odgovornosti za nadaljnih 15+ let in kompatibilnosti živali in posvojitelja.
Vendar to ne pomeni, da na strani zavetišč / posameznikov, ki živali iščejo domove ni ogromne odgovornosti, saj so oni oddali posamično žival v nek določen dom, odločitev je na njih, kakorkoli obrneš.
Smešna si. 🙂 Ti lahko, drugi ne al kako?
Pišem o tem kako spodbuditi posvojitelje, da bi začeli prevzemat polno odgovornost za svojo odločitev o posvojitvi psa, te vprašam kako ti misliš, da bi do tja lahko prišli, pa kar naprej sprevračaš in obračaš zapisano, odgovoriš pa ne.
Se strinjam, debata je brezplodna kadar kdo od udeležencev na vsak način tera svojo. Nič novega pravzaprav in znano. Škoda.
Na vprašanje, ki mi ga zastavljaš tokrat, sem odgovorila že zdavnaj, več kot enkrat v prejšnih postih te teme.
Da psi niso za na verigo, za čuvanje pa imamo varnostne službe bi moralo biti odgovornemu posvojitelju jasno. Sodi med dejavnike, ki jih je treba razčistit pri sebi predno gremo po psa.
Če se ti zdi, da je zaključek pomembnejši kot vse ostalo prej, je to tvoja pravica in odločitev. Jaz se s tem ne strinjam in bom še naprej poskušala posvojiteljem vcepit prevzemanje odgovornosti za življenja posvojienih živih bitij.