Omejeno gibanje po porodu?
Pozdravljeni,
lahko eno vprašanje?
Ali se vam zdi normalno to, da se porodnica po porodu v porodnišnici počuti kot v zaporu kot kakšen morilec?
Moja izkušnja po prvem porodu (več kot leto dni nazaj) je bila takšna, da so nas strpali v sobe, gibanje omejili na en hodnik in to je to. Počutila sem se kot v zaporu ali v psihiatrični bolnišnici, ko sem gledala vse te punce, ki so kot mumije hodile gor in dol po hodniku.
Ven ne moreš, oken ne smeš odpirat, zrak je pa za popizdit in v sobah in v hodniku.
Sem vprašala sestro, če grem lahko malo ven, pa mi je samo odbrusila, da ne, da moramo biti vse punce noter. Niti na kavo, niti malo na zrak, nič.
Tista vrata iz hodnika so se odpirala samo na kartice, ki jih imajo sestre in zdravniki, odprta pa so bila še v času obiskov, torej dobri dve uri na dan.
A je vam to normalno?
Čez približno tri mesece grem spet rodit, spet v to isto porodnišnico, ker mi je najbližja pač, in že sedaj se psihično pripravljam na to, kako se bom tam počutila po porodu.
No, pa saj ni nobena skrivnost – govorim o KR porodnišnici.
Lahko prosim mnenja, a je to normalno ali ni? Kako naj tamkajšnje sestre prepričam, da me spustijo ven iz tistega hodnika, če bom želela iti?
Pozdravljena!
Mogoče greš lahko na sprehod kje v bližini preden greš v porodnišnico oz. poskusiš v čim kasnejši fazi priti tja, da res prideš samo rodit. Samo nihče ne more vedeti, kako hitro bo šlo…
Če je možno jih povprašaj zakaj so postavili taka pravila. Tudi jaz sem iz Kranja in me zanima..mogoče te niso samo hotele pustiti ven. Ali pa je bil partner s teboj, da bi te lahko podpiral ob kakšnem popadku? Prav zanima me kakšen je razlog in tudi prvič slišim za to…
jaz sem na meji med KR porodnišnico, ker je blizu in PO, kjer je mogoč porod v vodi. To mi sigurno nebi odgovarjalo, da moram biti v zatohli sobi haha 🙂
Draga Uršššška, hm, za tako ureditev na poporodnem oddelku še nisem slišala.
Če začnem pri razlogu: lahko da obstaja kak razlog, zaradi katerega so sprejeli tak ukrep, iz povedanega ne moremo vedeti. Kaj bi lahko bilo: zaščita novorojenčkov pred tem, da bi neznanec vstopil in ugrabil otroka? Zaščita osebja, kajti na ta način vedo, da so vse mame in dojenčki v določenem prostoru in jih je tako mogoče nadzorovati? Karantena?
Zakaj so zaprta okna tako, da se jih ne da odpirati? Je oddelek v višjem nadstropju in je to nekakšen varnostni ukrep, da ne bi (bognedaj) kdo v stiski kaj storil sebi? Ali je to pravilo z vidika drugih ukrepov – na primer moderna stavba, ki ima umetno prezračevanje in oken ne moreš odpirati, da bi se “natur” zrak naravno menjal? Imajo poseben sistem čiščenja zraka????
Če bi vedele razloge, bi o njih lahko razpravljale.
Vsekakor pa z vašega vidika, torej z vidika mame z novorojenčkom, tak ukrep ni primeren. Še manj je primerno umanjkanje pojasnila oz. osnovnega sporočila, ki naj bi bil v navadi med ljudmi. Torej poslušam vas, sporočam, da vas razumem, da vas nekaj motim, pojasnila bom razloge; sprejela predlog in predala naprej, da vidimo, kaj je mogoče storiti …
Se še oglasim, vabim pa tudi druge, da poveste svoje izkušnje – kako pa je to urejeno v drugih porodnišicah? Do sedaj o čem podobnem (kot rečeno), še nisem slišala.
Ruanda, hvala za vaš prispevek, glede prihoda v porodnišnico se nekatere poslužujejo takih pristopov, ki jih opisujete, da bi čas bivanja v ustanovi kar se da skrajšale. V tem smislu so vaši predlogi dobra podlaga za razmislek. Se pa strinjam – ni mogoče kar napovedati, ali bo porod kratek ali daljši, zato je lahko za porodnico stresno, če se odloča, ali naj bo še malo doma, da bo prišla rodit “tik pred zdajci” ali naj odide v porodnišnico. Podpora bližnje osebe je dragocena, danes je to najpogosteje oče otroka, ki se rojeva, lahko pa je kdo drug, ki ga porodnica izbere. Žal poznamo omejitve, ki jih postavljajo ustanove glede števila spremljevalcev/k pri porodu – trdno stojim na stališču, da bi morala to biti prosta izbira tiste, ki rojeva: ali želi biti brez spremljevalcev, z enim ali več njih… in brez dodatnega pogojevanja v obliki opravljenega tečaja ali / in plačila.
