Operacija želodca
Ah, Linca77, jaz gledam pa takole. Sama bom letos 38 in še nimam otrok. Če ne bi nekaj naredila sedaj zase (operacija oz. hujšanje), sploh ne vem, če bi še dolgo živela, kaj veš, kako bi bilo čez 10-20 let pri tej moji visoki teži (146 kg), če bi moje srce to sploh preživelo. Lahko da bi, lahko da ne. Pa en kup drugih bolezni bi se mi sčasoma ziher pojavilo zaradi debelosti. Operacije se delajo v tujini že dolgo in so uspešne.
Ojla vsem skupaj.
Malo da se javim, bila operirana (trakec) v ponedeljek 12.4.in včeraj že doma.
Zaenkrat je vse ok. Malo še boli ampak ni sile.
Morem pa povedat da niti mene in še ene druge pacientke ni operiral Breznikar, ampak je
baje bil samo zraven. Jaz ga sicer v operacijski nisem nikjer vidla, niti kasneje ne.
Pa nočem nobene strašit, ampak to je kot informacija.
Me pa zanima, tiste ki ste že bile operirane, a imamo mi zdej že kaj stisnjen trakec ali ne?
Ali to naredi potem na prvem pregledu?
LP
Zdaj sem pa kar malo debelo pogledala, ko sem videla tvoje ime.
O ti smola. Prav nič ti ne privoščim. V tretje gre rado, pravijo. Želim ti, da boš čez en teden res operirana.[/quote]
o ,lepo da si se oglasila. Ja nimam kaj tako pač je , skrbi me edino pritisk , ki ga tudi doma ne morem spustiti na normalo. No tolažim se stem da je to od čakanja in premišlevanja.
Pa ti kako si? Sem slišala da si s kilami zadovolna in da je že nek rezultat.
Lep pozdrav vsem
Kar lep čas se nisem oglasila. 25.2.2010 sem bila operirana v Ljubljani – resekcija. Po štirih dneh šla domov, vse OK. Enajsti ali dvanajsti dan( nisem sigurna pa tud pomembno ni), pa so se začele težave. Bolečine in krči v trebuhu. Pod rebernim lokom, postajalo je čedalje huje, tako da je partner klical ob 4.00 zjutraj zdravnika, ta je prišel v nekaj minutah. Pregledal me je, mi dal infuzijo, sredstva proti bolečinam, ki so le delno pomagala. Potem je dejal, da je nekaj zelo narobe in da moram takoj nazaj v bolnico. Sam je poklical reševalce, ti so me s sirenami odvlekli v bolnico. Tam so ugotovili, da imam v trebuhu dva za dve pesti velika abscesa – nabrala se je nekakšna tekočina v trebuhu, ki je jasno začela …no kaj naj drugega rečem, kot gniti. Le malo je manjkalo, da bi se razlilo in sepsa mi ne bi ušla Naredili so mi dve drenaži… madonca to boli ko hudi… No po tem sem bila 6 dni vsa našpikana: infuzija, dve drenaži, kar naprej so mi jemali kri,… ni treba povdarjat, da vrag naj vzame takle življenje. No da skrajšam… notri sem bila 12 dni, potem so me spustili domov. Doma je bilo par dni kar OK, potem pa v četrtek pred veliko nočjo spet težave. To pot temperatura (stalno med 38 in 40), bolečina pri dihanju, bruhanje,… Bila sem malo trmasta, pa za praznike nisem hotela v bolnico. Po praznikih sta me moja zdravnica in pulmologinja postavili na trda tla, punca spet bo treba, ni druge. Pa sva šla jaz in moj partner v sredo spet v KC, 4nad. Tam pa spet Jovo-na-novo. Preizkave, slikanja, infuzija, špikanje… Povem vam po pravici, da sem sama pri sebi bentila in zmerjala sama sebe v smislu.. Le kaj hudiča ti je blo tega treba-trapa. Ugotovili so, da je prišlo do izliva tekočine k levemu pjučnemu krilu. Najprej so me začeli basati z antibiotiki. Nikoli v življenju nisem pojedla toliko antibiotikov. V končni fazi so le morali poklicati torakalnega kirirga, prišel je po hitrem postopku, pregledal mene, pregledal slike in mi povedal kruto realnost: Punca žal, brez punkcije tole ne bo šlo. In evo ti ga na, spet jaz nesrečnica v Op, to pot moram priznat, da ni blo tako hudo. Ta torakalec ima lahko in nežno roko (zadeva se namreč opravi brez narkoze), bolelo me ni “skoraj” no s povdarkom na “skoraj” nič. Izčrpal je nekaj čez pol litra tekočine. Dve uri po posegu… nisem mogla verjet… je večina bolečine izginla, kot da je nikoli ni bilo. Malo me je še bolela rama in pa mesto vboda, kar pa je menda normalno. Naslednji dan smo ponovili RTG pljuč in lej ga, nič več tekočine, izvidi krvi pa tudi, kot da nikol nič ni bilo. No sedaj sem spet doma, počutim se kot nova, tudi s hrano imam čedalje manj težav. Do sedaj namreč v bistvu nič nisem mogla jesti. Kakšen grižljaj pasirane zelenjave in po dva požirka tekočine, sedaj pa že kar gre. Upam da bo od sedaj vse šlo samo na bolje.
