JOOOJ, kako me tole razjezi, k majo skos ene svoje glupe fore. Tole mi je pa čist mim, da se morš eno stvar na pamet naučit, k jo res lahko kadarkoli pogledaš v knjigo, pol morš pa nek izpit delat pr neki dietetičarki, k komplicira 100 na uro. Ko sem bila jaz tega ni bilo treba naredit, zdej pa vidim, da se skos neki zmišljujejo. Groza!!! K sploh ne delaš po operaciji tako in teh kock in tega ne rabiš NIČ!!!!

HJa, najbolj me je na tem “izobraževanju” pri dietetičarki zmotilo to, da je pri svojem pripovedovanju kar zahajala v neke čudne vode, ki niso imele nobene zveze s prehrano … Ne vem, kaj ima njeno mnenje o tem, kako prehitro učitelji hodijo iz službe in da so otroci prekratek čas v šoli s tem, da naj bi nas naučila se pravilno prehranjevati. Kaj pa vem … Pa tudi stvari, ki jih je povedala, nam niso nič novega …
Zdaj moramo po tisti knjigici tudi sestaviti 5 jedilnikov in ji jih prinesti pokazat, da jih bo pokomentirala.

No, bomo tudi to dali čez, če bo treba, no.

:))) Ja zorec, res je bilo prijetno… He he, kr nismo mogle nehat… 🙂
No, jaz pač napišem kaj kje preberem, in pa seveda moje mišljenje, kako jaz gledam na določeno stvar… Sem taka da če se česa lotim pol to tud krepko preštudiram prej… Razloge za in proti… In pol dam vse skupaj na tehnico… He he he, tukaj se vidi zdaj moj horoskop… Skoz vagam… :))) Jp, taki mali črvek sem, samo vrtam in vrtam za novimi informacijami… 🙂
Upam da naslednjič tud kako rečemo ne? :))))

V glavnem pupe, uživajte… :)))

Jaz sem bila zadovolna. Dr. je bil prav sinpatičen in dobro raspoložen , malo sva se pogovorila , nato pa so mi sestre posredovale telefonske številke za preglede , ki jih moram še opraviti , mi malo razložile in to je to . KO bom opravila vse preglede se pa zopet naroćim na pregled , pol bomo pa videli kaj bo

jaz99
in potem ti bučmani pošljejo 9.9 obvestilo – sprejem 29.9. potem pa na ta dan ni postelje in potem čakaš in čakaš….. in vsak dan kličeš v bolnico.. :(((((( dammmmmm tole je pa na vse pluse en velik minus!!!!

Jz se že sprašujem…kaj pa če je toznak od “zgoraj”, da naj ne grem na op????

zadnja priloznost, sej bo!
Mene so tudi pustili čakat kar nekaj časa na ta način, potem so me pa poklicali en dan okrog 14.30, da sem naslednji dan na vrsti za operacijo, pa če je možno, da bi bila ob 16h že kar v bolnici!! Jaz pa seveda nisem pričakovala tako hitrega vpoklica in sem imela vse pižame še vedno vlažne na stojalu za perilo in sem samo popokala vse, skočla na hitro pod tuš in dirkala do bolnice:)
Potem sem pa tam še 2 dni na radiatorjih sušila pižame, da sem se lahko preoblekla:))
Ampak je bilo vse v redu.

Klinični center bi rabil eno fajn reformo glede koordinacije med oddelki, potem verjetno ne bi prihajalo do takih zmed, da te naročijo, pa ni postelje, ali pa je postelja (v mojem primeru so jo imeli), pa ni bilo prostora v operacijski…

V glavnem, želim ti, da čimprej mine to čakanje. Ne razmišljat, da je to slab znak, ampak da je dober. Očitno 29.9. ni bil tapravi dan zate, ta ki pride, pa bo:)

Drži se!

