Operacija želodca
Tvoj odnos do hrane je napačen, ne bom dolgovezla, imaš probleme s prenajedanjem, odvisnostjo itd. Seveda, da boš tečna prve mesece, ko se več ne boš mogla prenajedat in se s hrano tolažit…. Verjetno ti sladoled ne bo pasal, ne vem, ljudje so različni, večini sladkarije po bypassu ne pašejo. Potem, ko se navadiš na novo življenje, ko ti potegne, da hrana ni hrana za tvojo dušo, temveč samo za telo, pa je vse lažje. Jaz sem se precej spremenila, od požeruha do aktivnega športnika, nasmejana, pozitivna, optimistična oseba pa sem ostala.
Tezko verjamem napisanemu, glede na tvoje poste, ki jih berem
Vmes sem imela hude krize, nekaj mesecev po operaciji. Neka osebnost ostaneš, se pa spremeniš, seveda se. Brez neke spremembe ni uspeha. Lakota ostane, želodec pravi ne. Po operaciji imaš približno leto časa, ko lahko ogromno spremeniš, takrat je operacija še najboljša bergla. Potem, ko se navadiš živeti z novim želodcem, se da tudi tako komot zrediti, prenajedat… Pazi predvsem na svoj metabolizem, o tem ogromno preberi, sedaj boš imela čas, ko boš v bolniški, da si ga preveč ne zrušiš v tem letu, da tudi kasneje ne bo težav, če boš kaj več pojedla. Jaz mislim, da se jih večina tako zelo poredi nazaj predvsem zato, ker si v prvem letu popolnoma porušijo metabolizem s premajhnimi obroki, s premajhnim vnosom kalorij… Ti boš imela bariatrično operacijo, to je to, pač ena bergla, ostali napotki za hujšanje veljajo popolnoma enako kot za neoperirance. Preberi si tudi druge teme na tem forumu. Brez poznavanja tega, boš dobila kg nazaj, mogoče ne kratkoročno, dolgoročno pa zagotovo.[/quote]
mucamaca2
Mislim, da je najboljsi naslov za postaviti vprasanje glede tega kaksen poseg bi bil najbolj primeren se vedno dr. Breznikar. Razume strahove in je pripravljen odgovarjati in pomagati. Glede na izkusnje s pacienti pa najvec lahko pove on, samo poslusati ga je treba. Razlika med trakcem in razlicnimi obvodi je velika, res je pri vseh treba spremenit prehrano, vztrajno gibati…. odrekanja po by passu pa mislim, da ni. Kolicine so res manjse…. zadostuje kepica sladoleda z uzitkom…. pocasi… ne pa “potopit se v banjico” to meni ni nikoli uspelo, najveckrat se mi je v posodici stopil, preden sem zmazala eno kepico.[/quote]
Uf, pa še kako sem optimistična, nasmejana itd. Bi me mogla v živo spoznat. Tu gor velikokrat nimam časa, niti volje stokrat eno in isto pisat, poleg tega sem direktna, kar pa marsikateri ni všeč, sploh takšnim, ki so na začetku poti in mislijo, da so z operacijo vse njihove težave rešene… lahko pa me spoznaš v živo, pa boš videla, nič kaj tečna in zatežena. :)) Ti pa bom povedala tako kot je po operaciji, nič kaj olepšavala stvari, kar marsikatera raje sliši :).
mislim, da so vse bodoče operiranke s takim odnosom do operacije in s takim odnosom do že operiranih punc z izkušnjami, že vnaprej obsojene na neuspeh.
