Operacija želodca
No pozdravljena, jaz sem še vedno doma in čakam kdaj se po Dr. Pleskovič lahko vrnil iz Amerike , zaradi letalskih povezav , ki vemo kakšne so. Zdej me že malo meneva in nisem več v takem pričakovanju saj se vse sskup vleče res predolgo.
Ravno danes je prišel moj direktor in me hotel odvrniti od operacije , ker se boji da me še zelo dolgo ne bo. Res je da sem že tri tedne na bolniški, ker je na mojem mestu študentka, ki jo kao ne more zdej odslovit in jo jutri ko me pokličejo poklicat nazaj. Vglavnem nič kaj lahko mi ni, toda odločila sem se da to speljem do konca in to bom tudi naredila, upam , želim si da čim prej.
Pozdravljene…………….
Ženske res vas občudujem, da ste zbrale toliko moči in se odločile za tovrstne operacije. Jaz se še vedno odločam in listam po internetu, da bi dobila čimveč koristnih informacij. Pa še vedno me je ful strah. Zanima me če mi lahko katera zaupa svoje probleme prehranjevanja pred operacijo oz. bolje rečeno kakšen jedec je bila. Kajti meni se namreč dogaja, da sem par dni na dieti, potem pa se ne morem več kontrolirati in se začnem prenajedati. Dogaja se mi namreč to, da kar jem in jem (predvsem so problem sladkarije, pa tudi druga hrana) pa v resnici sploh nisem lačna in nikoli nimam občutka sitosti. Z možem se drugače razumema, toda glede moje teže imam velike pripombe, tako da včasih jem tudi naskrivaj , da on ne bi videl, ker bi zopet rekel, daj malo se kontroliraj, ali moraš res toliko jesti in še mnogo drugih besed…………. Potem se pa počutim še bolj grozno, ker sama vem da ne delam prav in da mi mož želi samo dobro, toda jaz se enostavno ne morem upreti hrani, zdi se mi kot da sem obsedena z njo. Ko sem pred dvema letoma shujšala iz 104,50 kg na 70 kg, sem se počutila odlično, bila sem samozavestna, polna energije, mož me je občudoval, okolica se ni mogla načudit, toda kilogrami so se vrnili, zaradi te moje obsedenosti z hrano. Zdaj pa se trudim in trudim in mi enostavno kilogrami ne grejo nikamor več dol, ker vedno po nekaj dneh diete sledi obdobje nažiranja in tako se vrtim v začaranem krogu v katerem ne vidim izhoda.
Zanima me če je katera imela podobne probleme z hrano pred operacijo in kakšno operacijo so ji predlagali oz. naredili. Kako se počuti sedaj po operaciji ali se lahko kontrolira. Vem da sem zatežena, toda za pomoč vam bom hvaležna in se bom tudi lažje odločila za prvi pregled.
Obilo zdravja in zadovoljstva vam želim in imejte se radi…………….
linca77, jaz bi sploh težko verjela, da kdo, ki se je pustil operirati, ni imel takih težav s hrano. Zase že lahko povem, da sem imela pred 4 leti ITM 31 (82kg), zdaj ga imam 43 (120 kg), zato vem o čem govoriš. Zdelo se mi je, da lahko skačem ko gorska gazela, zdaj pa po stopnicah v hiši sopiham, pa jih je samo 14.
Ampak nekega dne si rečeš: življenje je preveč dragoceno, da bi ga zapravljali s kilogrami in hrano in neustavljivo željo po šopanju z njo… Če ti ilustriram, ker verjetno nisem edina – sem si na primer kupila suho salamo, recimo PICK in sem jo rezala, dokler nisem prišla od enega konca do drugega v dveh dneh ali celo v enem (pol kile)… ali sir gorgonzola… dokler ga ne zmanjka, papcaš…
In potem pokličeš v SG ali na UKC, dobiš datum… dobiš napotnice, to opraviš, greš na drug pregled… čakaš na datum… pride kuverta, notri piše datum operacije…. spet čakaš… vmes pa delaš načrte, kako bodo šle kile dol in seveda medtem odvržeš tudi kakšen kilogram.
Zdi se mi, da se ne smem prikazat na OP, če ne bom imela ITM vsaj 40…
Ampak glavni razlog za odločitev pri meni je spomin, kako lahkotno je bilo življenje z neko solidno težo, ki sploh ŠE! ni bila idealna ali prava. To je moj motiv, moj cilj in moj namen. Verjamem, da bom še letos, najkasneje pa 1.1.2011 tam nekje nazaj na 30-32 ITM, kar bo super dosežek… to je cca 40 kg manj.