———–

Jaz sem še čist na začetku pa sm zadnjič, ko bi mogla šele na prvi pregled pa ni blo dohtarja in so me obvestil naj ne pridem, tud razmišljala, kaj pa če je to znak in je povezano z tem da (ker mam itak skoz en strah da me bo kar takoj odklonil) da mi ne bo ratal tole z operacijo. Mam skoz nesrečo glede določenih stvari in tuhtam da se mi tle tud ne bo uresničil.

Ampak tebi še čist mal fali in tko kot ti je napisala April Rain bo prišel tapravi dan!!!! Kar počakaj:-)

Joj, mene je tko strah za v četrtek ko grem v CE:-(

Jaz99 lepo, da si zadovoljna.

Shera, ko jaz prebiram tvoje poste, je tud tko ko da bi sebe brala 🙂
Sej večinoma smo vse na isti valovni in tud ko berem druge kar kimam zraven, ja to je tko, ampak tebe pa kot da bi te poznala že od nekdaj 🙂

lp vsem, nočko

zadnja priložnost27
Verjamem da si jezna , jaz bi bila tudi. Tako nestrpno čakamo ta dan, ki nam bo spremenil življenje , potem pa te razočarajo.
Jaz upam da bo naslednji datum pravi in da ne boš čakala dolgo.
Jaz sem samo napisala kako je bilo na prvem pregledu. Meni se je zdel vredu, verjetno pa se mi še bo kaj zamerilo, no upam da ne .
A ti si bila v Ljubljani pri psihologinji in dietičarki? Koliko časa moraš bit tam , in kolkokrat si šla k psihologinji , predno te je spustila na operacijo? In od kdaj čakaš na operacijo ?
Hvala za odgovore

L.P.

Tole je bila pa daleč najdaljša noč… ful sem slabo spala. kljub temu, da jemljem tablete za pritisk le-ta 198/98 tresem se… (naj povem, da mam namreč FUUUUUUUUUUUL MOČNO INTUICIJO), da o temu, da so me na sejmu fosilov in mineralov proglasili za črno čxxxxxxxo, niti ne govoorim.
Le kaj bi lahko bilo…..
zjutraj me zbudi soseda, še zmeri se ful tresem….pritisk tako visok, da ga aparat ne izmeri…spacam se skupi in grem na sprehod, da mal moji 2zverinici razmigam…in pridem domov 4neodgovorjeni klici, vsak iz druge številke…. V sekundi mi je vštekal…. TO JE TO…kličem nazaj…. in res je tako, operacija jutri. :))))) Dobr da tud razpakirala nisem. Pritisk pa še vedno fuuuulll visok 180/90, upam, da ne bodo kaj zaradi tega kompliciral.

Drugače, mislim, da sem že enkrat napisala(saj vem, ko nekaj iščeš ne najdeš….) 😀 . V LJ vse skupaj (če odštejem tale teden, ki se mi je vlekel, kot bi bil mesec) poteka hitro. Prvi pregled 4.6.2009, vmes vsi pregledi kardiolog, endokrinolog, dietetičarka (isti datum kot prvi obisk pri psihologinji), psihologinja, šla sem 3xful vredu, nič ni blo nadležnih vprašanj, prijazna…. skratka pravo nasprotje “strokovnosti” žene dr. B., termini si sledijo vsak teden ali na 14dni odvisno kako ima čas. Drugi pregled 3.9.2009 (bi bil prej, če ne bi bilo vmes poletje in dopusti). 9.9 je prišlo vabilo za sprejem za dne 29.9. takrat sem opravila še enkrat spirometrijo (sem jo že prej delala pri internistu, piše vse v navodilih, ki ti jih pošlejo z vabilom) in od 7.30 ure do skoraj 13h sem zastonj čakala, ker ni blo postle…. in po dooooooooooooooooooolgem tednu, matr se je vleku, danes kličejo…..

zadnja priložnost, to je to, pa si dočakala. Želim ti, da bi šlo vse dobro, da bi pritisk pred operacijo nekoliko padel in se slišimo ko boš prišla nazaj, da poročaš kako je bilo. Tebe je zmeraj zabavno brat:)
Drži se!

o superca…prav vesela sem zate! In hvala za razlago (še eno ) , upam da se kmalu javiš in napišeš kako je bilo in kako se počutiš , čeprav verjammem da se boš počutila super

Lep večer vsem skupaj. Sem kandidat za trakec in mi še manjka dietetičarka. In sicer me zanima kako je v Celju ali je tam kakšna fajna diete. Pa če mate kakšno telefonsko lepo prosim, Vsem pa iskrene čestitke za ves trud. Vem da bo meni tudi uspelo.
Hvala za informacije v naprej.

