Operacija želodca
Ojla!
Presta, ja, tu v bližini imajo konje. Nisem še poskusila in verjetno tudi ne bom, hehe.
Drugače pa se ne obremenjuj preveč z zadevami v bolnišnici, saj vse lepo teče. Večino odgovorov si pa tako že dobila. Glede na to, da boš imela trak, boš 1 2 3 spet doma.
Ja, kar se tiče teh starejših operirank, pač žal ne čutijo več potrebe, da bi se javljale. Škoda, a tako pač je. Verjetno nobena ne pričakuje od njih, da bi odgovarjale na vprašanja, ki so bila postavljena že 1000x, sem pač mislila, če bi občasno napisale, kako živijo zdaj po daljšem času po op. A kakor koli, o tem dosti berem na tujih forumih in tam se lepo vidi, da življenje ni potica, hehe. Da nikoli nisi osvobojen in da te kljub temu, da si že toliko let po op in živiš normalno življenje brez odvečnih kg, lahko ponovno potegne v prenajedanje, če nisi pazljiv. Pomembne so vsakodnevne odločitve.
Mah, malo sem po filozofirala.
Sama se trenutno kar dobro počutim, sem še vedno na bolj tekoči hrani. Počasi začenjam z gibanjem (počasnejšimi sprehodi). Ravno bim imela malico, potem pa grem malo na zrak. Tako lepo sije sonček.
Presta, drži se in nikar se preveč ne utrujaj z mislimi o op. Vem, lažje rečeno, kot storjeno. Sama sem bila kar fejst živčna. :)))
Pozdravljene!
Ta opis kako potekajo stvari tik pred operacijo in takoj po njej je zelo dobrodošel in hvala vsem, ki ste se potrudile z odgovori.
Kar se pa tiče starejših operirank, pa mislim, da bi od njih želele slišat kako jim gre, koliko so shujšale in kako se počutijo in ne toliko konkretnih nasvetov. To da so uspešno shujšale je dobra spodbuda za nas, ki še čakamo ali za tiste ki so bile ravnokar operirane. Kakšna slikca bi bila zelo dobrodošla.
Hvala!!!
no, glede na to, da bomo imeli registrirano društvo – za kar je po moji oceni zadnji čas, saj je menda že 5 let, odkar se tovrstni posegi opravljajo pri nas in glede na to, da bi po tem času že lahko imeli večletne zabeležene izkušnje, se mi zdi kar malce nenavadno, če ne že čudno, ker nikjer ne zasledim tega stavka: NI MI ŽAL. TO BI NAREDIL ŠE ENKRAT!
Vse izkušnje in podrobnosti, ki jih v tej pripravljalni fazi berem in sestavljam v svojo sliko, ki bo dopolnjena šele po moji lastni izkušnji, so dragocene.
Zelo sem na primer hvaležna drobnemu opominu – na primer, kaj naj oblečemo za v bolnico, ker je treba upoštevati dejstvo, da bomo šle v isti obleki tudi domov. Zelo verjetno je, da sama na to ne bi pomislila… torej nabolje je imeti obleko ali nekaj, kar ne tišči… tu so šivi po posegu in še dejstvo, da je od SG do LJ pač ura in pol neudobne vožnje.
Ob tem sem se spomnila, kako smo mamo po operaciji iz Valdoltre vozili v Maribor na napihljivi blazini v karavanu in podrli sedeže…
To je pomemben detaj in človek sam pač ne pomisli na take “obrobne” zadeve.
Meni se ta poseg ne zdi ne vem kako pogumno dejanje (še ne!), pač pa ga za sebe doživljam kot neizbežno nujo, pri čemer ni drugega izhoda. Zadnja priložnost, kot ima tukaj ena operiranka nick, je zelo ustrezen opis tega, kar doživljam. Zato se mi zaenkrat noben pregled in vse, kar je treba “prestati” prej in potem z današnjega vidika ne zdi velik podvig.
Hvalevredna je le odločitev, da je treba to nujno narediti, ker bi radi še nekaj let kakovostno živeli, nekateri imeli še otroke… in seveda – če je že treba zapustiti ta svet – umreti od česa drugega, ne od posledic zašpehanosti.
Da ne govorim o drugih dejavnikih tveganja in kakovosti življenja…
Kakovost življenja je zame tudi to, da se ne zadiham že ob prvem koraku v hrib, …da mi je vseeno, kje parkiram avto, ker z lahkoto prehodim 100, 200 m ali celo več od parkirišča do cilja, …da pri osebni higieni nimam ovir in z roko, kakršno mi je ustvaril Bog (brez maščobnih ovir) dosežem katerikoli del telesa, …da se prostodušno in brez parea sprehajam po plaži ali bazenu in še in še… da ne govorim o modi in oblekah, kar je pri ženskah močan dejavnik…
Obleka res naredi človeka. Za predebele pa še niso naredili obleke, ki bi naredila človeka oziroma žensko…
Res sem vesela, da sem odkrila ta forum… pogumno naprej!
