Operacija želodca
Spoštovano dejstvo!
Za razliko od Vas, je moje rojstno ime Franci, operiran sem bil 07.03.2011 v SB Slovenj Gradec in za razliko od Vas uporabljam svoje rojstno ime in se ne skrivam za psevdonimi, ker nimam ne slabe vesti in nimam kaj skrivat. Kar se tiče vaših komentarjev v povezavi z gospo Vesno, pa bodite brez skrbi da je sposobna sama odgovoriti če se bo počutila ogroženo ali pa se z mojim mnenjem ne strinjala, razen če ste Vi, spoštovano dejstvo, mogoče njen zakoniti zastopnik. Če smatrate, da nekdo, ki pove nekaj brez dlake na jeziku “zdravo za gotovo” in kot edino resnico se žal zelo motite. Pravijo, da za take izjave moraš imeti “jajca”, če jih ne podkrepiš z dokazi. Vam sem obrazložil samo določene stvari v povezavi z mnenjem gospe Vesne, ki ste jih vi položili v moja usta kot posploševanje. Še vedno pa, spoštovano dejstvo, niste spregovorili o težkih komplikacijah po bariatričnem OP, o katerih bi naj tekla beseda. Obešate se na postranske zadeve, kot so kdo je dober forumaš in kdo je steber tega foruma itd …, kakega koristnega podatka pa ni in ni od vas. Samo ponavljate, kot papiga in pritrjujete, tako kot so včasih v socializmu, pa čeprav je vse skupaj neargumetnirano. Če pa že hočete govoriti o “stebrih”, sem očitno za razliko od Vas, ta forum prebral od začetnega posta in vsak udeleženec, ki je prispeval dobre in koristne nasvete je prispeval svoj delček za trdnost skupnega stebra, da je tako močen, da še sedaj stoji (forum namreč, da ne boste ponovno napak razumeli). Lep praznični dan še naprej.
LP Franci
tudi moje rojstno ime je vesna in franci verjemite mi, da me ni dobro vleči za jezik …
po mojem mnenju ste navaden star prdec, ki se rad prepira in dokazuje in modruje … a se jaz z vami ne bom šla …
o komplikacijah je spraševalo kar nekaj bodočih operirank, a se bojim, da se marsikdo ne bo upal napisati svojih težav … ker se ne bo hotel bosti z vami … in tako bodo lahko ta dekleta ostala brez informacij …
se strinjam, da vsak lahko prispeva k motivaciji in spodbudi …a verjemite, da je potrebno vedno pogledati obe plati vsake stvari in da je včasih ravno opomin na povečano pozornost, tista prava stvar, ki jo nekdo potrebuje …
neka žena je izlila svoje srce … ker je pri možu opazila spremembo in ker se zaveda, da včasih pa le ni vse tako rožnato … in vi ste si dovolili da jo popljuvate, obtožite laži in natolcevanja …
konec koncev tudi vi franci niste nikogaršnji zakoniti zastopnik in pustitte že ljudem dihati … naj povedo svoja mnenja in svoja doživetja …
Tudi jaz se ne oglašam po forumu , lahko vam pa povem , da do komplikacij po operaciji prihaja in to večkrat. To ne pomeni , da so krivi zdravniki , ampak tudi oni so ljudje. Do komplikacij prihaja v Slovenj Gradcu in v Ljubljani. Vsaka bodoča operiranka se naj zaveda , da lahko po operaci pride do velikih komplikacij. Doživela jih je Podgorka (jo poznam in ni jih povzročila sama), doživela sem jih jaz (brez krivde ) in tudi brez krivde operaterja. Vsaka operacija je riziko , tako tudi resekcija kot bajpas. Tudi meni ni žal , da sem se odločila za operacijo, toda , če bi me vprašali pred enim letom , bi rekla , kaj mi je tega treba bilo. In punce , vse , ki se odločate , da greste na operacijo želodca , zavedati se morate. da je to operacija , ki se lahko slabo konča. S tem vas ne želim odvrnit (tudi mene niso mogli , pa je najboljša prijateljica pred mojo operacijo bila za posledicami operacije v komi) in je na srečo preživela. Tudi pri meni so bile velike komplikacije , nihče ni vedel zakaj in še danes ne vedo. Vse je OK, jaz pa še vedno hujšam in hujšam. Hujšanja ne morem ustavit in lahko jem samo male količine hrane. Operirana sem bila januarja 2010 in imam sedaj ITM 19 in se ne ustavi.