Pa še eno spoznanje mi prihaja iz spomina, ki ni zanemarljivo in ga bo potrdila vsaka, ki sodeluje na tem forumu: Za normalno življen potrebujemo minimalen vnos hrane. Zato je še vsak, ki je hotel shujšati in mu je to uspelo, večino dobil prav kmalu nazaj. Enostavno gre za ljudi, ki nimajo občutka za mero, saj sama veš. Po statistiki ohrani prigarano težo le 3% shujšanih ljudi in še to ne gre za tiste, ki so označeni za bolezensko debele., kar velja za vse nas, ki se odločamo za OP.
[center]Bariatrični poseg ni čarobna paličica, je pa dobra popotna palica, ali če hočeš vzgojna palica, ki udari vsakič, ko zaužiješ le kanček preveč hrane.[/center]
Zato nimam pomislekov, čeprav vem marsikaj tudi o zapletih, in komaj čakam na svoj datum, za katerega so rekli, da bo sredi maja.
In ne razmišljam, da bi se tej zadnji priložnosti odpovedala.
Če te pa zanima, kako zgledajo ljudje, ki OP pričakujejo ali pa je že za njimi, se pridruži skupinama, ki delujeta v SG in LJ… Prva se sestane ta mesec 26. 4, druga pa v začetku maja. Gotovo bodo objavili datum. In vključi se v društvo SLOVITA, ki združuje vse, ki so po ali pred posegom.
Drži pa eno: odločitev je bila moja in sama bom nosila uspehe, vzpone in padce. Če se boš za to pot odločila ti, bo teža odločitve na tebi. Ali pa ponovna lahkost bivanja…
pozdrav vsem!
Zora
Naslednja skupina v Lj je 5.5.ob 14h v seminarju 1 .
Linca in Zora,vse kar sta napisali DRŽI za večino med nami,vse poznamo te občutke,za skoraj vsako med nami so dolga leta hujšanja in rejenja,…nenehnih bojev.Vsak dan znova,le lažje jih je premagovati po operaciji,ker preprosto ni poti nazaj ,moraš vztrajati kadar pride kriza,moraš se jo naučiti premagati drugače kot za krožnikom.Ja,tudi jaz poznam občutek,ko človek nosi SAMO 70 kg. Sanjam o tem …
Ja v torek sem morala pod nujno k dermatologu,ker drugač res ne vem kako bi se to končalo.Sem dobila 2 kreme,eno dnevno in eno nočno in moram rečt,da se je zadeva umirila.Obraz sem imela pa tak,kot bi me nekdo s koprivah nažgal(katastrofa),ampak vsi so mi govorili,da je to od narkoze ,ampak ni.To je menda čisto nekaj drugega.4. maja se moram spet oglasit,menda me bo testirala.
Sam da je to za mano,ker nisem več vedla kaj nardit.
Hvala vam vseeno!
Evo, dva meseca po operaciji. Stanja na tehtnici = skoraj 18 kg manj od op. in 28 kg od največje TT! Vesela sem in zadovoljna! Sploh ker lahko jem kot človek ne kot “smet kanta”. Čeprav še nisem niti na tretjini izgubljanja TT, pa je le napredek
Takole, zdaj pa odhajamo na 10-dnevno potovanje in mi bo poseben izziv, ker toliko časa ne bom mogla stopit a tehtnico! Upam, da me čaka kako pozitivno presenečenje, ko pridemo nazaj.
Lepo se imejte!
Osebno sem na to temo govorila z gospo mag. Logarjevo, psihologinjo, ki vodi klub v Lj. . Povedala mi je, da ne bodo nikogar ven vrgli, če bi prišel, vendar je vsak “klub” namenjen pač tistim, ki so bili oprerirani v Ljubljani, kjer je “klub”.
Po svoje je to tudi prav, saj je osebje, ki klub vodi, seznanjeno (in morda tudi plačano) s genezo vsega, vodi se evidenca post- in pre- operativnega stanja, teže, počutja ipd… vedo torej, vse kar se je njihovim pacinetom dogajalo od prvega sprejema dalje… v drugem “klubu” so lahko torej vsi ostali tretirani le kot gostje; nimajo njihovih anamnez. Torej gre za terapevtski in ne družabni klub. Kakor tudi mora biti.
… zato se mi morda zdi kot ideja dobro, da bi imeli kdaj nekje taka srečanja, ki bi bila res klub… in bi bila bolj namenjena osebni izmenjavi izkušenj in druženju. To je lahko eden izmed ciljev društva. A kot vemo, tak luksus potegne za seboj tudi stroške: najem prostorov, povezovalno osebo (terapevta)… in še kaj.
Najlepše bi si bilo zgraditi slovenski bariatrični CENTER z op. dvorano, bazenom, fitnesom in klubskimi prostori… etc (zasebni park ali celo gozd za sprehode… hahaha)… Je to vizija prihodnosti?
pozdrav in mnogo upanja vsem…
mami33… pohvale s kančkom želje, da to v kratkem čaka tudi mene!
