Operacija želodca
Ja, Elika, to sem jaz. Saj si še vedno nisem čisto na jasnem, ali prej na operacijo kože in potem zanosit in rodit ali prej zanosit in rodit ter potem na operacijo kože. Sem dobila občutek, kot da nekako preferira, da kar prvo na operacijo in potem zanosit, ker je koža itak fiksirana na tiste neke točke. Lahko pa tudi obratno, čeprav sem za drugo varianto dobila bolj ne občutek z njegove strani. Ma mene malce skrbijo leta, lovim zadnje minute glede nosečnosti, pri čemer sploh ne vem, če bom lahko zanosila. Po drugi strani pa postajam vedno bolj “sebična” in želim najprej poskrbeti zase in za svoj izgled, za svojo dušo, če temu tako rečem. No, kakor koli moram dati dol še 25kg, da pridem na ITM 25, moj cilj jih je dati dol še 30kg. Do tega me pa loči še vsaj 7 mesecev truda.
No, meni je takrat medicinski delavec, ki me je vpisal na čakalno listo povedal, da jih je ok. 75 pred mano. Pogledal je na uradno listo za čakalno dobo in rekel, da je uradno od 60 – 150 dni, v tem trenutku, čakalna doba, pa da bi mogla biti letos na vrsti:)
Mi je pa vseeno tudi, če malce dlje čakam, bo že:)) Se sploh ne sekiram okoli tega, kdaj bom na vrsti, temveč kako bo po operaciji bolelo hehehehe.
Me pa je precej zanimalo to predavanje in mi je malce žal, da se ga nisem mogla udeležiti. Sicer pa bolje, da ne vem, kako me bodo mučili hehehehe.
Lenčka, moj itm je v tem trenutki 26,2, ne vem, če zmorem do itm-ja 25, ker imam res ogromno kože in ko mi to odstranijo, bom še kar nekaj kg lažja. Morda, če se mi skrči, da bom izgubljala še na kg, ker res vsak dan športam in verjamem, da bo to še malce pomagalo. Zgornji del telesa imam v nulo posušen, ob riti pa imam ovelo kožo, ki precej čudno stoji. Bom pa do zadnjega dneva plastične operacije športala, kolikor bo mogoče in se potrudila, da izgubim čimveč maščobne mase. Sem pa shujšala od največje teže 61kg.
Mene tudi skrbi, če bi še morda kdaj zanosila, ampak v tem trenutku nimam namena. Če bi imela najmanjši namen, se ne bi najprej spuščala v to operacijo, ker tako katastrofalna pa spet nisem. Jaz ti priporočam, da imaš prej otroka in se šele kasneje odločiš za ta poseg. Med hujšanjem se čimveč ukvarjaj s športom, najbolje je kakšna aerobika, ki vadi vse mišice ali pa da najameš osebnega trenerja, pa bo precej manj kože.
Pri koliko izgubljenih kg se ti je začela “nabirati” koža? Jaz sem do sedaj skujšala skoraj 40 kg (počasi – v 10 mesecih), pa odvečne kože skorajda ni. Ok, če si stisnem kožo na določenih delih (notranja stran stegen npr.) je malenkost viška, a res malenkost. Shujšati nameravam še 20 kg – tako da bova po številu izgubljenih kg nekje na istem. A se mi bo pri teh zadnjih 20 kg (ki jih bom izgubljala še počasneje), nabralo toliko kože, da bo moteča, ali pa lahko realno upam, da se ne bo (če se do sedaj ni)? Sem pa stara že +40, tako da koža verjetno ni taka kot pri dvajsetletnicah 😉
No očitno se ne morem več prijavit, pa sej sem se še mesec nazaj oglaševala. Bom pol študirala. Ja na predavanjih o plastični kirurgiji je bilo kar malo krvavo. Dela pa , sicer po slikah sodeč, res lepo. No jaz sem do tja še zelo daleč, javljam pa se zato , ker je minil drugi mesec od operacije.
Na operacijo sem šla 22.4.2010 z 119kg , danes dva meseca po operaciji jih imam 100kg, malo mi je žal da ne morem napisat 99,9 a nebi bilo fer :))
Počutim se odlično , jem skoraj vse razen kruha, tudi po sladkarijah se mi kdaj lušta, toda veliko manj kot pred operacijo.
Ta mesec je tudi kilaža malo počasneje padala kot do sedaj, a sem še vedno zadovolna.