Zadnja priložnost iskrene čestitke za datum, no pa si le dočakala. Želim ti, da poteka vse brez težav in da odpraviš težave s pritiskom, se mi kr smiliš. Drži se in vsekakor poročaj, kako si.

Pozdravljene!
Tudi sama sem kandidatka za operacijo. Na višino 163 cm imam 110 kg. In sestra ki je pri dr.Breznikarju je moja prijateljica in mi je omenila to operacijo.. Malo sem vas že prebirala in pač vseeno me zanima še vaše mnenje in izkušnje. Že od 16 leta se borim z dietami-neuspešno. res sem že obupana in ne vem več kaj naj… kilogrami me ubijajo psihično 🙁

Shera na naslednjem klubu me ne bo .
Z družino gremo na dopust v toplice…
Tak da mogoče pa se vidimo novembra.
Čao.

Bettina, ne skrbi, ti bomo poročale kako je bilo, ja samo kavico pa boš morala nadoknaditi :).

ojla.

da se vam še jaz pridružim po dolgem času prebiranja. 25.10.2009 imam namreč sprejem za trakec v SG-ju. Malo se že veselim, mal pa me je tudi strah vsega skup, ampak upam na najboljše.

berem vse vas in vas občudujem z željo, da bi tudi meni uspelo:)če pa je katera, ki gre isti dan(mislim, da smo tri) pa naj se javi:)

nočko

Pozdravljene vse skupaj,

jaz sem dobila datum za Op. 20.10.09 v Lj (živim v Velenju). Zanima me koliko dni ostaneš še v bolnici in kako je po Op.?

Dobro jutro punce 😉

Malo se spet oglasam. Naj najprej povem, da sem tudi jaz bila prejsnji ponedeljek na klubu, samo nisem nobene iz foruma prepoznala, tak da sem tam bolj za sebe sedela :)))
V glavnem… sem dva meseca in pol po OP trakca… zacetni ITM na dan OP 34.3, danes zjutraj pa je tehtnica pokazala, preracunano seveda, ITM 30.4! Pocutim se krasno, sicer kg ne puhtijo tako hitro kot na zacetku, ampak sem zelo zadovoljna. Pa fino je, ker lahko spet nosim hlace, ki sem jih nosila leto ali dve nazaj.. tako da zdaj v hecu recem, da imam polno ‘nove’ garderobe, hehe.
Sem tudi razmisljala, da bi kako sliko prej/potem dala na forum, ampak sem se odlocila, da pocakam se malo. Vsaj tja do ITM 28, ko bom pa ze res suhica, hehe

No lep dan vam zelim,

L@G

Natančen opis operacije v Lj,si lahko prebereš v temle postu.Lp.

Pozdravljeni!
No tako, pa sem doma:)

Najprej naj napišem, da se počutim dobro, kaj dobro, odlično:) Če ne bi imela polepljenega trebuha, sploh ne bi vedla, da je za mano operacija.

