Operacija želodca
po AC naravnost pri MB … izvoz VELENJE, skozi velenje v dravograd … vse je lepo označeno in skozi dravograd v ravne… vzami si kake pol urice fore, ker če dobiš na magistralki skozi velenje kamione, nimaš kje prehitevati…cesta je precej slaba in ob dežju neverjetno polna…se večkrat peljem tam in priporočam malo rezerve v času…
iz lj traja slabi dve uri, preračunaj koliko še plus iz kranja …za žensko voznico tipa jaz 🙂
po izvozu velenje zaviješ levo, ovinek je obupno nepregleden, zato pazi, sploh če bo deževalo…
se opravičujem, najraje bi celoten prejšnji post zbrisala in na novo napisala… pa ne gre …
tam sem večkrat in ne vem, kaj mi je bilo da sem zapisala dravograd .. zato ponavljam …
AC proti MB, izvoz VELENJE, nato proti SLOVENJ GRADCU (ne proti dravogradu) in skozi SG na ravne …
se opravičujem, se vidi da veliko na koroško mislim 🙂 vse ostalo drži, le zaljubljenost me daje 🙂
Kul, hvala vsem za opise, mi je marsikaj bolj jasno! 🙂 Do Velenja sicer znam, ampak sem nekak upala, da se da it še kje drugje, AC recimo čim dlje. 🙂
Sem pa na Michelinu vidla to varianto ja, prek Avstrije, precej zanimivo zgleda… no, če ne bo lih neki ful snega bom pa mogoče celo probala – hvala! 🙂
Al pa če je kera iz Kranja, ki namerava it gor v ponedeljek, pa prispevam za bencin in kavo! 😉
čenča123,
lepo pozdravljena, res je sprejem sem imela 01.12, takrat sem opravila še ostale preiskave, potem pa dobila odpustnico in doma čakala da me pokličejo, po enem tednu so me klicali, popoldne sem bila sprejeta, zjutraj operirana, jaz sem se za resekcijo odločila sama in tudi psihologinja se je strinjala z mano, jaz sem si prej zbrala res veliko informacij o vseh Op, hodila na skupine in tako je padla odločitev, danes teden po operaciji so bolečine minimalne, počutje ok, kg pa kar letijo tako da če bi me kdo vprašal ali mi je žal, če bi se premislila-NIKOLI, tudi čakanje na Op 11mesecev, ko sem mislila kaj je tega treba,meni je bil ta čas namenjen, da sem se res pripravila na vse skupaj in je bilo vredno
lp
pozdravljene,
za mano prvi pregled,z dr.Pintarjevo zelo zadovoljna,Naročena na vse preglede in kot kaže bom imela v začetku februraja že vse narejeno- upam, da se kje ne zatakne!!!.Vse na napotnico, edino endokrinologa bom plačala. Ne morem verjet, da bom tako hitro prišla na vrsto na pregledih in to brez vez.Edino malo me skrbi psihologinja,ker sva se videli in mi je rekla, da ji na videz ne delujem kot ustrezna kandidatka (očitno zgledam kot manekenka hahahaha)itm 36,80
nikalana,
Ali si ti imela dr.Mlinaričevo ali katero drugo?Ali v Lj ni potrebno narediti gastroskopije?(jaz sem dobila napotnico za dietičarko,psihologinjo,kardiologa in endokrinologa)ali je potem potrebno še kaj?
Kje se skriva bledaluna?Kako ji gre?
pa-pa
Čenča123, pa si že poskušala s kakšnimi drugimi dietami, mogoče s kakšno dieto pod zdravniškim nadzorom, ni nič delovalo?!?
Namreč tudi jaz zelo razmišljam o tovrstni pomoči za hujšanje, pa nisem bila še v nobenem “shujševalnem programu”, se pa že cca. 5 let bojujem z kg (ITM malo pod 40), prav tako z dietami, katere pa so neuspešne 🙁
odgovor na vprašanje
ja jaz imam probleme s težo že vse življenje .Meni se zdi da je moje življenje ena sama dieta.Prve diete so se začele pri cca 10 -12letih,ko so me v šoli zbadali z raznimi žaljivkami… .