Imejte se lepo
Samojaz,lepo pozdravljena.Mislim,da sem vašo zgodbo že nekoč slišala pred čakalnico v Kc-Lj. Zanima me,kako to, da se odločate za novo operacijo z obvodom,če v bistvu še po prvi niste povsem okrevala ?Če še vedno bruhate.Z obvodom bodo hranila,ki jih boste zaužila še obšla prebavni trak in se ne bodo mogla vsrkati. Sicer vsak se odloča sam zase, toda se vam ne zdi,da greste predaleč ? A greste na svojo željo, ali so vam svetovali še obvod in pričakujete izboljšanje stanja ?
v življenju pač ne gre vse kot po žnurci.. se dogajajo žal tudi neljube zadeve – vsak človek je zmotljiv in nihče ne more zagotoviti popolnega uspeha, ko se česarkoli loti. Tako je tudi z našimi posegi. Vsak zgodba je posebna in vsaka nosi v sebi pretresljive in srečne trenutke. Vsi pa želimo, da bi samo zmagovali, a ne?
Neštetokrat smo že brali, da pride do postoperativnih zapletov, da se operiranci ponovno prekomerno zredijo, da izpadajo lasje.. da se spremeni metabolizem, prebava… da ne naštevam. Na teh straneh, še več pa po spletnih naslovih po svetu, je primerov dovolj. Res dovolj, da se nekdo, ki se na to pot odpravlja, opogumi ali pa tudi prestraši. Noben zdravnik ni vsemogočen in ni takšnega operaterja, ki mu kdaj ne “spodrsne” in že nastopijo zapleti.
Razumem, da samojaz govori o neustreznem odnosu dr. B. in osebja v SG in to primerja z odnosom, ki ga je doživela v KC. Ni pa opisala, kakšen odnos je imela ona do dr. B in do sebe. Ne moremo pričakovati, da nas bodo povsod ujčkali, posebej pa je treba vedeti, da si je vsak sam “zakuhal” debelost in so kirurgi le nekakšen sevis, ki priskoči na pomoč. Zato ne pričakujem od njih sočutja ali pomilovanja, niti tega ne, da bi se pretirano ubadali z menoj – le kolikor je potrebno. Če me kaj zanima, se najprej pozanimam sama in poiščem informacije, ki jih je danes res dovolj.
In čeprav sem prihajala sama k dr. B. brez pričakovanja kakega globljega ukvarjanja z menoj, sem vendar zaznala, da dr. B. ni niti aroganten niti brezčuten, še manj brezbrižen ali nesramen. Operiranci pripovedujejo tudi o njehovi veliki skrbi in takojšnjem posredovanju, če je prišlo do zapleta. Dr. B. natančno ve, da so ljudje, ki prihajajo k njemu, v hudi stiski, vendar se ne ukvarja z njihovo stisko, ampak jo preprosto odpravi. Za zrelo osebo več tudi ni treba.
Pri skoraj 550 operirancih izpod njegovega noža (ne vem, koliko jih je bilo v KC), se jih tu oglaša komaj kakšen odstotek. Število operiranih v SLO bo čez kako leto en tisoč – pomislite, koliko zadovoljnih ljudi je med njimi! Zapleti so res redki, vendar so – in dr. B. jih ne zanika; z mano in mojima dvema sooperirankama je o njih govoril tik pred OP, ko nas je prišel pozdravit v sobo. Vemo pa, da so se dogajali spodrsljaji tudi v KC – to bo pač vedno. In tu je veliko zapisov o tem, ne le pohval. Podgorka je zapisala svojo grenko izkušnjo v KC in za “napako” ni krivila nikogar, ampak je zapisala: .. se pač zgodi.
Samojaz, raje (in bolje) kot da se obremenjuješ z dr. B. (kar nič ne prinaša, razen grenkobe tebi), se veseli, da imaš več kot pol centa manj; življenje je s tako zmanjšano težo neprimerno lažje. In če je tvoj prebavni trakt res potreben “popravila” in bo to uredil dr. Pleskovič, boš na novo zaživela pač po drugi operaciji. Obe operaciji pa čimprej pozabi in se imej rada.. vse je še pred teboj.
Se ti pa iz srca zahvaljujem, da deliš svojo izkušnjo z nami in te v imenu vseh, ki smo prebrali tvojo izpoved, prosim, da ostaneš na tem portalu in napišeš še kaj… navsezadnje nisi opisala, kaj se je pravzaprav zgodilo – in poročaš o uspehih, ki te še čakajo v življenju. In ki ti jih iz srca vsi privoščimo.