Z.
Zora
Re: Operacija želodca
20.04.10 16:40
linca77, jaz bi sploh težko verjela, da kdo, ki se je pustil operirati, ni imel takih težav s hrano. Zase že lahko povem, da sem imela pred 4 leti ITM 31 (82kg), zdaj ga imam 43 (120 kg), zato vem o čem govoriš. Zdelo se mi je, da lahko skačem ko gorska gazela, zdaj pa po stopnicah v hiši sopiham, pa jih je samo 14.
Ampak nekega dne si rečeš: življenje je preveč dragoceno, da bi ga zapravljali s kilogrami in hrano in neustavljivo željo po šopanju z njo… Če ti ilustriram, ker verjetno nisem edina – sem si na primer kupila suho salamo, recimo PICK in sem jo rezala, dokler nisem prišla od enega konca do drugega v dveh dneh ali celo v enem (pol kile)… ali sir gorgonzola… dokler ga ne zmanjka, papcaš…
In potem pokličeš v SG ali na UKC, dobiš datum… dobiš napotnice, to opraviš, greš na drug pregled… čakaš na datum… pride kuverta, notri piše datum operacije…. spet čakaš… vmes pa delaš načrte, kako bodo šle kile dol in seveda medtem odvržeš tudi kakšen kilogram.
Zdi se mi, da se ne smem prikazat na OP, če ne bom imela ITM vsaj 40…
Ampak glavni razlog za odločitev pri meni je spomin, kako lahkotno je bilo življenje z neko solidno težo, ki sploh ŠE! ni bila idealna ali prava. To je moj motiv, moj cilj in moj namen. Verjamem, da bom še letos, najkasneje pa 1.1.2011 tam nekje nazaj na 30-32 ITM, kar bo super dosežek… to je cca 40 kg manj.
Pa še eno spoznanje mi prihaja iz spomina, ki ni zanemarljivo in ga bo potrdila vsaka, ki sodeluje na tem forumu: Za normalno življen potrebujemo minimalen vnos hrane. Zato je še vsak, ki je hotel shujšati in mu je to uspelo, večino dobil prav kmalu nazaj. Enostavno gre za ljudi, ki nimajo občutka za mero, saj sama veš. Po statistiki ohrani prigarano težo le 3% shujšanih ljudi in še to ne gre za tiste, ki so označeni za bolezensko debele., kar velja za vse nas, ki se odločamo za OP.
Bariatrični poseg ni čarobna paličica, je pa dobra popotna palica, ali če hočeš vzgojna palica, ki udari vsakič, ko zaužiješ le kanček preveč hrane.
Zato nimam pomislekov, čeprav vem marsikaj tudi o zapletih, in komaj čakam na svoj datum, za katerega so rekli, da bo sredi maja.
In ne razmišljam, da bi se tej zadnji priložnosti odpovedala.
Če te pa zanima, kako zgledajo ljudje, ki OP pričakujejo ali pa je že za njimi, se pridruži skupinama, ki delujeta v SG in LJ… Prva se sestane ta mesec 26. 4, druga pa v začetku maja. Gotovo bodo objavili datum. In vključi se v društvo SLOVITA, ki združuje vse, ki so po ali pred posegom.
Drži pa eno: odločitev je bila moja in sama bom nosila uspehe, vzpone in padce. Če se boš za to pot odločila ti, bo teža odločitve na tebi. Ali pa ponovna lahkost bivanja…
pozdrav vsem!
Zora
Pozdravljene………..
Zora res hvala ti za te besede. Mi je kar lažje, ko človek ugotovi, da nisem edina na tem planetu z takimi problemi. Pa saj jaz bi se takoj odločila za operacijo, samo me je tako strah, da bi se kaj zakompliciralo in bi bilo kaj narobe že na sami operaciji, pa tudi potem kasneje v življenju. Imam hčerkico, ki mi pomeni vse na tem svetu, zato še kar razmišlam. Sem pa prepričana, da bi bila primerna za bypass, glede na to, da se sladkarijam ne morem upreti. Ta operacija je pa še veliko bolj težka od trakeca. Ko bi vsaj imela kako podporo s strani moža, ampak on teh problemov res ne razume, čeprav je drugače čisto vredu. Njegovo mišlenje je, da se da shujšat brez problemov. Toda mi, ki imamo te težave vemo, da bi dali vse na tem svetu, da bi bili malo bolj suhi. Pa tudi družba bi nas drugače sprejemala, tako pa nas vsi gledajo postrani za hrbtom in se posmehujejo. Vsaj pri meni je tako. Tako da niti ne grem rada med ljudi. Strah me je tudi da bi se zaradi te operacije tudi kasneje začele težave, ne vem čez nekaj let. Saj to po moje še ni vrredu raziskano, ker teh operacij še ne delajo tako dolgo, da bi lahko poročali, kako se to obnese na dolgi rok. Prosim pomagajte mi še s kakim nasvetom. Res vam bom hvaležna………..