Tole se je zgodilo meni. To sem napisala zato, da boste tiste ki še čakate vedele, da obstajamo tudi take, ki kljub temu, da smo naredile vse po navodilih in priporočilih pač nismo imele sreče in so nas zadele težave. To pa nikakor NE POMENI, DA JAZ OBTOŽUJEM, DA SO DR. PLESKOVIČ IN NJEGOVA EKIPA, TER OSTALI, KI SO IMELI OPRAVKA Z MANO NAREDILI KAJ NAROBE – OZIROMA ME PO DOMAČE ZAŠUŠTRALI. Sploh ne in daleč od tega, želim samo povedati, da se lahko tudi kaj takega zgodi in nihče NI KRIV – se pač zgodi in tudi na to bi morali biti pripravljeni.
Na tem mestu naj še napišem, da se najlepše zahvaljujem vsemu osebju na oddelku Abdominalne kirurgije. Vse sestre, tehniki, zdraniki,… vsi po vrsti, so izredno prijazni razumevajoči, potrpežlivi in ustrežljivi.
No čisto na koncu pa še tole. Sedaj ko je vse za mano – upam da ne bo več nobenih repriz- se mi vrača dobra volja, in moralo mi dviguje tudi to, da sem do danes shujšala 20,5 kil.
Torej drage moje forumašice. To se je zgodilo meni, upam da se ne bo nobeni več. Nočem vam jemati poguha in vas odvračati od zastavljenega cilja. Želim samo, da veste, da se tudi to lahko zgodi.
Lep pozdrav in srečno vsem Renata
o pozdravljena podgorka2. Lepo da si doma in se dobro počutiš. Jaz sem odšla v taki naglicci da si tudi telefonskih nismo zamnjal , no upam pa da se še kdaj srečamo na kaki kavici , ko bom imela tudi sama 20 kg manj.
No mena pa upam da ta tarok resnično čaka operacija. A je Branka še not? No kakor koli , hvala za vse tvoje informacije , ki si mi jih povedala. Uživaj, kar verjamem da boš in upam da se še kdaj vidimo
Barbara
LenčkaM (16.04.10 11:21)… sem šla malo nazaj in drugod brat tvoje poste, pa vidim, da si v dobre letu izgubila 50 kg… zakaj se malo ne pohvališ tudi ti, saj veš, da to najraje beremo in da je taka izkušnja za druge najbolj spodbudna. Vidim pa tudi, da ogromno delaš na tem! BRAVO! in še enkrat BRAVO. In prav tako BRAVO vsem, ki vam uspeva. Operacija je samo en (skorada stranski) pripomoček, da nas prisili, saj bi umrli, če bi se po njej še prenajedali.
Z vsem tem vedenjem se psihično pripravljam na op. pri dr. Breznikarju oziroma v SG. In se veselim vsakega dne, ko je poseg za en dan bližje. Ko sem klicala v SG, so rekli, da bo v drugi polovici maja, imam že napotnico in datum za pregled pri anestezistu.
Ampak še bolj pa BRAVO! Renati (Podgorki), ki je iskreno napisala svojo grenko izkušnjo po operaciji. Res je občudovanja vredno, kar je prestala, ampak Renata, rada bi ti povedala, kako močan vtis name je napravil tvoj odnos do sepse in zapletov.