… vse dobro!
z.
Lenčka, jaz sem že šla skozi, tak da ni panike. Zredila pa se nikoli v življenju več ne bom. Ok, kilca gor in dol, ampak sicer imam namen imet vedno neko normalno težo ter bolj športno življenje:))) Sploh več ni dvoma in ko kdaj kaj takega zatrdim, tudi mislim:))))
Ena paččč, koža je najhujša ratala oz. me je začela motit, pred kakšnimi 15kg. Takrat prvič pomisliš, da boš verjetno enkrat celo suh, postaven, pa da boš kljub temu daleč od neke lepote, ko greš v kopalke hehehehe. Koža bo, brez dvoma, pri toliko izgubljenih kg, koža bo. Odvisno je tudi od človeka, morda tebe ne bo toliko motila, mene moja moti.
Čeprav nisem ena od operirank, vas vseeno berem. Morda boste mnenja, da vas ne razumem, ampak… Občudujem vaš pogum, odločnost za operacijo in bitko s kilogrami.
Pa vendar zelo pogrešam pri vas gibanje in telovadbo. Sicer se nisem nameravala vmešavati v vaše debate, toda pri pogovorih o operaciji odvečne kože sem malo zastrigla z ušesi, še posebno, ko je ena napisala, da osebnega trenerja še ne rabi, ker še vedno hujša.
Mnenja sem, da bi prav ve rabile osebnega trenerja že v fazi, ko se pripravljate na operacijo želodca in morate pred njo shujšati kar nekaj kg. Zato, da vas seznani z gibanjem, vašo lastno zmogljivostjo (svetuje intenzivnost), ki je zanesljivo višja, kot si mislite in zato, da že takrat začnete pridobivati mišično maso oziroma jo vsaj ohranjati, kajti ob tako nizkem kaloričnem vnosu pri vašem načinu hujšanja zanesljivo pride do katabolizma mišic, saj telo za preživetje črpa tako maščobo kot mišice.
Dokler ste še obilne, je mišična masa še kar zadostna, saj jo dovolj obremenjujete že z lastno težo, ko pa hujšate, mišice kopnijo, s tem pa se veča tudi volumen “prazne kože”. Vedeti je potrebno, da se mišice ohranjajo in pridobivajo samo z zadostno obremenitvijo, ki pa je sprehodi in le aerobika žal zagotovo ne nudijo.
http://www.youtube.com/watch?v=D1iniATM5q4&feature=related
Zadnjič sem brskala po you tubu in naletela na reality show “The biggest loser”, kjer ljudje v štirih mesecih izgubijo tudi do 60 kg in ob intenzivnem treningu niso prav nič “uveli” ampak lepo mišično oblikovani. Ne vem če bom znala pripeti link, sicer pa vam svetujem za motivacijo, da si spote ogledate v celoti, name delujejo precej motivacijsko.
Upam, da mojim besedam ne boste zamerile, so dobronamerne.
Kolesarka, saj maš kar prav.
Ampak ljudje smo različni.
Napisala bom za sebe.
Ko sem se odločila za operacijo sem se dobro zavedala, da brez gibanja ne bo šlo. Pa je, pa še kako. Pa se ne izgovarjam, ampak ko sem jaz začela po opreaciji hujšat se res nisem počutla sposobno še za trening. Res ne. Moram priznat, da me je vse skupaj precej zdelalo. Non stop me je zeblo, energije pa sem imela glih tolko, da sem lahko v službi delala. Ne vem, ampak za moje telo je bil kar velik šok.
Zdaj po približno sedmih mesecih ko sem dala od sebe 36 kil, pa je druga pesem. Kile so se malo ustavile in zdaj sem se komaj začela dobro počutit. Energije imam dovolj, da sem lahko celi dan aktivna. Včasih sem samo ležala na kavču in se mi ni dalo nikamor. Zdaj grem na izlet, popoldne s kolegicami na pijačo, zvečer pa še na Lent na kakšno predstavo ali na koncert.
Tako da, za mene je komaj zdaj nastopil čas za fitnes. Sama sem pač takšna, da se nočem nekaj posebaj naprezat. Poslušam svoje telo in tako naredim, kot se mi zdi prav.