Spoštovana gospa Vesna!
Umirite konje, kajti tudi mene ni dobro vleči za jezik, nehajte s slednjim že enkrat groziti (vsak vaš post se začenja z mislijo da nimate dlake na jeziku in da se lahko z njim kaj zgodi če nebo tako kot pravite, lepo vas prosim … )!
Na nekaj stvari, s katerimi sem vam dokazal da ste v zmoti, sem pričakoval debato z vaše strani, pa očitno ne poznate kritike, pa takoj postanete žaljivi s “starimi prdeci”, verjetno pa sem mlajši od vas in sem do vas spoštljiv.
Ni potrebno da ste žaljiva in vse kar vi poveste še ne pomeni da je alfa in omega. V kolikor ne mislite argumentirano debatirati, raje zaprite svoj veleum, ker iz njega ni kaj zanimivega za razbrati, razen strašenja bodočih operirancev. Očitno ste del struje, ki mora preprečiti čim več ljudem da bi posegli po tem posegu. Vi ste tisti, ki strašite bodoče operirance, saj jim ne dovolite da bi izvedeli za razložene komplikacije, ker je po vaše dovolj da komplikacije so in pika, vas pa ne zanima ne kakšne in ne njihov vzrok. Če ne morete dihat, pa ne hodite na to stran! Obstaja tudi forum kjer se zbirajo taki forumaši, ki imajo probleme z “dihanjem”, lahko pa jim manjka tudi kak močan steber kot ste vi, pa vam bodo oni zagotovo pomagali.
Z odličnimi pozdravi, Franci
Sicer nisem operiranka, a občasno preberem tudi odgovore na to temo. In me je izredno negativno presenetil odgovor Vesne100, ki sicer dosti sodeljuje na forumu hujšanja in sem jo, do sedaj, z veseljem brala. Tole zgoraj pa v enem zamahu pokaže karakter…žal.
FranciC, komplimenti za strpen dialog in kulturo komunikacije.
Malo prebiram to temo in ne razumem, kaj je tako težko za razumet, ko operiranke pravijo, da je do komplikacij (ne po njihovi krivdi) prišlo.
Dvomim, da bi kdorkoli te komplikacije lahko strokovno razložil. Navadno pri operacijah pride do abscesa, pacient dobi povišano temperaturo, bolečine, a v večini primerov ni potrebna ponovna operacija, zdravi se s širokospektralnimi antibiotiki. (če je potrebno, se naredi punkcija) Vzrokov je lahko več: prehitro odstranjen dren, slabo opravljena drenaža, hematom, ki je pri operaciji nastal. Največkrat je splet nepredvidljivih okoliščin. Pa saj se že odstranitev slepiča kar dostikrat konča s komplikacijami…
Mislim, da kdorkoli je trdno odločen za operacijo, ga ne bo nihče odvrnil od tega…
Srečno vsem.
Spoštovana klarklara !
Najprej se bi vam zahvalil za komplimente. Sem strpen in nihče, še tako vnet privrženec klasičnega hujšanja, me ne bo odvrnil od pozitivnosti operativnega posega, še posebaj če taisti izkorišča stisko tistih, ki doživljajo komplikacije, v svoje namene, torej očrniti pomembnost OP.