V ponedeljek okoli 14.30 ure, so me iz KC poklicali in mi rekli, da naj pridem, čimhitreje, da bom v torek operirana. Na hitro sem spakirala in šibala v bolnico.
Vse sestre so bile na sprejemu zelo prijazne, zrihtale so mi posteljo, ki se je dvigovala in spuščala z enim daljincem in sem se počula prava carica marica na njej:) Če bi se loh na daljincu še vozla okoli, bi se verjetno ponoči, ko vsi spijo, furala z njej gor pa dol po oddelku:))
Popoldne sem dobila klistir in bilo mi je naročeno, da lahko pijem samo še do polnoči, potem pa nič več. Tako da na dan operacije v torek in dan po operaciji v sredo, nisem pila prav ničesar, pila sem lahko šele v četrtek dopoldne, ko so me na rentgenu slikali in preverili, da nikjer ne puščam:)
Glede na to, da sem bila stalno na infuziji, žeja ni problem, tudi lakote ne čutiš, čeprav nič ne ješ, edino usta imaš izsušena, to ti pa lahko sestre z vatiranimi palčkami nanesejo malo tekočine v usta, pa je. Ampak jaz sem čisto suvereno prenesla to obdobje. Manj ko kompliciras pri sebi, boljše je. Jaz sem najraje spala, če so me le pustili pri miru:)

No, v torek sem bila na vrsti okoli poldneva. Pred operacijo se je z mano pogovoril kirurg, sva se pogovorila kaj bo naredil in kaj lahko pričakujem, nato so mi prišli povit noge z elastičnimi povoji in me odpeljali v operacijsko. Tam se je z mano pogovorila še anestezistka, nato so se mi pol ure trudili vstavit kanalčke v žilo, da bi mi po njih dovajali zdravila. Sama imam zelo, zeeelo nežne žile, skrite in nevidne in ponavadi se kar namatrajo, da kakšno najdejo. Tako so mi začasno našli eno tanko na roki, da so mi skoznjo dali uspavalo, ko sem zaspala, so mi pa kanalček naštimali kar v žilo na vratu in mi je potem tam tekla infuzija. Ni bilo najbolj prijetno, ampak se navadiš zelo hitro.
Zbudila sem se okoli 2h popoldne, pred operacijsko, ker so me mogli prestavit na drugo posteljo, in ker še nisem dobila zdravil proti bolečinam, priznam, da sem kar zastokala parkrat in si želela, da bi še malce zaspala, ampak je bilo v par minutah dobro. Na intenzivni so mi dali infuzijo in zdravilo proti bolečinam, ki mi je teklo 2 dni, če se je bolečina kdaj povečala, sem si pa lahko s pritiskom na gumb sama dodala še malo zdravila.
Prvi dan sem v bistvu prespala. Zbudili so me tu pa tam, ko so mi izmerili temperaturo, kisik, pritisk, drugače sem pa spala do polnoči. Takrat sem si zaželela it na WC, ker ne znam lulat leže, tako da me je sestra pospremila do WCja, vendar sem že lahko hodila sama. Bolelo me je samo, ko sem se morala dvigniti iz postelje, zaradi ran na trebuhu, pa ko sem se mogla spet uležt nanjo.
Naslednji dan sem preležala, malce klepetala po telefonu, pridno sodelovala pri previjanjih ran (ki morem priznat, da izgledajo zelo lepo in da se jih skoraj ne vidi), zvečer sem šla že sama iz postelje na WC in na sprehod do sosednje sobe in nazaj. Povojev nisem več rabila. Največje olajšanje je bilo, ko so mi iz trebuha odstranili dren in nisem rabla več tiste vrečke tovorit s sabo naokrog:)
Tretji dan (včeraj) so me prestavili spet nazaj na oddelek. Slikali so me tudi na rentgenu, kjer sem spila nekaj ogabne tekočine, in jo potem slikali, kako potuje čez moj novi želodček. Ker sem se počutila dobro, mi niso dali več protibolečinske infuzije in tudi bolelo me ni kej pretirano. Če je zabolelo, sem se malce ustavila, parkrat vdihnila, pa je šlo mimo. Sama sem lahko že hodila po sobi, klepetala z ostalimi iz sobe (same fejst ženske), parkrat sem šla na sprehod po oddelku in priznam, da bi lahko mirno šla včeraj že domov.
Četrti dan po operaciji (to je danes), sem se zbudila povsem brez bolečin, zjutraj sem se delno stuširala, preoblekla, infuzije nisem več rabla, tako da sem se celo jutro sprehajala gor pa dol po oddelku (ne maram ravno poležavanja cele dneve) in ko je prišel čas za vizito, so mi rekli, da zgledam kot rožica in da grem lahko domov. Skoraj v sekundi sem vse spakirala v kovček, in potem počakala še na kirurga, da mi je zaželel vse najlepše in potem sem jo kar sama s potovalko odmaširala čez klinični ven do parkirišča, kjer me je čakal prevoz.
V glavnem, zaključek, operirana sem bila v torek, bolečine zmerne, v sredo je bilo že skoraj okej, včeraj sem bila že dobro, samo malce še švoh, danes se počutim enako, kot kadarkoli prej, torej super:)
Naredili so mi pa resekcijo želodca, prav tako so mi odstranili žolčnik. Na trebuhu imam 4 malce večje “flajštrčke”