Prav lepo vas pozdravljam in … ostanimo na zvez… draga pričakujoča mamica, draga Ruanda
Draga urššššška,
tudi sama nisem seznanjena s takšno ureditvijo v katerikoli od slovenskih porodnišnic, kljub temu pa poznam precej žensk, ki so se na nek način v porodnišnicah na poporodnem oddelku počutile, kot so same rekle: kot v zaporu.
Pri tem seveda težko sodimo o tem, koliko gre za neustrezno postavljena pravila, koliko za umanjkanje komunikacije o razlogih za takšna pravila ter koliko za osebno naravnanost vsake posamezne ženske na oddelku (pa še kaj verjetno). Tudi, če bi bilo za vse ostale to normalno, vam, očitno, ni. Če ste zaradi tega v stiski, je vprašanje, če je rešitev, da se prepričate, da je to normalno oz. tako pač je. Morda je smiselno oditi v porodnišnico na pogovor in se prej pozanimati kako je z odhodi z oddelka, kako je z obiski, ipd… In oditi na pogovor tudi v kakšno drugo porodnišnico.
Osebno menim, da je odločitev za prodnišnico tako velika za mamo in otroka, da je smiselno razmišljati izven okvira “rojevamo v najbližji porodnišnici”. Čeprav je porod fiziološki dogodek, ki se v nekem trenutku zgodi kar sam od sebe, ga s svojimi odločitvami kje in s kom bomo rodili, soustvarjamo. Soodgovorno. Na tem mestu pa pridemo do kritične točke v naši družbi. V odgovornosti se namreč šele prebujamo. In res je, pogosto zdravstveni delavci te odgovornosti ne želimo ali pa upamo prepustiti uporabniku zdravstvenih storitev, pogosto pa tudi uporabniki zdravstvenih storitev sami ne želimo prevzeti odgovornosti.
Več kot je v naši družbi strahu zaradi morebitnih tožb, več pravil in omejitev se nam postavlja. V imenu varnosti, ki ni sicer nič večja, se povečajo materialni dokazi: kaj vse, da smo za varnost storili.
Poglejmo hipotetično: morda ženska, ki gre sama v pritličje porodnišnice do avtomata za kavo, tam izgubi zavest in pade. Čigava odgovornost je to? Če se to zgodi in ženska toži bolnišnico, se tam morda odločijo, da se ženske ne smejo več sprehajati same izven oddelka. Če bi v takšni situaciji povprašali sestro, če greste lahko ven (v avlo, skupne prostore), bi vam morala reči, da ne. Če pa v takšni situaciji vi poveste sestri, da greste ven in da želite podpisati, da to počnete na lastno odgovornost, menim, da, razen malo zamude zaradi podpisovanja dokumenta, ne bi imeli nikakršnih težav.
Vam želim, da najdete prostor zase in otročička, kjer bodo prehod na ta svet in prvi dnevi po njem prežeti z radostjo in ne občutki nemoči ter tesnobe,
Najlepša hvala za odgovore in ne obsojanja, da kakšna pa sem neodgovorna mama, da nisem 24/7 z otrokom in kako lahko sploh mislim na izhode, če sem pa ravnokar rodila.
Na takšne negativne kritike sem naletea na sosednjem forumu.
Kot, da počutje mamice ni pomembno. Kot, da sem tako neodgovorna, da bi otroka kar samega pustila. Seveda ne. Našla bi primeren trenutek – ko otroka vzamejo zaradi vizite ali pregledov ali kopanja ali česarkoli pač.
Najprej bi odgovorila Ruandi: Mislim, da me nisi ravno razumela. Meni ni problem do poroda izdržati. Problem mi je bil potem po porodu, ko te nikamor ne pustijo.
Ne vem točno, zakaj so vrata tam zaklenjena oz se dajo odpreti le na kartico. Najverjetneje gre za nadzor nad porodnicami ter varnost nas samih.
Okna se sicer dajo odpreti, ampak jih ne smeš odpirati – prepih.
Drugače res nimam pripomb na KR porodnišnico, edino to me je motilo. Enostavno se nisem počutila dobro.
Prvi dan na intenzivni sem itak samo preležala, otroka so mi pripeljali za 5 minut, samo, da sem jo mal polupčkala in jo spet odpeljali. Še dojiti je nisem smela, ker so me še na enih antibiotikih imeli.