LP Franci
Če to napišejo forumašice,kot npr. Lenčka ali Podgorka, temu pač ne moreš reči floskula.[/quote]
Kot sem že enkrat na formu napisala (kar nekaj časa nazaj, si lahko vsak poišče – vsi trije primeri bypassa, komplikacije takoj po operaciji): prvi primer je nek možakar, ki me je ogovoril v čakalnici v bolnici SG, ko sem čakala na enega izmed pregledov pred operacijo. Sam mi je povedal, da je imel bypass in da je dobil sepso, da je bilo njegovo življenje na nitki, je preživel. Druga je prijateljica, ki sem jo spoznala med “seanso” pri dietetičarki, takoj po operaciji so se ji začele komplikacije (mi je povedala, kaj je bilo, ampak ne vem več točno, zato ne bom nekaj povzemala), bila je mesec dni v intenzivni negi, je preživela, sedaj je postavna in živi novo življenje. Bila je tudi na klubu in povedala svojo zgodbo. Tretja je pa prijateljica, ki je bila operirana isti dan kot jaz. Po operaciji je imela bolečine v levem predelu, ki niso pojenjale. Na gastrografiji so ji odkrili nabiranje vode v trebušni votlini, zato je tudi ostala v bolnici, ko smo ostale šle domov, tudi sicer je bila kar nekaj časa potem še v bolnici. Po njenih besedah je tudi njeno življenje viselo na nitki, saj je bila potrebna dodatna operacija. Je preživela, sedaj je srečna in postavna, uživa življenje naprej.
Tako da komplikacije so, se dogajajo, na srečo ne pogosto, vendar se je treba zavedati, da lahko pride do marsičesa. V tujini statistika kaže, da so tudi smrtni primeri, pri nas jih ni na srečo (kolikor jaz vem). Nikjer ni rečeno, da so zanje krivi zdravniki ali pa pacienti sami, nekje mogoče, drugje pač ne. Pri operaciji je toliko faktorjev, kjer gre lahko kaj narobe, tudi v sami reakciji organizma na operacijo. V to se je treba spustiti s trezno glavo, zavedati se, kaj se lahko zgodi in predvsem zaupati kirurškemu osebju. Sama lahko rečem, da so v bolnici SG strokovno podkovani, dobri, požrtvovalni in prijazni, tako da sama nisem imela nobenih pomislekov, kljub temu, da mi je tisti možakar povedal svojo zgodbo pred operacijo.
Ne želim nikogar odvrniti od operacije, ampak se je treba zvedati, da prinaša določeno tveganje. Nekaj pa lahko tudi sam pacient naredi, da zmanjša tveganje pri operaciji: shujša pred njo na ITM, ki mu ga priporoči kirurg, preneha kaditi…
Pa tudi po operaciji se je treba aktivno držati navodil kirurga in dietetičarke, paziti na prehranjevanje, kajti sama operacija je le pripomoček, ki lahko tudi “zataji” (ne hujšaš ali se celo rediš nazaj), če ne spremeniš načina življenja za vedno (zdrava prehrana, gibanje). Tudi tega se je treba zavedati.
Spoštovana dana3!
Nihče ne negira komplikacij, temveč le način razlage le-teh. Vi ste prva, ki ste napisala kaj se lahko pripeti (in nihče ne trdi da je kdorkoli kriv za to) in pozdravljam takšen dialog. Vendar, če bi debato prebrali od začetka se je začelo z trditvijo da si naj operiranci ne zatiskamo oči pred resnico, da je veliko komplikacij celo smrtni primeri so se omenjali, da pa mi govorimo samo o lepem. Nihče ni govoril ali ne razumel takih komplikacij ki jih navajate, temveč so me zanimale sepse in smrti primeri, predvsem slednji, da pa ne govorim o namigovanjih da je OP povzročila psihiatrično bolezen. Kot ste povedali ne samo operacija, ampak vsaka poškodba tkiva lahko povzroči take komplikacije, ki se odpravijo z rutinskimi ukrepi. Ko pa se nekdo mora boriti za življenje ali pa ga celo izgubi so pa resne teme, ki jih ne moreme kartako čez palec posploševati in take zgodbe brez argumentov lansirati na forumu kot edine možne komplikacije, kjer je veliko takih ki tipajo in se seznanjajo tudi z rešitvijo svojih težav s pomočjo OP.
LP Franci
Sama še nisem operianka, pa vendar spremljam ta forum že kar nekaj časa!