Zavedam pa se, da sem za tako hitro okrevanje zaslužna nekaj tudi sama. Dobra psihična priprava, dobra kondicija in veliko, veliko optimizma.

Na operacijo sem se namreč že kar nekaj časa dobro psihično pripravljala, verjetno že dve leti, vendar sem takrat raje poskusila pred rezanjem še z vstavitvijo balona v želodec. Tako da vem, kaj pomeni jest majhne obroke in bit na tekočini nekaj časa, prav tako vem, da bo tako zmeraj in me to sploh ne muči. Seveda je problem balona ta, da ga moreš po pol leta dat ven… in se mirno zrediš nazaj. Ta operacija je vsaj trajna, tako da se tega ne bojim več.

Sama tudi precej zdravo jem (samo veliko veliiiko preveč), gibljem pa verjetno več, kot katerakoli tukaj gor. Lani sem v dobrem mesecu prehodila Camino (to je 900 km dolga pešpot po Španiji), ne da bi se mi kadarkoli zazdelo, da je 140kg teže + 10kg nahrbtnik preveč, za tak podvig. Splezam na katerikoli dvatisočak (sicer počasi in z veliko jamranja) in dvakrat na teden sem na aerobiki. Razdalje do 5km skoraj vedno prehodim, pa čeprav to pomeni, da 1 uro hodim po dežju iz službe domov in vstajam eno uro prej, da lahko pridem peš v službo, in nikoli še nisem rekla ne, če je kdo predlagal sprehod, badminton, hribe, smučanje… Meni je šport zakon. Čeprav se hitreje zadiham in zmorem veliko manj kot drugi. Pa kaj pol. Ampak miganje ni dovolj. Tudi blizu ne. Lahko migaš kolikor hočeš, če poješ preveč, veliko preveč, se zraven mirno rediš. Zame je tudi samo en velik izgovor, da nekdo reče, da bo najprej shujšal, pa bo šele potem začel migat. Migaš lahko vedno. Skoraj vsak gre lahko na sprehod. Če si zadihan in utrujen po 15 minutah, prav, ampak če greš vsak dan, boš naslednji teden zmogel 20 minut, in naslednji mesec 30 minut, potem pa zagotovo že kakšno uro. Če so kolena problem – sobno kolo, fajn film pa poganjaš do konca. In vmes počivaš in potem spet. Tudi za operacijo je to dobro, saj potem nimaš problema s kisikom.

No, jaz upam, da glede na to, da sta pred nami pomlad in poletje (super obdobje za športanje) in bom zaradi zmanjšanega želodca sedaj tudi manj jedla, bo tudi teža končno padla.
In nasmeh na obrazu, ki je že tako velik, lahko postane samo še večji:)

No, in čeprav bi šla sedaj najraje na sprehod, ker je zunaj sonček, sem vsem svečano obljubila, da bom ta vikend vendarle počivala in mirovala, tako da grem na kavč brat knjigo:)
In dobrodošla so vsa vprašanja.

Vsem, ki pa še čakate, pa želim, da bi čimprej prišle na vrsto, ter da bi tudi pri vas operacija in kasnejše okrevanje minilo čimhitreje, čimlepše in s čim manj bolečinami. Prepričana sem, da že sama pozitivna naravnanost veliko pomaga.

Lep sončen pozdrav vsem!:)
tafrišna operiranka[/quot