Večkrat sem bila na dietah pod zdravniškim nadzorom(nazadnje 2009 – cindi program), tudi shujšala sem že parkrat po 30 kg,vendar je problem, ker ne morem teže obdržati.Tudi sama sem že večkrat shujšala vendar se mi vse vrne.Enostavno nimam samokontrole in lahko kar jem in jem,rada imam sladkarije…zato upam da bo operacija končna odrešitev zame,da ne bom mogla toliko pojesti.Samo hujšanje pri meni ni problem,ko se odločim to tudi izpeljem vendar težo obdržati to je umetnost.Pa da ne bo pomote niti približno ne mislim, da bo po operaciji vse super ,vem da bo potrebno veliko fizičnega in psihičnega dela na sebi.
lp
Jaz sem takole čez palec zračunala, da sem gotovo že kakšnih 500 kg shujšala, pa vedno bolj verjamem, da to trajno ni mogoče in da tako hujšanje pa potem spet pridobivanje teže ni zdravo. Pika. Odločitev sem sprejela, sedaj jo mora sprejeti le še doktor, pa bo. Sem pa že vnaprej vesela, da ne bom mogla jest. Približno tako je bilo s kajenjem, že eno leto preden sem nehala, sem razlagala, da sem v resnici nekadilec, ki samo še kadi. In potem je napočil dan, ko sem odločila škatlico cigaret in rekla, dovolj je bilo trideset let. Ampak to je bilo pred dvajsetimi kilami.
Torej, predlagan mi je bypass- Težave imam pravzaprav bolj od nosečnosti dalje, sicer pa sem bila kot otrok luškano okrogla, potem pa kar preveč suha. Da povem na kratko, ob poroki sem imela polovico današnje teže. Med nosečnostjo sem se zredila za 32 kg, pa shujšala, pa se zredila,pa shujšala, pa se zredila, pa…dokler ni prišel trenutek ko nisem več shujšala. To je zadnji dve leti. Vmes sem bila zelo aktivna športnica, pa kadilka, pa zelo nesrečna, pa zelo obremenjena, pa … Pravzaprav,kadar sem bila zadovoljna in srečna sem vedno hujšala, ampak je videti,da je v življenju več trenutkov ko nisi srečen, ali vsaj ne izjemno srečen, ampak je življenje bolj dolgočasno sivo, potem pa kakšen sendvič preveč, pa kepce sladoleda vsaj za hip prinesejo svetlobo, da je tema potem še temnejša. Sicer pa ne, nisem črnogleda, daleč od tega, samo imam tako delo, da vsi črpajo mojo energijo in ko pridem domov sem pregorena. In s hladilnkom sva takrat najboljša prijatelja. Sedaj pa sem se odločila, sem že toliko stara, da sem se odločila, da ne bom več vedno znova izgubila bitke s kilogrami. Naj mi pomagajo, ker očitno znajo in zmorejo in jaz bom prispevala svoje in to bo to. Vedno ko shujšaš, pa ko se potem znova zrediš, katera ne pozna neznosnega občutka ko zadrga ne gre in ne gre več gor, čutiš razočaranje insi spet manj zadovoljen s sabo, spet si izgubil bitko s hrano, spet te okolica gleda kot poraženca, ki se ne more upreti hrani. Tega imam dovolj,ljudje, kinimajo teh težav tega ne razumejo,kot jaz ne razumem alkoholika, narkomana in kadilca. Torej. če zbiraš pogum, ne odlašaj, zakaj nam znanost ne bi pomagala, če lahko? Pa si ja bolj zaslužimo pomoč kot nasilni alkoholiki? Ali pa vsa toliko, se ti ne zdi? Torej, vesela na delo, zbirat zdravniške izide in . uf, saj me je strah, pod nož.
mucamaca2,
jaz sem že odločena,vendar, kot sem že navedla nekaj postov nazaj mi je psihologinja rekla, da se ji na videz ne zdim primeren kandidat,vendar še ne ve nič o meni tako da…..bomo videli.
Načeloma se strinjam s tabo da nekateri gledajo na nas kot slabiče,ki se nismo sposobni upreti hrani(no sej, če smo iskreni imajo u bistvu prav)Jaz na operacijo gledam, kot na zadnjo možno rešitev,ker sem res prej vse poskusila.Pa še to sem samo za trak.Ostalo mi je tudi moja osebna zdravnica odsvetovala.Pa ne bom nič diskutirala,vsak zase najbolje ve.Kar se pa tiče pomoči pa mislim, da si jo zasluži vsak človek, ki ima težave ,pa naj bo narkoman ali pijanec ali pa debel človek.Razlike ni,tako da jaz tudi njih razumem.Ti imaš težave s hrano on pa pač z alkoholom ali drogo.Ravno tako se ne more upreti,kot mi ne.Priporočam knjigo SANJE ROZMAN Peklenska Gugalnica – vse o zasvojenostih.Jaz sem se kar našla notri in mi je marsikaj bolje jasno.Glavno vlogo imajo naša čustva.Moramo se naučiti obvladanje svojih misli,čustev….kar ni tako enostavno. Lažje je odpreti hladilnik in živeti v začaranem krogu, ja žal je tako….Hvala bogu za operacje in da nam lahko pomagajo.Mislim predvsem na mlade ljudi ki se jim še razvija osebnost in je zelo pomemben videz za samozavest.,seveda je tudi zdravje zelo pomembno.Drugače je pa tudi mene malo strah.
lp