Kar se tiče komplikacij po operaciji-dejstvo je da riziko je, pri vsaki operaciji, še po puljenju zoba! Tudi sama delam kot sestra na abd. kirurgiji(kjer sicer ne delajo tovrstnih operacij), seveda pa so pri nas tudi pacienti po resekciji želodca(zaradi karcinomov), po resekciji črevesja, po kilah, operaciji žolčnih kamnov, slepičih….in ja-komplikacije so, ne vem kaj je za koga hujša komplikacij-zame recimo abscesi, hematomi niso hude komplikacije, ker se ponavadi pozdravijo z uporabo antibiotikov, včasih se še rana razpre(drenaža),slej ko prej se zadeva uredi! huda komplikacija je , če po operaciji pride do GVT, pljučne embolije..itd…in te komplikacije so resnično zelo redke! Skoraj pred vsako OP se da pacienku(pred ali po) zaščitni antibiotik, antikoagulanto terapijo in se preprečuje vse zaplete med in po OP! Tudi lažjih komplikacij je relativno malo-če gledamo na vse operirance!
Je pa spet veliko odvisno od starosti pacienta od pridruženih boleznih, od viška kilogramov(pri ektremno debelih je res komplikacij več(sploh kakšnih absesov, ker je pač več maščevja)! Se pa sama ne spomen pa že več kot 10 let delam na tem odd. kdaj je recimo relativno mlad(recimo tja od 60 let), zdrav(kjer ni karcinomov, hujših srčnih bolezni) bolnik imel tako hude komplikacije da je zaradi njih umrl! Tako da mislim da ni vse tako črno kot nekateri tukaj pišejo! Velika večina(po mojem mnjenju preko95%bolnikov) nima nobenih komplikacij po operativnem posegu(niti najmanjših ne)!
Zdaj pa še eno vprašanje glede OP v SG- koliko časa se čaka na psihologinjo dr. Breznikarjevo, če se ne gre samoplačniško in kam naj pokličem za pregled(številko prosim)! Hvala !
moja prijateljica je presegla 160 kg … zdravnica ji je predlagala operacijo … počasi jo začenjam podpirati, ker vidim, da ne zmore zdržati več kot 14 dni na nobeni zmanjšani količini hrane kaj šele dieti …da o kakšnem gibanju niti ne govorimo …
zato me močno zanima, kaj se lahko zalomi in predvsem, kaj lahko operiranci naredijo sami … znanka le ima 4 otroke in nikomur ne bi bilo vseeno, če bi se karkoli zalomilo …
sama sem zasledila nekaj podobnih primerov tvojemu, ko se hujšanje ne ustavi … na nekaj stvari jo je opozorila že njena osebna zdravnica …
žal pa je res tudi to, da bo s takim tempom kot ji gredo kile gor letos, do konca leta prilezla do 200 kg … v zadnjih 2 mesecih jih je pridobila cca 10 …
in ni mi vseeno zanjo … čeprav vem, da se vsak odloča sam … ampak vsi njeni prijatelji smo v precepu … ali naj jo podpremo in ne razmišljamo o slabih stvareh … ali pa ji poskusimo pomagati drugače … čeprav je jasno, da samo s prehrano ne bo zmogla …
je pa tudi uporabnica psihiatrije in zdravil … ali je to lahko razlog, da je sploh ne operirajo?
MARJTA-če kilogrami še vedno padajo, pa poskusite s kakšnimi napitki kot so prosure ali kaj podobnega, ker so beljakovinsko in OH zelo bogati in preprečujejo hujšane (pa seveda kar dosti kalorični), pa popijte to vmes med hranjenjem!
vesna100-kar se tiče prijateljice-če je psihiatrična bolnica, ne vem če jo bodo spustili čez sito za operacijo! Človek mora biti psihično zelo stabilen, da se zaveda operacije, kaj prinese za sabo (sprememba načina življenja) in se s tem uspešno spopade!