Drugi dan na oddelku sem še nekako izdržala, čeprav sem že sprevidela, da tole ne bo šlo, saj sem se počutila vedno bolj utesnjeno. Tretji dan sem že na skrivaj jokala v WC-ju in po mobitelu govorila z možem, kako mi je težko, on pa me je miril naj še malo izdržim, da bomo kmalu skupaj samo mi trije.
Zato sem konec tretjega dne zvečer, ko me je tesnoba še bolj napadla, sedla k tistim steklenim vhodnim vratom in pričela jokati. Histerični jok. Vmes sem komaj dihala, lovila sem vsako sapico. Do mene sta prišli dve sestri in vse, kar sem jima uspela v tistem trenutku izdaviti, je bilo: “Hočem domov, prosim.”
Nekako sta me uspeli pomiriti, rekli, da bosta govorili z zdravnico in to je bilo to. Potem je prišla zdravnica do mene in mi obljubila, da če bo z otrokom na jutrišnji viziti vse OK, bova dobili odpustnico in bom lahko šla domov.
V tistem trenutku se mi je razjasnil svet!!! Takoj sem se počutila neznansko bolje. Niti za trenutek nisem pomislila, da z mojo hčeko kaj ne bi moglo biti uredu, preprosto sem takrat začela verjeti, da tisti tam zgoraj obstaja.
Mogoče mislite, da pretiravam. Vendar ne. Kako sem se počutila utesnjeno.. in kako so mi tiste besede zdravnice dale dihati, kako se mi je vse zazdelo enostavno in lepo. Samo misel na to, da bom končno lahko zapustila tisti moreč hodnik in tisto morečo zatohlo sobo, me je dvignila nad oblake.
Jaz upam, da me razumete.
Zdaj, ko sem tole pisala, sam izredno globoko podoživela vse, kar se mi je dogajalo.. ponovno sem se spomnila tistih občutkov tesnobe… in ponovno jokam. RES mi je težko in ne vem več, kako naj to pojasnim in s kom naj tam govorim, da bi me malo spustili ven.
Sedaj sem ponovno prebrala in vidim da sem res narobe razumela.
Predlagam, da prebereš knjigo Zdaj (avtor: Eckhart Tolle) jaz sem popolnoma spremenila pogled na svoje življenje s to knjigo.
Obenem pa, če nisi ti toplo priporočam, da prebereš še pred porodom, Modrost rojevanja (Ina may Gaskin).
Še ena odlična knjiga pa je Moj porodni načrt (Wagner Marsden) obe je prevedla prav Zalka če se pravilno spomnim 🙂
Lep pozdrav vsem!
Živjo Ruanda,
hvala za nasvet, mogoče pa si res še kaj preberem, ko bom končno na porodniški. Sicer pa, kot sem že rekla, grem julija drugič rodit. In me sploh ni strah poroda oz. česarkoli v zvezi s predporodnimi in porodnimi trenutki. Strah me je tistega prekletega hodnika tam in teh zaprtih prostorov tam v porodnišnici, kjer te po porodu držijo kot najhujšega morilca v zaporu ali kot nekega hudega shizofrenika na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice.
Zaradi tega mi je že sedaj slabo – samo da pomislim na to in se spomnim, kako je bilo pred letom in tremi meseci pri hčerki.
Mogoče se nekaterim zdi da pretiravam. Da teh 5 dni bo pa ja v življenju potrpela – za otroka.
Ne, ni tako enostavno. Ne morem drugače pojasniti. Pa drugače nimam nikakršnih napadov tesnobe oz. strahu pred zaprtimi prostori oz. ne vem še česa.
No saj ravno zato, da se znebiš tega obremenjevanja ti priporočam knjigo Zdaj 🙂 Spoznaš, da te nič ne more omejiti razen sam sebe. Zate nekaj predstavlja ogromen problem medtem, ko je za nekoga drugega, popolnoma nepomembno. Zakaj bi se torej še kar oklepala tega odpora, ki ga imaš? Sprosti se in sprejmi, kar je. Če bosta z dojenčkom iz zdravstvenih razlogov morala ostati tam dlje boš v peklu, če ne boš pustila za sabo to slabo predstavo, ki jo imaš. Če je tvoja predstava o njih tako slaba ni čudno da se tam tako slabo počutiš. Poskusi sprejeti te hodnike, od tebe je odvisno kako se boš v njih počutila. Želim ti res pomagati s tem besedam, ker sem sama tudi imela ogromne probleme, ki pa so zdaj ene izmed najbolj nepomembnih stvari v mojem življenju.