dr breznikar je odličen kirurg… a delo boste morale opraviti same… kaj če bi se spravile na klub, ki je enkrat mesečno v SG in tam povprašale, kar vas zanima …
boste presenečene, kaj vse je treba delati in kako majhen delež je pravzaprav operacija … pemina ima prav v vsaki besedi …
za moralno podporo in zato, da zvem kaj nobega, sem se odločila da spremljam prijateljico, ki se je odločila za op …in dietetičarka ga. škorja je svarila ravno pred takim odnosom, ki je opisan zgoraj …operacija sama po sebi ne da rezultata… to je kot če bi vam zlomljeno nogo dali v gips, vi bi šli pa že drug dan peš v službo …
pemine sicer osebno ne poznam, so pa tu gor operiranke, ki jih izjemno cenim in škoda da jih je fod tu pregnal fanatizem, ki se je pojavil v tej temi pred časom … pemina je vsekakor med temi, ki je ohranila trezno glavo in primeren odnos do hrane … kdor želi res tiste resnične informacije, ne pa nekega v celofan ovitega užaljenega mnenja … toplo priporočam da si od začetka prebere tole temo …
sama sem jo prebrala, pa hujšam brez operacije …ker samo izkušnje drugih nas rešujejo pred velikimi napakami …in zato, da svoji prijateljici, ki si je pred operacijo tudi odvezala želodec in zdaj pridno papa, da tudi njej pokažem kako pametno misel …
pa osebne zamere ali natolcevanja ne sodijo v ta forum … tu smo zato da se spodbujamo in da si direktno povemo… ker samo to vodi k uspehu …
Haha, pa ja ne,d a se nekaj razburjate. Ene suhe, druge pa še ne, pa ja ne bomo tečne. Meni je žal, če je katera užaljena. Verjetno je, da so ljudje različni, operacije pa več ali manjpodobne. Mislim pa, da imamo vsi en cilj, to je, da živimo bolj zdravo in bolj kvalitetno. Se pa ne strinjam, da gre za odnos do hrane, gre za odnos hrane do mene. Moje prijateljice, mož in še kdo pojedo bistveno več, pa se jim prav nikjer ne pozna. Ko hodiš 4 krat na teden na fitness z osebnim trenerjem pa vsak dan dve uri sprehoda res težko rečeš, da se boš še več gibal. Nekaj časa rabim tudi za službo , pa za spanje pa še kakšno malenkost moram narediti, tako, da več kot sedaj ne bom nikoli uspela rekreirat. Mogoče v penziji, samo je vsako leto dlje. Torej, več ali manj razumem, ni da ne bi mogla jest, ampak če ne bom hotela jest, bo to lažje prenašat, prav? Pa srečno in suho 2012!
mucamaca2, ne razburjajo se, samo brcajo te v rit, pa tega ne opaziš…
s takim odnosom, kot si ga pokazala, si tudi po moje prva kandidatka za NEuspešno operacijo.
ene so imele veliko več volje in so že PRED operacijo same izgubile 30 kg, pa se sedaj soočajo s problemi, ti pa se “spustiš s ketne” in dodaš 5 kg….
ne bodi vzvišena in se raje poglobi v napisano – da ne boš kdaj pozneje objokovala – in začni delati spremembe na sebi!
Nihče se ne razburja, ne se bat. Jaz sem ti samo svetovala in dejansko povedalala kakšno je življenje po operaciji. Odrekanja so, in to velika. Če pa tega katera ne želi slišati, pa tudi prav :). Saj pravim, kakšno leto imaš na voljo, da zadeve spremeniš, potem je samo še na tem, kaj si v tem letu naredila in spremenila, ker potem se navadiš na novi želodec in tčno veš kaj in kako, tudi slabosti minejo:). Če se toliko rekreiraš in tako malo poješ, pa si se zredila, bi se jaz resno pomenila s svojim osebnim trenerjem, ki verjetno ni poceni. Sicer pa, tudi jaz se rekreiram 4 – 5 krat na teden, brez sprehoda in je popolnoma dovolj :). Po moje pri tebi sprehod ni potreben, preveč gibanja tudi ni ok, ne vem koliko imaš kg… Tvoja presnova je počasna, morda bi nekaj časa delala na tem, da jo pospešiš, ne vem. Ogromno imaš na tej strani in netu o tem, preberi, meni je marsikaj pomagalo in sem bila na koncu kar sam sebi osebni trener in s tem ogromno prihranila. Saj bo, samo optimistično naprej, z veliko volje, da si resnično pripravljena na drugačno življenje, kjer se ti dan ne vrti le okoli tega, kaj bi dobrega pojedla. Tudi tebi želim veliko uspehov! 🙂
ta72mara
hvala za odgovor…misliš,da ni nič narobe,če spijem kakšen deci donata?do zdaj sem si pomagala s svečkami,pa je to strašno neprijetno,saj sem imela že pred op probleme z odvajanjem,pa sem popila donat,pa je šlo,samo sedaj si ga pa nisem upala…res še enkrat hvala…se mi pa menda počasi odpira,grem tam nekje četrti-peti dan,pa po malem,sam ko se tak napenjam,pa mislim,da tudi ni vredu,pa saj se bo počasi uredilo,me še mal hemeroidi jezijo,sem jih dobla po drugem porodu,pa je kar hudo…lep skok v novo leto 2012
Pozdravljene!