LP, Katja
Kolesarka, verjetno si mislila mene, ker sem napisala, da bi osebnega trenerja vzela za zadnjih 15kg, da mi sedaj gre itak lepo počasi dol. Verjetno nisi spremljala moje celotne zgodbe skozi forume, zato naj ti povem, da sem od marca 2009, ko sem začela hujšati kot pripravo na operacijo, fizično zelo aktivna. Od takrat (razen z dvomesečno prekinitvijo po operaciji) sem aktivna v fitnesu, sprva sem bila vpisana v skupino HIP pri ekipi MojTrener, kjer smo dvakrat tedensko pod vodstvom osebnega trenerja telovadili z utežmi ter aerobno po treningu še malo, potem sem pet mesecev sama hodila v fitnes in delala vaje, kot so me naučili. Naslednji teden pa spet začnem 6 mesecev vaditi pri ekipi MojTrener v programu HIP. Sem se pogovarjala z njimi o tem, da bi vzela osebnega trenerja samo zase, ampak ker sem vztrajna in mi gre dobro tudi v skupini, smo se odločili raje za skupinsko delo. Pa še veliko ceneje je.
Glede oddaje “The bigger looser” – sem gledala enkrat Oprah, ki je imela šov o tej oddaji in je prikazalo odlomke, kako jih trenerji “trenirajo”… Mene je osebno to zelo odbilo, ker njihov način je bil čisto po vojaško, kot v kakšni ameriški vojašnici za marince, ko se derejo nate, kričijo, pluvajo po tebi, ti zbijejo osebost na nulo in potem gradijo po svoji meri. Vse, kar me je pritegnilo in fasciniralo, je bilo to, ko je ena izmed soudeleženk, shujšala iz res obilne dekline v postavno mišičasto dekle, ki je sedaj fitnes trenerka. Način, kako so delali z njimi, pa ni nič motivacijski, vsaj pri meni to ne pali.
Draga Kolesarka, skoraj vse tu gor poznamo sistem prehranjevanja in vadbe v nulo, no vsaj večina, ampak uvele kože se ne da popraviti drugače kot s plastično kirurgijo. Nekaj se je vsekakor povrne, ampak vsa pa ne. To, da se da, govorijo laiki in veliko takih trenerjev, ko pa vidijo in začnejo, pa vsak ugotovi, da se ne da. Sam kirurg je z gotovostjo potrdil, da se kože ne da drugače popraviti in odpraviti, kot z operacijo, ker enostavno ni tako prožna. Seveda je odvisno je tudi od posameznika, kako prožno kožo ima, koliko kg, shujšamo, pa seveda s čim smo zadovoljni. Nekaj se je da popraviti s treningi, odvisno tudi od starosti, ampak koža nikakor ni tako prožna, da bi se lahko skrčila in lepo normalno objela shujšane obline. Jaz sem spraznila kar nekaj maščobne mase in če bi ti videla mojo kožo, bi razumela, da to nikakor ne more v normalno obliko. Če želim samo kožo na rokah z mišicami zapolniti, bi imela roko Schwarzenegerja:))) Žal se kože ne da drugače popraviti kot z estetsko operacijo.
Bi zelo rada videla link, verodostojen link, kjer se da videti človeka before in after hujšanja, pa da človek izgubi 50kg in več, me prav zanima, če se je koža res povrnila v normalno obliko. Tega enostavno ne morem verjeti, še posebej zato, ker se že leto in pol intenzivno ukvarjam s športom, začela mesec po operaciji, prvič v življenju lahko zatrdim, da sem v odlični fizični oz. kondicijski formi, sp. del noge imam kot Schwarceneger, ker sem vedno vso to težo vekla v hribe itd., pa imam precej uvele kože. Shujšala sem 61kg v letu in pol. Oni pa 60kg v pol leta pa so manekeni, pajade ja:)))
Drage moje, dragi moji, vsem en prav lep, poletni pozdrav.
Kar lep čes se nisem oglašala…. heh, ni časa.
Začela sem spet hoditi v službo… po 3 in pol mesecih je bil že čas, a ne?
Vsake toliko pa si vzamem nekaj časa in večino zapisov preberem. Danes pa sem se odločila, da se spet oglasim.
Najprej naj povem, da se počutim bolje. Kilce še kar kopnijo, vsake 3-4 dni se stehtam in skoraj vsakič je kilca manj, sedaj sem že 27,5 kg v deficitu. Še vedno nisem prav na zeleni veji z prehranjevanjem, ampak gre na bolje. Garderobo redno obnavljam, ampak ne pretiravam… res ne no!!!