Nikogar ne obtožuješ, pač pa poudarjaš stališče, da so zapleti možni in da v resnici nihče za to ni kriv. Kristjani bi rekli: kdo ve, kaj nam Bog po tem dogodku sporoča… Res velika duša si, da zmoreš tak odnos. Večina ljudi bi takoj s prstom pokazala na krivce in iskala odvetnike in zahtevala odškodnino za muke in trpljenje. Ti pa si zaplet sprejela kot nekaj, kar sodi zraven in se pač zgodi – čeprav redko. In če se je zgodilo tebi, si to sprejela, čeprav je bilo zelo hudo.
Zelo mila ženska moraš biti in izjemna spravljiva duša. Take ljudi še posebej cenim.
In delim z njimi radost ob ozdravitvi. Želim ti, da prav kmalu zaživiš polno in da kot nova ženska uživaš poletje…
Z.
Linca, tudi sama se imam še vedno za mlado in prav tako imam sinka, ki mi pomeni vse na svetu. Tudi jaz sem tako kot ti oklevala, ali naj se odločim za op. ali ne. Leta 2007 sem že imela datum za op., a sem si premislila, bila sem prepričana, da zmorem sama, a kot že milijonkrat prej ni šlo. Dolgo dolgo sem premlevala, brala o teh operacijah vse, kar je bilo mogoče, tudi na tujih forumih, kjer so te operacije vsakdanja praksa.
In sem pretehtala: moje življenje je bilo ogroženo že sedaj, ITM sem imela okoli 52, srce mi verjetno ne bi zdržalo, teža mi je naraščala, tukaj so še spremljevalne bolezni … Ali pa operacija, ki bi mi omogočila izgubo odvečne teže, bolj polno življenje z mojima dragima in zdravje, kar je najpomembnejše.
Brala sem o izkušnjah operirancev, ki so že leta po operaciji in vzdržujejo normalno tel.težo, pa tudi o takih, ki se ponovno zredijo itd. In ugotovila, da mi operacija lahko pomeni nov začetek, a bom morala za trajen uspeh tudi sama nekaj narediti. Toda toliko lažje bo/je. Sama imam najbolj restriktivno od vseh operacij, bypass. Zavedam se, da lahko pride do komplikacij. Srečna sem, ker zgodnjih komplikacij po operaciji ni bilo. LAhko pa pride do pomanjkanja vitaminov, mineralov, beljakovin zaradi slabše absorbcije, a tukaj je vse odvisno od mene …
Iskreno lahko rečem, da me je bilo operacije na smrt strah, a sem zdaj hvaležna.
Uh, še in še bi lahko pisala …
Zora, hvala, hvala. Saj vem, da sem veliko dosegla v tem dobrem letu. Iz 146kg na 101kg. Me tudi sosedje, sodelavci, znanci, sorodniki, vsi hvalijo in občudujejo, da sem čisto drug človek, čisto drugačna (po izgledu seveda). Tudi sama se vsak dan čudim, da pa le imam kosti, na boku, pa na ramenih, pa lopatice so sedaj vidne, pa vrat imam bolj vitek in ko dam glavo v stran tudi kosti vidne, pa rebra spet čutim…. he, he res, prav ogledujem se včasih v ogledalu. Imam pa tudi vedno bolj povešeno kožo, tako da operacijo kože imam kar že v načrtu (prej še eno malo štručko, upam, da nama rata). Plan imam do drugega leta maja oz.- junija spravit na ene 65 kg, če bo manj šlo dol pa tud prav.
Sicer pa je to še vedno vsakodnevna borba s samim sabo, da se spravim na fitnes, da poskušam jesti zdravo (čeprav mi težko uspeva), ampak bo že počasi šlo dol. Mi je prijateljica, ki je bila tudi na operaciji rekla, da so se eni njeni znanki, ki je zelo hitro hujšala (mislim, da je sama od sebe hujšala in ni bila na op) povesile ledvice zaradi prehitre izgube teže, pa da ima oz. je imela kar nekaj težav in sitnosti. Tako da, poskušam se prepričati, da je počasi tudi v redu.
Sem en teden po operaciji in sem po obrazu vsa rdeča,sicer sem dobila reakcijo že isti dan po narkozi,ampak sem dobila samo tabletko proti alergiji.Sedaj po enem tednu se stvar samo poslabšuje.Danes sem bila pri svojem zdravniku in je rekel,da ni to nič takega,da bo minilo,ampak meni se to ne vidi normalno.Srbi in peče ko sam hudič in vsak ko me vidi,se temu čudi.Res ne vem kaj naj naredim.Drugače sem uredu.
Prosim,če lahko pomagate.
Lp