ali ima katera operacijo 22.2.2012?
Mene so dones klicali iz bolnice in so mi prestavili datum, najprej sem ga imela 12.03.2012, pa Breznika takrat ne bo.
JAZ IMAM OPERACIJO 19.2.2012 SO ME TUDI KLICALI ZA PRESTAVITEV OPERACIJE!
nAMREČ MENE SAMO NEKAJ ZANIMA GRE MOGOČE KATERA V JANUARJU NA OPERACIJO?? HVALA
Pozdravljene,
tudi sama sem kandidatka za op. Moj ITM je 46. V oktobru 2011 sem pri dr. Brezniku opravila prvi obisk, uspešno opravila vse preglede in 03.01.2012 sva se na drugem obisku dogovorila za odvod.
Op. naj bi bila nekje v poletnem času.
Vse tiste, ki hodite na klub v SG, prosim, če mi napišete kje se ta kljub izvaja in kdaj bo naslednje srečanje, ker bi se vam rada priključila.
Drugače pa vsem, hvala za koristne informacije, ki sem jih pridobila na tej strani.
Se slišimo
Pozdravljeni!
Evo mene, čist na novo, čist na frišno. Do 3 let shiran otrok, pri 3 letih se začela redit, do pubertere na osnovi maminih prisil po praznjenju krožnika izgubila mero za dost. Še danes je nimam, nikoli nisem sita, vendar jem “z glavo”. V puberteti velike težave s koleni, “prisilno” hujšanje na odredbo ortopeda. Shujšala par kil in dobila nazaj par kil+par kil. Potem sem se šla vse sorte: tek, telovadbo, dieto s Kc, pa 3MD, pa vsega vraga, bolja li manj sem bila ves čas med 15 in 25 kil nad idealno težo. Pomeni, da sem na 167 cm imela med 78 in 90 kg. Doma je bil živi pekel, čustvena izsiljevanja, zlorabe, tako da sem pogosto tolažbo iskala v hrani. Pri 21ih zbolela za rano na želodcu od samih živcev in vojne doma in se dokončno odselila. Edino v tem času sem imela 65 kil, ko zaradi odprtih ran dejansko nisem mogla ničesar jesti. Po selitvi sem si želodec pocelila, se veliko gibala, zdravo jedla, a kljub temu sem bila v 2 letih na 80 kg. A počutila sem se odlično, hodila na fitnes (pa ne na kak pretiravanja, aerobno in žensko vadbo), vsaj 1 uro dnevno kolesarila itd. V še enem dodatnem letu sem vsemu navkljub naklepala 94 kil, s tem, da ne morem reči, da sem pojedla neke velike količine hrane. 4 punce smo živele skupaj, kuhale in jedle smo skupaj, one 3 so popoldneve preživele na kavču in pred Tv, jaz stalno v nekem pogonu, one normalnih postav, jaz pa vedno bolj okrogla. Nato sme odkrila knjigo o odvisnosti od OH. Prikazala so se mi nebesa! Pogoltnila sem jo in takoj začela po njej živet. Kile so kar kopnele, ampak spet me je začel peči želodec, saj jesti 1x in takrat na zalogo, vmes pa le žvečiti travo in zelje, na dolgi rok ne gre. Shujšala sem na 76 kg s 94, a čim sem začela jesti zajtrk s kosmiči, so le kile spet gor. Zanosila sem z 82 kg, rodila s 117, 6 mes po porodu imela 90 kg, naprej dol ni šlo več. Ko se je pokazalo, da ima otrok težave z zdravjem, so se moej kile celično delile :(. Takrat sem prvič po odhodu od doma začela jest zaradi strahu, frustracij. Potem sem hodila 10 kil dol, 11 kil gor, 10 dol, 12 gor itn. V drugo sem zanosila s 117 kg, rodila s 115 in po porodu