Jaz bi predlagala, da jo podprete pri tem, da gre na prvi razgovor h kirurgu, nič ni obvezujoče za naprej – vedno lahko odstopi od načrtovane operacije, le prve informacije bo dobila glede posega, kakšne preglede mora opraviti pred operacijo. Če ona dovoli, gre lahko tudi kateri prijatelj z njo. Naj povpraša kirurga o vseh možnih zapletih, pa tudi o tem, kaj pridobi z operacijo. Pri taki teži ji bo kirurg zagotovo svetoval najprej izgubo nekaj kilogramov, saj bo z nižjim ITM operacija lažja. V času od prvega pregleda do drugega, bo lahko opravila preiskave, ki so potrebne, pa tudi začela spreminjati življenjske navade. In tukaj lahko nastopi aktivna vloga prijateljev: pomagajte, svetujte ji pri prehrani, lahko gre čim prej na razgovor k dietetičarki, da ji svetuje glede prehrane, pomagajte ji pri gibanu, družite se z njo pri ustreznih športnih aktivnostih, povabite jo na sprehod vsak dan, najprej pol urice, počasi več. Lahko se skupaj z njo vpišete v kakšno športno aktivnost….Če boste imeli praznovanje, druženje, kamor jo boste povabili, pripravite zdrave jedi…
Podporo družine in prijateljev je dobro imeti, čeprav imajo lahko različna mnenja o tem. Sama o namenih o operaciji nisem nobenemu govorila razen mojemu dragemu in eni prijateljici, ki je bila takoj za. Še celo sama sem bila kar nekaj let proti operaciji, ko me je moja zdravnica nagovarjala k njej. Potem pa sem videla uspešne zgodbe v Rini in sem rekla, da pač grem na prvi razgovor in potem na vse preiskave, potem bom pa videla, če se bom odločila. In sem se na koncu. Moj dragi je sicer rekel, da on tega ne bi naredil, ampak da me podpira, če sem se tako odločila. In hvaležna sem mu za to podporo. Ostali družini (bratu, mami) sem povedala cca mesec dni pred operacijo, ostalim sorodnikom pa po operaciji, tako da niti nisem iskala njihove podpore ali mnenj, ker je to bila moja zavestna odločitev. Vedela sem, kaj se lahko zgodi, pa tudi verjela v to, da bo vse v redu.
Spoštovana pika01 !
Veseli me, da ste se vključili v debato kot “oseba iz stroke”, ki lahko objektivno diskutira o zadevah, za katere sem imel tudi sam enako mnenje. Hvala še enkrat, da ste potrdila moja razmišljanja in statistiko ki sem jo navajal.
Za razgovor pri psihologinji gospej Mariji Breznikar se morate naročiti po telefonu 02 87-05-279 (ZD Ravne na Koroškem, dobite njo osebno). Tako se bosta dogovorili za pregled preko zavarovalnice, ali pa samoplačniško. Po mojih izkušnjah je bila čakalna doba za redni pregled dobra 2 meseca, za samoplačniški pa 3 tedne. Plačilo je 30-50 EUR kateremu se ona odreče v korist kluba operirancev v Sl.Gradcu.
LP Franci
Pa dajte no gospod Franci, umirite se no, nihče vam nič noče. To je le izpoved žene, ne namigovanje! Pustite komu še svoje mnenje in ne planite takoj na vsake izkušnje, celo osebne.[/quote]
To žal niso osebne izkušnje, temveč izkušnje njenega moža, kateremu želim hitro okrevanje in vse najboljše. V tem primeru psihiatrična bolezen ni nastala ali izbruhnila zaradi operativnega posega na želodcu, temveč zaradi spleta okoliščin, ki so se mu dogajale že pred operacijo, česar se očitno oba nista zavedala. V kolikor pa omenjena gospa poseduje strokovno dokumentacijo, da je za izbruh duševne bolezni neposredno po operativnem posegu na želodcu, kriv le-ta, se ji bom za moje nerazumevanje tudi opravičil. Da ne bo pomote, stroka ne izključuje duševnih motenj zaradi zdravljenja zaradi debelosti, torej z operativnim posegom, vendar so ti pričakovani šele na koncu celotnega ciklusa postopkov, se pravi ko shujšaš do te mere, da se ti koža povesi, da si nezadovoljen z svojim telesom, da te to fizično ovira itd, ne pa neposredno po operativnem posegu (vsaj tega nisem zasledil v nobenih bariatričnih strokovnih razpravah, pa sem jih kar nekaj prebral. Amerika je v teh zadevah že kar utečena, saj ima že 30 letne izkušnje.).
Bodite lepo še naprej!
Franci