Bodite zadovoljne………
Pozdravljene.
No pa mi je uspelo. Danes sem prišla domov in počutim se odlično, tudi v bolnici nisem imela nevem kakšnih bolečin, no malo že boli saj to je čisto normalno, verjetno sem bila pripravljena na zelo močne bolečine. Res pa je da sem večino časa prespala , kaj se je dogajalo v prebujevalnici ne vem ker so me samo toliko zbudil da sem odreagirala, potem pa sem spala ves dan in noč, razen par prebujanj ko je bila vezita in ko sem morala lulat. Zdej bi pa prosila za pomoč , pa če prav je bilo veliko napisanega.
Iz bolnice sem odšla ko sem jedla samo juho(čisto) in kompot. Zanima me kdaj ste si ve začele hrano pasirat. Oz. kdaj lahko pojem kak jogurt. Jaz se kr bojim kej drugega pojest , kot juho in kompot, ki vem da je vredu , ker sem to jedla v bolnici.
207592 jutri te pokličem da vidim kako si in kako napreduješ.
lep pozdrav
Iz bolnice sem odšla ko sem jedla samo juho(čisto) in kompot. Zanima me kdaj ste si ve začele hrano pasirat. Oz. kdaj lahko pojem kak jogurt. Jaz se kr bojim kej drugega pojest , kot juho in kompot, ki vem da je vredu , ker sem to jedla v bolnici.
Jaz sem z jogurtom, gostim sokom in tekočimi sadnimi kašicami (jaz sem dobila jagode in banano z mlekom), čokolinom (zelo redkim), zelenjavno juhico (pasirano) in piškotom namočenim v mleku začela že v bolnici. Tako, da mislim da tudi ti lahko poskusiš zdaj ko si že doma.Lahko si tudi kupiš kakšen smoothie ali pa naraven sok, vendar ga pij res po požirkih. Ti pa svetujem da vsak dan poješ kaj drugega od naštetega zgoraj, ker če bi imela kakšne težave boš potem laže vedela od katere hrane in se ji boš izogibala. No jaz sem začela nekako po 10 dneh že jesti nepasirano hrano, sem jo pa zelo dolgo žvečila. Tudi meso sem kmalu začela jesti (piščanca in ribo, malo pa zelo dolgo sem ga žvečila). Pa veliko zelnice sem popila.
Pozdravček in kar pogumno!
KokiLJ
Najprej HVALA vsem za moje odgovore za nazaj:-)
Nato srečno ta frišnim operirankam ter za Darinko …
Zdej sem zaposlena in nimam časa “viset” na monu :-))))
V službi mi je fajn, le če preveč težkega dvgnem in se preveč gor pa dol prepogibam me res pol boli tko kot me je prej. Tko da me mal pazijo in pomagajo:-) (pa to ne mislim, da ne morem 10kil dvignit ;naše gajbe so precej težke:-))
No, mam pa še vedno težave:-(
Teža se ne premakne ( celo redim se), tko da res ne vem a tok preveč pojem:-(?
Ko sem prej , ko še nisem mela trakeca tkole jedla, sem hitro šla dol z kg, zdej pa ne gre in ne gre.
Pa vem , da je v glavi ampak lakota je se mi zdi še hujša kot je bila:-(
Do zdej bi mogla jet vsaj par kil dol, pa do 31.5. morem še par kil dat dol, ampak ne bo šlo drugače, kot da sem po par dni na vodi, ker tole ne pelje več nikamor.
Pa mam po 5-6-7 obrokov, pa po 2-3 litre vode popijem, pa ne jem sladkarij ( no kak košček za vikend, če je kak rojstni dan, ki pa se mi na vagi naslednji dan ne pozna), pa jogurti EGO, pa actimel, pa polnozrnat toast, pa kak keks grancereale, pa če je recimo segedin golaž ga v 2 dcl čajno šalico dam pa pol na krožnik, da sem že smešna sama sebi…
Obupana sem:-(
Kaka spodbuda, kaj delam narobe?
Gibanje, pa res ni še vsak dan, ker sem zdej bila že parkrat po 12 ur v službi in se mi pol ne izide z časom. Mam pa , če se le da sprehod za začetek.
HVALA ZA POMOČ!!!
Pa še enkrat vsem vse dobro!
Aja, kaj novega na klubu?
Nisem utegnila, na naslednjega pa pridem.
lp