spet shujšala na 90, od skrbi, ker je bil otrok hudo ogrožen in nisem vedela, ali bo preživel ali ne. Nato sem bila skupaj z otrokom na strogi dieti s 4 živili, eno leto, nato še eno leto z 8 živili, na kar sem imela že halucinacije o hrani :(. Shujšala ob tem nisem bistveno, vrtela sem se med 90 in 95 kg, ker sem bila ves čas noro lačna, otrok se je dojil ko zmešan, jaz pa lačna lačna lačna. Sicer so mi tista 4 živila šla že na bruhanje, a zaradi dojenja, ki je bilo za otroka edina možnost (no, druga je bila bolnišnica in hranjenje po sondi) preživetja, sme vztraja in jedla pač eno in isto v večjih količinah. Ko sem končno lahko prenehala dojit, sem začela POČASI uživat vse po malem. Postopno, saj sem samo 1x pojedla nekaj več hrane in imela ubijalske prebavne motnje.To me je izučilo. Čim sem začela jest vse, sem se začela redit. FUL redit. Danes, po 2 letih, imam na 167 cm 125 kil, počutim se obupno. Nimam sladkorne, hipertenzije, občasno me bolijo sklepi, ker skušam čimveč migat, a glede na težo to ni omembe vredno. Vsako gibanje je hud napor, srce mi razbija kot noro, sapa prekratka, logično, vseeno na tem vztrajam, ker vem, da je to edina šansa. Ne pojem nekih neznanskih količin hrane, če primerjam npr. jeidlnike, ki sem jih dobila v šoli hujšanja pri dr. Prežlju, pojem npr, 10-15% več, kot je tam priporočeno. Moja smrt pa so OH, ki mi tudi sprožajo napade volčje lakote. Če jih ne jem, se velikolaćje kontroliram, ampak potem se mi oglasi želodec, ki se noče sprijazniti s solato, kumarami in puranjimi zrezki :((, ki so bistvo prehrane po Hellerju. Npr. res ne pojem 2 dag kruha za zajtrk, ampak pojem 4, če ga sploh jem, večino jem ali skuto ali jogurt/kefir in kak nemasten sir ali šunko.. Lani sem, seveda spet po Hellerju, dala dol 15 kg, nato smo imeli smrt v družini in to me je povsem vrglo iz tira. nazaj sem dobila vseh 15 kil. Včeraj me je zdravnica usmerila v SG, na posvet in operacijo želodca. Na eni starni se zavedam, da je NUJNO nekaj naredit, saj imam dva otroka s poebnimi potrebami, ki zahtevata ves moj čas in energijo, če hočem, da bosta morda nekoč le samosttojno živela, po drugi strani me je strah posega. Stara sem 40 let in zdravnica me je tudi opozorila, da je veliko bolje, iti na poseg in PREPREČITI sladkorno, pritisk, artroze ipd, kot čakati, da poči – ker počilo pri taki teži bo, nedvomno. Zdaj prebiram vse, kar ste napisale in meljem. V bistvu me zanima, če je še kdo z Gorenjske, ki se na to pripravlja? Zanima me tudi, a je kdo že šel čez operacijo in mu je bilo kasneje žal? Ali vam je uspelo obdržat izgubljene kg?? Kakos te se odločili, katero varianto izbrat, trak ali obvod? koliko časa je trajalo od dne, ko ste oddale napotnico do operacije? Potem pišete o dodatnih pregledih – kje ste jih opravile in kdaj? Če se kateri od “stare garde” da odgovoriti ali če mi samo pripne link, kjer lahko vse to preberem, bom zelo hvaležna in vesela.
Vsem obilo uspeha!