Pred kakimi 14 dnevi so mi začeli izpadati lasje, vsakič ko se jim približam z glavnikom, krtačo ali ko jih perem, izgine v nepovrat dobra pest las. Še malo pa bom plešasta, ker že prej nisem imela ravno goščave na glavi. V naši lekarni sem dobila nekakšna zdravila… losion, šampon, tabletke, vitamine,… kaj vem kaj vse. Račun je bil temu primeren (65€), upam da bo vsaj kaj koristi od tega. Menda se učinek začne kazati po enem mesecu. “Živi bili, pa vidli”. Sicer mi pa dragi ponuja alternativno rešitev, vendar jo zaenkrat hvaležno odklanjam…. obljublja mi, da mi bo kupil lasuljo in se zraven nedolžno smehlja…lump.
Na kratko bi se še dotaknila razprave na temo osebnega trenerja in kože. Jaz sem pred leti, natančno leta 2005-06 hujšala pod skrbnim očesom in roko osebnega trenerja. Moram priznati, da je bilo težko, ampak sila uspešno. Shujšala sem 42 kg, potem pa sem morala zaradi zdravstvenih razlogov opustiti fitnes in posledica…. ponovna pridobitev teže. Ampak to je že druga zgodba. Hotela sem povedati, da mi takrat dejansko koža ni tako zelo ostala viseti, kot mi sedaj, čeprav sem sedaj šele na približni polovici takrat izgubljene kilaže. O operaciji pa ne razmišljam, kajti pri mojih letih in moji konstituciji, mi še na misel ne pride izgubljati kile do takozvane idealne teže… ki je po mojih pojmih tako ali tako ena velika neumnost. Za vsakega je idealna teža nekaj drugega…. Ah, presneto, sem zašla…
Hotela sem povedati še nekaj.. zdravo prehranjevanje in najem osebnega trenerja,… vse to je res super in krasno,… ampak “prek…” drago. Kdor ni poskusil, bi mogoče težko verjel, ampak kolko to stane!!! jaz sem takrat porabila (bili so seveda še tolarji) cel milijon.. ja tako je.. 1.000.000 (hmmm kako se že s številko zapiše milijon??? sedaj to številko le redko še vidim ) tolarjev, pa tukaj sploh niso vštete čisto vse cunjice in drobne malenkosti, ki sem jih še potrebovala… razni dodatki, vitamini in podobno, napravice za merjenje srčnega utripa na primer, brez katere trener ne dovoli nobene poštene akcije, pa dobre športne copate za hojo in tek, pa….kaj vem kaj vse še. Ja res, osebni trener je zakon, s čisto vestjo in po mojih zelo pozitivnih izkušnjah lahko to potrdim, samo če si ga lahko privoščiš.
Tudi zdrava prehrana je zakon. Brez zdravega prehranjevanja ni zdravega življenja. Padca in potem obdržanja zdrave telesne teže, si je praktično nemogoče zamisliti brez zdrave prehrane, piščančkovi in purančkovi filejčki, ribice, zdrava slastna zelenjavica, sočno sadje, oreški,….in pa seveda, razni dodatki… kdo bi vse vedel sedaj tu našteti… ampak verjetno vsi vemo kolk to stane, če pa kateri še ne ve, naj kakšen dan stopi v trgovino -Mercator, al Špar, al Hofer ali Lidl ni prave razlike, če greš pa v Ljubljano na tržnico… o ljubi Bogec,…- in nabavi same zdrave artikle, na primer za eno zdravo koslice, potem naj to pomnoži z dnevi v mesecu in potem to poskuša uskladiti z dohodkom enega povprečnega delavca v eni povprečni službi dandanes…. kar s svojo pravzaprav, če ima srečo, da službo in z njo plačo sploh še ima. Bojim se, da bo ob koncu plače še kar lep zalogaj dni ostalo.
Ah, drage moje in dragi moji, spet me je zaneslo… imam to napako, da me rado zanese.. sorči. Naj vas to, kar sem tu izlila preko ekrana v vaše glavce, ne spravi ob pogum in zanos. NE nikar.. potrpežljivo (he, he,.. pravijo, da je potrpežljivost mati modrosti) vztrajajte na svoji poti, svojim ciljem naproti. Kajti ko tja prispemo, potem, … potem bo življenje čudovito… Sicer je pa že zdaj, samo pogledati ga moramo iz prave strani. A ni res??