Vprašanje za veterane/ke pa ostaja: Bi naredili to še enkrat?
pozdrav in hvala vsem, ki pišete na ta forum!
Živjo Zora ,
Jaz bi takoj nardila popolnoma isto ne glede na to da sem samoplačnik.
Če samo pomislim koliko sem denarja zmetala za razne diete in pripomočke pa razne naprave iz tv shopa… Sigurno bi si iz porabljenega denarja lahko privoščila vsaj 2 če ne 3 take posege.
Pa lep pozdrav tebi in vsem prisotnim
Sem dobre 3 mesece od operacije (23.11.09) by-passa in če bi me vprašali takrat ko sem bila 3 dni po operaciji bi rekla NE nebi to naredila še enkrat.
Takrat sem se spraševala ali mi je bilo tega treba. Meni je bilo takrat res hudo. Imela sem močne bolečine na levi strani in se 14 dni nisem mogla obrnit na bok, tako da sem skozi spala samo na hrbtu. Sem se že bala da bom dobila preležanine, pa jih nisem. V bolnici sem vodo dobila komaj popoldne, 4. dan po operaciji. Vse žile v katere so mi vtaknili iglo so se mi vnele. Ko sem imela slikanje so mi našli še neke sence na pljučih, se mi je malo vode nabralo, ampak je ta potem čez dan izpuhtela. No potem sem vseeno lahko šla 5. dan domov.
Če me vprašate danes JA na vsak način bi to naredila še enkrat. Shujšala sem 27 kil in vsi me občudujejo. Res da me čaka še enkrat toliko, ampak z lahkoto. Nekaj težav imam še z zaprtostjo in včasih imam probleme z energijo. Zdaj sem še malo povečala dozo vitaminov in mineralov pa bo. Spomladanska utrujenost pa me je tako vedno mučila. Lažje se gibam, lažje hodim, na splošno sem postala bolj hitra in okretna. Lačna nisem nikoli. Jem po malem in jem kar mi paše. Za noben obrok se ne obremenjujem in nimam slabe vesti, kot sem jo imela prej. Skratka meni se sploh ne zdi, da bi se mi življenje spremenilo za 100%. Mogoče zato, ker se je spremenilo na boljše.
Vse težave ki so bile takoj po operaciji so zbledele in važno je to, da se osredotočiš na pihodnost, ki bo vsekakor lepša kot preteklost. In celi potek od prvega pregleda pa do operacije je res treba gledati pozitivno in treba se je veseliti sprememb, sprememb na bolje.
To je to, Katja
Tudi meni ni žal, da sem se odločila za operacijo. ČE BI BILO TREBA, BI SE ŠE ENKRAT ODLOČILA ISTO!!!!!
Operirana sem bila 16.3.2009 (bypass), shujšala 42 kg.
Razlog, da se ne oglašam na forumu je pa čisto preprost. Pred operacijo sem ves prosti čas preživljala pred računalnikom, zdaj grem pa v naravo ali na telovadbo.
Lp, Z
Punce najlepša hvala za odgovore:-) LenčkaM si bila izčrpna ,HVALA:-)
Alma sej ne tuhtam na slabe stvari in še kar me ni nč strah pa živčnosti ni nobene:-) Hvala za spodbudo in super, da bo tvoja prijateljica zraven:-)
Zjutraj okol 11h me bo mož peljal, komaj čakam:-) Upam, da me tam ne zagrabi panika:-)
Še eno vprašanje:-)
A ste pred prvim polnjenjem(se pravi operiranke trakeca) bile fejst lačne pol po operaciji in bi al pa ste mogoče vseen vola pojedle in šle za kako kilo gor al res niste bile lačne al kako? Se pravi v prvem mesecu. Vem za par različnih mnenj in izkušenj in prosim še vaše osebne:-)
Hvala
Lepo se mejte in držte pesti za nas praznične operiranke:-)
Lep jutrišnji 8. MAREC:-)
Ja js ti tudi Presta želim veliko sreče in bom držala pesti za obe da se vama vse lepo in prav izteče,in želim ti čiprejšno vrnitev domol,,,pravijo doma je najlepše in še res je :)!!!!!!!!!!!!!!
VETERANKE KOT JIM NEKATERE PRAVIMO PA ČISTO ZASTOPIM SEVEDA NI ČASAZA RAČUNALNIK VADBO IN VSE OSTALE VSAKODNEVNE OBVEZNOSTI TAKO DA TUDI ME PRIDEMO NA VRSTO ZA T AKŠNO ŽIVLJENJE JAZ KOMAJ ČAKAM LEPO VREME IN MALO TOPLEJŠE DNI,,,,
LEP DAN VSEM !
Presta,
zdaj si že v bolnišničnih krpah in tebi in vsem katere ste tam in na poti za bolnico (čakalke), želim veliko sreče.
Dr. B ne reče nič negativnega, pa magari se v 2-3 mesecih tehtnica premakne samo za – 1 KG = je to OK. Ni plus! Hodim, seveda hodim na kontrolo in to vsak mesec.
Izbrala si pravo pot zato, uživaj svoje novo življenje.
Lp,
Lili